Črni graben v Storžiču

388. (26.03.2016)

Avtomobili ob cesti dajo vedeti, da ne bova edina v severni steni Storžiča. Namenjena sva v Črni graben. Srečava veliko plezanja željnih kolegov. Večina iz Cempina. Gredo v Kramarco. Nekateri s smučmi, drugi brez.

Višje gori, na začetku kamina, kar ne moreva prestopiti ”krajne zevi”. Sneg ni to kar sva si predstavljala, da bova plezala. Obeti, glede na predhodne informacije, so bili veliko večji. Da bova več ali manj pikala. Praskava in praskava po sipkem snegu in skali, vse dokler okel cepina ne zagrabi v skalni rob. Z malo zaleta, ravnotežja in upanja, da cepini ne popustijo, se prekobalim preko prve stopnje.

V kaminu je veter naredil svojevrstne oblike. Poskrbel je, da nama tudi tukaj ni lahko. Širina le za ozko rit in prazen nahrbtnik. Na snežno polico si pomagam kar z rokami. Cepini počivajo. Tudi naslednji raztežaj Luka prepusti meni. Strogo mi pove, da prvi ni bil dovolj dolg in da je naslednji še vedno moj. Stara šola!

Tudi naslednji raztežaj postreže s precej atletike, praskanja po sipkem snegu in skali. Najdeva tudi mesta, kjer cepini lepo zagrabijo. A kaj ko to niso ključna mesta, zato sva se morala kar precej potruditi, da sva se spravila čez skoke.

Šele tretji raztežaj je postregel z lepo plezarijo. Se pravi, da je bil sneg večji del raztežaja dober. Na pršne plazove sva se že navadila. Ko se rezveževa, sledi le še pristop po globokem snegu na pot, ki vodi v Peto žrelo.

Smer je zaključena. V Škotskih razmerah…

Turn gamsove matere – Peters – Deye

387. (01.09.2015)

Od doma sva odšla že v ponedeljek zvečer. Le še pumpe delajo. Tam sva kupila še napolitanke; za ”težke” trenutke v steni:). Parkirava v Zajzeri, raztegneva spalke in zaspiva pod milim nebom in miljardo zvezd ter debelo in svetlo luno. Carsko! Še bolj carsko bi bilo, če bi spal na rahlo bolj ravnem terenu in se ne bi vmes zbujal. A kljub temu sem se zgodaj zjutraj zbudil zadovljen…

Kot vedno se pot do Pellarinija vleče; čeprav vseeno manj kot pa nazajgrede. Malo pod kočo srečava oskrbnika, ki gre v dolino. Drugače pa ni človeka na spregled. Pri bajti natankava vodo in nadaljujeva pod turn. Zasidrava se pod dvema balvanoma. Robo spraviva v en nahrbtnik (Black Diamond Speed 30) in se vzpneva po lanskem snegu do police, ki pripelje na vstop smeri.

Torej, tu se bo začelo, kar sem gledal že nekaj let. A si nisem mislil, da bom kdaj plezal v tej smeri. Vedno sem imel velik respekt do te smeri. Bogdanu rade volje prepustim začetni raztežaj. Mrzlo je. Spet piham v prste in se jih trudim ohraniti na toplem. V detajlu prvega raztežaja, v prečki, spet najbolje ne čutim grifov. Zato plezam zakrčeno. Nadaljevanje do prvega stojišča je kar zabavno, saj se pred menoj postavi kamin, kjer poteka ogorčen boj med njim in mojim nahrbtnikom.

Nadaljevanje smeri je fantastično. Skala je trdna kot skala kost. Grifi tako, da bi jih naraje shranil za kakšno prihodnjo plezarijo. Zelo prav bi prišli, recimo v Hudičevem stebru! Plezarija poteka brez posebnosti, če odmislim slavospeve dobri skali.

Po kar nekaj lažjih, a uživaških raztežajih, prideva do detajla smeri. Kot se spodobi, tukaj odloživa nahrbtnik, se spodobno usedeva in uživava v času malice. In v trenutkih neskončnosti. Vsaj zdi se tako… Kmalu spet postane nekoliko bolj hladno, zato se odpraviva dalje. A se zadeva kaj kmalu ustavi. Pravzaprav že pri prvem klinu. Ocena VI+ se mi zdi celo malo nizka za ta, vsaj spodnji del detajla. Po A0 akciji priplezava do stojišča nad detajlom. Od tu naprej sledi strma plošča (V+), a zopet z dobro skalo in lepo plezarijo. Nad tem raztežajem pa pride pravi desert. Plezanje do mesta, kjer sva se razvezala, je kot nekakšna nagrada za delo v spodnjih raztežajih. Tu sva prišla tudi do toplih sončnih žarkov, a svojega puloverja (Capra, Polartec Powerstretch) vseeno nisem pospravil v nahrbtnik. Očitno se poletje poslavlja in nas napotuje v južne stene.

Ko sedim razmišljam o življenju tam spodaj. Od tu se zdi kot, da je vse v najlepšem redu. Z ljudmi, z odnosi med ljudmi in še posebej z naravo. Pa v resnici ni tako. Še posebej se mi zdi, da delamo z naravo zelo slabo. Kot da smo poslednji njeni uporabniki. A kot zgleda nam narava za slabe usluge že vrača…

Sestopila sva po ferati Viša – Gola Nordovest. Komfotni in kratek sestop se je tokrat več kot prilegel. Sledil je le še sestop do avta v Zajzeri. Od tu pa na zasluženo pivo k Gregu (Kofler Sport).

Škrlatiške grede

386. (30.08.2015)

Listam po Miheličevem vodniku. Nič ne najdem za solo akcijo. Kar pa je primerno, me ne prepriča. Ustavim se na Škrlatiških gredah. Spomnim se, ko sva pred leti z Lukom plezala v Skalaškem stebru, da sem takrat pogledal za rob in si zapomnil strme in temne stene. Pogled, ki se ti vtisne v spomin. Takrat sem si rekel, da moram to videti od blizu. Očitno je ta priložnost prišla prav zdaj.

Avto pustim na tretjem vršiškem ovinku. Počasi se dan prebuja, z njim pa tudi hribovci. Že spodaj v Malem Tamarju ugotovim, da sem v avtu pozabil fotoaparat. Kletvice kar letijo iz mene. Razmišljam ali bi se vrnil do avta, kar bi mi pobralo kakšnih petnajst minut, če bom hiter, ali naj nadaljujem brez njega. Ker imam v nahrbtniku tudi tele objektiv je prevladala odločitev, da se vrnem. Saj, konec koncev, to ne pomeni konec ture, pač pa le kakšen postanek manj. Poleg tega sem si ta dan rezerviral prav za fotografiranje. In pika!

V slabe pol ure sem pri koči v Krnici. Ogovorim oskrbnika s besedami, kje pa so vsi, na kar mi odgovori, da so nekateri odšli že naprej, drugih pa ni. In še naprej čisti rožice na okenskih policah…

Pot v Dnino ni več pot, kot je včasih bila. V tem koncu si srečal le še kakšnega gamsa ali kozla; ljudi pa ni bilo, razen, če si bil alpinist. Pa še teh je bilo tukaj bolj za vzorec. Danes pa je pot pokracana s sprejem, na veliko označena in shojena. Zaradi tega je tudi obisk planincev v teh delih večji. Gamsi nimajo več miru, saj se razlegajo vpitje in glasno govorjenje med hojo na Ponco.

Jaz sem pod bivakom zavil s poti v šodrast breg. Spodaj na vstopu se prijetno namestim in pomalicam. V dolini je napovedanih 32 stopinj vročine, mene pa rahlo zebe. Zato kaj kmalu vse skupaj pospravim in se zapodim na prvo gredo in močno proti desni, kjer se mi zdi, da je lažji prehod do vršne glave. Zgoraj naletim na navrtano sidrišče, ki nekako ne spada tja. Prehodi se kar sami vrstijo eden za drugim. Ker smo teden dni prej plezali in hodili po Zlatorogovih, mi je bil teren škrlatiških gred precej domač. Greda tukaj, greda tam, vmes pa precej šodra. A vseeno moram priznati, da je skala v gredah precej dobra. Mnogo boljša kot v večini Zlatorogovih.

Edino mesto, ki je nekoliko bolj zahtevno je prestop na eni izmed gred okoli luske, ki je res videti bolj rahitična. A z nekaj atletskimi prijemi se lahko elegantno spleza na polico na drugi strani. Od tod naprej poteka greda v nekakšno krnico, ki je obdana z zgoraj omenjenimi črnimi in strmimi stenami. Prehodi so lahki, nadaljevanje pa dobro vidno in označeno z možici.

Pri svojem plezanju sem sledil dvema opisoma. Prvi je Miheličev, ki je plezanje opisal v sestopni obliki, drugega pa sem našel na internetu. Nobeden pa ne opiše dobro zadnjih 100 do 200 višinskih metrov, ko se približuješ grebenu. Mihelič ne opiše kako prideš do žleba, drugi vodnik pa na kratko pove, da na koncu priplezaš na greben med Škrlatico in Rakovo špico. A ta greben ni kratek, zato imaš lahko veliko pomislekov, kje splezati na greben.

Tam, kjer v vodničku piše, da na grebenu zaviješ direkt na raz in nato naprej v žleb, se zaključni del plezarije začne. Prehod v zelo očiten žleb res ni težak. Orientacija je preprosta. Samo postrani proti žlebu greš, dokler nisi v njem. Skala je ves čas dobra. Plezanje v žlebu, ki se nadaljuje kar ene tri raztežaje, je lepo in brez težav. Vse okoli dvojke. Zgoraj pa se žleb začne zapirati in te usmerjati v levo. Kaj kmalu pogledaš čez levi rob, kjer se zelo dobro vidi najnižji del grebena med Škrlatico in Rakovo špico. Greben je lep. Vse kaj drugega pa je videti pod grebenom na severni strani. Razbito skalovje! Ocenjujem ali se moram spustiti v to razbito pečevje ali ne. Razmišljam in razmišljam… Odločim se, da se spustim cirka 30m nižje in pogledam ter preverim ali tam obstaja prehod pod greben. Tam pa mislim, da bi se dalo pristopiti na vrh. Spodaj najdem klin in prusik. Pogledam za rob, že zakorakam kakšnih 10 metrov na drugo stran grebena, ko mi nekaj reče, da naj vseeno prej še pogledam in se prepričam ali ni morda dostop na greben po nadaljevanju žleba, le da gre višje ta nekoliko bolj desno in nato nazaj v levo. Ker me krušljive police res ne prepričajo, se vrnem do klina in plezanje nadaljujem po žlebu. Plezanje nadaljujem še kakšnih 100 – 150 m, ko res pridem na greben. Precej sem skeptičen, da sem prišel po pravi smeri. Vse deluje precej stran od grebena, kjer sem pričakoval, da bo moj cilj.

Ko pa se na grebenu malo razgledam in podam oceno, pa se mi zasmeji. Teren na drugi strani se položi in prehod na gredo pod menoj je odprt in lahek. Ko pa se še enkrat obrnem nazaj proti žlebu zagledam še možica, ki sem ga ob prihodu spregledal. Očitno sem na pravi poti!

Od veselja pozdravim vsaj petdeset planincev v Zadnjem dolku, ki se pripravljajo na vzpon na Škrlatico in se zadovoljno usedem na ostro raz grebena. Sedim kot Kralj! Pa tudi malica je taka:)

Sestop po šodrastih policah in gredah terja previdnost. Pred leti sva prav tukaj z Andrejem iskala sestop, ko sva priplezala iz Desne zajede v Rakovi špici. Delal se je že mrak. Odločila sva se, da sestopiva v desni smeri po strmih ploščah in policah v južnem pobočju Rakove špice. Ko sem iz Zadnjega dolka gledal kje sva hodila, me je spreletaval srh… Pravi sestop poteka po levi strani (v smeri gledanja iz grebena v Zadnji dolek), kjer sem nadaljeval svojo pot. Nato sem se dvignil na Rdečo škrbino pod Dolkovo špico. Od tod naprej proti Kriškim podom do ferate v Krnico. Od tod pa nazaj v civilizacijo…

Geršak – Grčar v Vežici

385. (15.08.2015)

Napovedane so popoldanske nevihte, zato se preventivno dobiva že ob zgodnji četrti uri zjutraj. Pred leti sem se že potikal v teh koncih, vendar sva danes nameravala dostopit pod smer preko Šraj peska. Ko s čelko posvetiva v usmerjevalno tablo, ki kaže levo za slap Orglice in desno za Presedlaj, mi je vse jasno. Aleš se usmeri v levo, jaz pa suvereno zapovem odhod v desno. Bom pa ja vedel, če sem tukaj že hodil! Tako prepričljivo, da opisa sploh ne potrebujem. Zarineva v klanec in hodiva. In hodiva, hodiva in hodiva… Prav ko se mi v nahrbtniku vklopi alarm, se mi začne svitat, da sva mogoče na napačni poti. Človek je takšne sorte, da pusti veliko prostora upanju in tako nadaljujeva tudi midva, češ saj zgoraj bo sigurno kakšen odcep, ki naju bo pripeljal na pravo pot. Pri tabli na Presedljaju pa dokončno veva, da sva zafu… Krivdo prevzamem nase. Zdaj bom pač moral improvizirat. Vremenska napoved ne govori nama v prid.

Tako sva šla ”okol rit u varžet”. Že na dostopu nama hkrati zmanjka energije, zato se okrepčava. Nadaljevanje je bolj znosno, pa tudi klanci so popustili. Nekako narediva plan, da pridobiva na Korošici skice bližnjih smeri in poskušava splezati kaj bližnjega in krajšega. Potem pa presenečenje. Na Korošici nimajo plezalnih vodničkov!! Kako je to mogoče, se vprašam. Takšno malenkost bi pa ja lahko imeli. V koči kamor se vsako leto hodi plezat. V duhu ”Turizem je naša vrlina” ali nekaj podobnega hitro zapustiva prizorišče in odideva naprej proti Petkovim njivam. Med hojo mi kar ne gre iz glave niti pogled na jutranjo jedilnico, kjer je bilo kar veliko planincev pri zajtrku. Pogled na ta prizor me je bolj spominjal na pogreb. Grobna tišina, tako, da sva še z Alešem znižala jakost pogovora. Nobenega življenja.

A pustimo to. Najino pot sva hotela kar najhitreje prehodit. Čas ne dela v najino korist. V smer sva vstopila okoli devete ure.S kakšnima dvema urama zamude. Saj bo šlo. Še vedno se lahko spustiva nazaj pod smer, si praviva.

Če na kratko opišem smer; ena najlepših petic pri nas. Odlična skala, odlični prehodi. Nič drugega. Smer, ki je vredna ponovnega obiska.

Po štirih urah plezanja prideva na vrh Veže. Sestopila sva po poti med Vršiči in Dedcem. Delno dehidrirana po kakšni uri sestopa prideva nazaj pod smer. Takrat pa se že zaslišijo prvi gromi iz doline. Zamahnem z roko in si mislim, pa kaj potem. Midva sva na varnem!

Tako nama je uspel svojevrsten podvig. Ni prav veliko navez, če sploh katera, ki je dostopala pod GG preko Presedljaja in Korošice ter nato smer še splezala.

Hudičev steber v Prisojniku

384. (01.08.2015)

Hmmmm… Ne spomnem se kolikokrat sva se med plezanjem vprašala ali za določene dele smeri držijo ocene v skici. Ponekod so bili deli smeri bodisi precej težji kot ocene bodisi sva bila midva tako zelo zanič!? V slednje, jasno, ne priznava… Ne spomnem se tudi kolikorat sva se vprašala kam naprej? Smer je orientacijsko precej zahtevna.

Že v drugem raztežaju narediva en raztežaj več kot je to običajno za to smer. Nadaljevanje zadaneva. Detajl spodnjega dela smeri pade name in tu se mi, na sredini raztežaja, zatakne. Ni mi bilo jasno (skica ni bila v pomoč) ali naj v najbolj strmem delu raztežaja nadaljujem v levo, naravnost ali desno. Ali nemara nazaj!? No, to zadnje bolj v hecu. Odločim se za najbolj mokro varianto in po nekaj metrih strmega plezanja za robom res najdem klin, ki pove, da je bila odločitev prava.

Po nekaj raztežajih priplezava v precej veliko podrtijo, ki se je vlekla cel raztežaj, pa še malo zraven. Luka nadaljuje po kaminu, ki naj bi bil težave IV, pa se mi je zdelo, da bi bila lahko rimska številka obrnjena v VI. Kakor koli, na terasi zgoraj sem imel smeri že vrh glave. Tam zagledava navezo pred nama. Potek smeri je bil več ali manj jasen. Po dolgi polici v levo pod zajedo in nato v dolg kamin. Tukaj je možno smer zapustiti in se priključiti zavarovani Hanzovi poti. A to ni prišlo v poštev. Naveza za nama je to možnost izkoristila.

V nadaljevanju je bila zajeda odlična. Potek malo manj, saj je bila spet ocena precej večja kot pa iz skice. V kaminu pa spet težave. Sploh jih ni bilo konec. Vmes Luka potegne skoraj dva raztežaja, vendar ga je trenje prisililo k vmesnemu sidrišču. Na frendih! Težav kar ni hotelo biti konec. Vse do izstopnega preduha, pa še tega sem moral kar dobro poiskati.

V preduh je najprej zaplezal Luka. Po njegovih akrobacijah mi je bilo jasno, da smeri še ni konec. A teh 10 metrov bom pa že, si rečem. Na vrhu smeri se najprej vsedem, snamam plezalnike in iz nahrbtnika vzamem pijačo. Ufff, kako paše…

Misel na sestop ni bila najbolj prijetna, vendar je kar šlo… Proti koncu sestopa se ulije še dež, jeklenice drsijo, a pri avtu je vse spet v najlepšem redu.

Herlec – Kočevar

383. (12.7.2015)

Z Milanom sva se kar precej zgodaj že odpravila v Tamar. A vseeno nisva bila med prvimi. Prva naveza je bila že visoko pod smerjo, drugo pa sva prehitela na poti. Kljub širini sten nad Tamarjem smo vse tri naveze zavile v smer Herlec – Kočevar. Smešno.

Že v prvem raztežaju je smer ponudila z ne ravno navdušujočo skalo. Nekaj zemlje, nekaj majavih lusk in rumeno rjavih prečk. V tretjem raztežaju naj bi prišel na vrsto najlepši detajl smeri, lepa zajeda, vendar sem jo gladko preskočil in zaplezal v raz ob njej. Še to! V prečki v četrtem raztežaju sem bil prav vesel, da je ta raztežaj prišel na Milana. Res mi ni ustrezala prečka!

V nadaljevanju se je izboljšala skala in plezarija je bila bolj znosna. V vmesnem delu sva se varovala, zato naju je zasledovalna naveza prehitela. Nič zato, si rečeva in lagano sportski nadaljujeva. Umirjeno zaplezava v še zadnji del smeri, kamin, ki je bil videti kar pokonci. Začne se lepo, le sem in tja prileti iz zgornjih nadstropij kakšen projektil. Upam, da ne bo prifrčal kakšen večji! Na sredini kamina pa presenečenje. Cel se zagozdim in migam levo in desno ter se vedno le za kakšen centimeter premaknem višje. Ko imam vsega že poln ku…, se mi zatakne še nahrbtnik. Odločim se, da ga snamem in povlečem za menoj, a tudi to ne gre. Ne morem ga sneti! Iz mene letijo same lepe besede, kar očitno zaleže in plezarija se nadaljuje. Zgoraj vpnem v odličeno sidrišče in počakam še na Milana. Ko pripleza za mano še Milan, naju smer odpelje še raztežaj naprej po lažjem svetu. Razveževa se in, po še kakšnih 100 metrih hoje/lažjega plezanja, izstopiva na greben Šit.

Prednamci bežijo v dolino. Kam se jim pa tako mudi? Ravno toliko so spredaj, da nama uide pogled na potek sestopa. Pa kaj potem, si rečeva in ugrizneva vsak v svoj sendvič in uživava v trenutku. Zdaj in tukaj! Lepi razgledi na vse strani…

Seldi še doooolg sestop preko jalovške škrbine nazaj v Tamat in od tam v Planico. Lep dan!

Ekar Jamnik v Dolški škrbini

382. (05.07.2015)

Na parkirišču je vse polno avtomobilov. Kje so vsi ti ljudje? Cincava ali naj se zapeljeva do žičnice ali pustiva avto na parkirišču. Odločiva se za slednje, čeprav veva, da nazaj grede to ne bo imelo blagodejnega vpliva niti na psiho niti za noge.

V slabi uri sva pri Češki koči. Sonce je že visoko in na Zgornjih ravneh sva nekoliko skeptična, saj sonce že s polno silo udarja po zajedi Ekar Jamnik v Dolški škrbini. Mirno gledava v katero smer se premika senca v steni in ugotoviva, da se premika proti zajedi. S tem sva pomirjena. Še bolj pa se pomiriva pod smerjo ob snežišču, kjer postane prav prijetno hladno. Tako, pa ne bo težav z vročino.

Prvi raztežaj narediva po domače. Bogdan potegne do prvega klina kakšnih 30m visoko in preko snežišča. Vpne v klin in me ”pozihra” do tja. Jaz pa se zapodim v smer kar v čevljih. Tako sva hitro preko začetka smeri. Naslednji raztežaj obdela Bogdan (zaradi moje nevplezanosti, sva zmenjena, da bo ta težke raztežaje podelal on), kjer je treba splezati preko prve petice. Na gredo priplezam jaz in se znajdeva pod detajlom smeri. V naslednji raztežaj vstopiš s pomožjo možica, ki mu stopiš na glavo. Z raztegovanjem v plati in vstopom v zajedo je precej dela. Bogdanu uspe prosto, meni pa na A0. Kvaliteta skale je odlična. Ob pogledu okoli smeri težko vrjameš, da je skala tako dobra. V istem raztežaju težave ne popustijo vse do stojišča, ki je v votlini. Iz nje nadaljevanje poteka preko plate v desno. Da prideš iz težav je potrebno narediti prečnico. Prečka pa se začne z rahlim vzponom do prvega obročkarja in rahlim spustom nazaj do poličk. Tudi ta del je težak. Vsem priporočam, da se pred nadaljevanjem lepo v miru razgledajo po oprimkih in stopih, saj je lahko v nasprotnem primeru precej težje tako za ”mišice” kot psiho. Na koncu prečke smer zavije v levo navzgor, a je skala zelo dobra, grifi pa odlični. Čeprav je treba zaplezati nakoliko oporno.

Na koncu tega raztežaja težave popustijo, poveča pa se krušljivost. A brez skrbi. Še vedno je to daleč od nekega krša. Če v miru pogledaš in izbiraš dobro skalo gre brez težav. Tako se nadaljujejo štirje raztežaji. Naj omenim še en detajl, ki se nanaša na opis. V zadnjem raztežaju bolj priporočam, nasprotno od opisa, plezanje desno od previsa in takoj za tem levo. Skala resda ne zgleda prav obetajoča, a je vredu. V enem raztežaju pripelje smer direktno na greben na markirano pot Kočna – Grintovec. Kakšno bi bilo nadaljevanje po opisku skice, ki poteka levo od previsov, ne vem, a zagotovo že od zadnjega stojišča ni zgledalo prav obetajoče.

Sestopila sva po Kremžarjevi poti, ki cikcaka, kot da bi hotela iz tebe iztisniti še zadnje moči. A midva se nisva dala in sva bila hitro pod smerjo, kjer sva pobrala robo, sestopila do Češke koče in naprej do avta.

Beljaški turn – Via Weiss

381. (21.6.2015)

Na prvi poletni dan se prav nič ne spodobi, da imaš na glavi pokrivalo, prezeble prste in topel flis na sebi. A prav to se je dogajalo na današnji dan. Spodaj pri avtu in tudi na dostopu še ni kazalo, da naju bo pošteno prezeblo.

Nisva še čisto prepričana, če sva našla pravi vstop v smer, a ko sva zagledala prvi klin sva vedela, da je pot naprej odprta. Spodaj se planinci odpravljajo na Koštrunove špice, drugi proti Belim vodam, eni na Viš. Midva si nadeneva pasove in opremo in že se zapodiva v prvi raztežaj. Skala je res mrzla, zato pogled na bližnjo mokroto in lužice v razpokah niso bile nič kaj vzpodbudne. Na vsakih toliko se je izza oblakov pokazalo sonce in ogrelo prste.

Smer je res krasna. Skala kompaktna. Smer ni težka, orientacija pa je logična. Kako drugače, ko pa je bila smer splezana že daljnega leta 1917. Včasih lahko potegneva kar dva raztežaja naenkrat, drugič pač ne. Kmalu se znajdeva na grebenu pod vršno glavo, kjer je vrhunec smeri; odlična skala, nekaj več plezanja in občutek višine.

Na vrh smeri prideva skozi kamin, ki je predstavljal najtežje mesto smeri, a ne pretežko. Potrebno je nekaj gibanja, za ostalo pa poskrbijo dobri grifi in stopi. Takoj za tem pa sva se znašla na vrhu. Oba v toplih oblačilih GORNIK, ki so nama danes odlično služila. Če bi imela tudi rokavice, bi jih zagotovo nataknila na prste. Še posebej takrat, ko so naletavale tudi snežinke. Ja, snežinke; na prvi poletni dan.

Sledil je še sestop z vrha v škrbino. Pod njo pa sva neletela na veliko število kozorogov. Ta veliki, ta mali, vseh sort. Več kot na varno razdaljo se jim nisem upal približati, a dovolj, da smo se srečali iz oči v oči. Mehke, zelene trave z nešteto gorskih rožic, so naredile čudovit ambient.

Že na vrhu sva modrovala in ugotovila, da nama vreme kar dobro služi glede na to, da ves čas pravzaprav visi na nitki. Med sestopom, ki se je, jasno, navzdol bistveno bolj vlekel kot na dostopu, sem omenil, da bo dan popoln, če bo po nekem naključju začelo deževati prav takrat, ko se bova usedla v avto. In glej! Ko se vsedeva v avto in zapeljeva na cesto se dež ulije. To je to! Dan je POPOLN.

Štruca in Zeleniške

380. (07./12.06.2015)

Nihče nima časa. Nič čudnega za ta svet. Še vedno grem lahko sam, sem si rekel. Oddidem na vsezgodaj pa še vedno ne prezgodaj. V obeh primerih. Na Štruco se odpravim čez Gamsov skret. Zgleda, da nimajo posebnih prebavnih motenj, saj videti ni bilo nobenega. Sem pa opazil, da nisem edini predstavnik človeške vrste v teh koncih. Tik pod zajlami se srečamo. Višje gori povesta, da sta iz Ljubljane in Škofje Loke. Medtem, ko nekaj modrujemo, dobim celo navodila kako priti do pod Štruce. V mislih se mu zahvalim, vendar bo šlo tudi brez tega. Tudi v miže, če bi bilo treba, he he …

Pod smerjo se udobno namestim na čvrsto skalo. Lep je razgled na Pode in naprej proti dolini. Sonce skrbi za prijetno, toplo počutje. Opravim še nujne službene klice, nato se oprtam z opremo. Naslednji moment sem že pod nekoliko bolj strmim delom. A glej ga hudiča… oz. bolje rečeno kozoroga, ne, dva kozoroga, ki sta udobno zleknjena prav sredi ,,moje” smeri. Hmmm, kaj zdaj? Nič, bo treba spremeniti načrte, saj se domačinov res ne spodobi preganjati na njihovi zemlji. Zavijem bolj v desno in grem pogledat, če bom naletel na kakšne prehode. Nazaj je smer še vedno splezljiva. Skala je fenomenalna. Druga Pakla. Zgoraj se smer začenja zapirati. Preplezam skalno zaporo z rahlim previsom, zgoraj pa naletim celo na prusik, ki je zavezan za skalno uho. Pogledam okoli roba, zaplezam malo višje in zagledam klin. Hmmm, mislim da bi se spodobilo zavarovati že spodaj pri prusiku. Odplezam nazaj in se zavarujem. Zdaj gre lažje. Nad klinom bo potrebno namestit varovanje, saj imam s seboj le vodniško vrv. V naslednjih dveh raztežajih se kar namučim. Ne s samim plezanjem; to je čudovito, pač pa z izbijanjem klina. Še nikoli se mi ni tako zelo zavil pri konici. A ker sem Gorenjske dežele mož, se ne dam tako hitro odgnati brez klina. Po dveh čudovitih raztežajih, no jaz sem moral narediti enega več, pridem v bolj položen svet. In na točko, kjer se lepo vidi, da sem v sosednji smeri od planirane. No, nič zato, ta je bila najbrž še lepša.

Veter me prežene proti dolini. Preko snežnih zaplat in ležjega sveta prispem do bivaka pod Grintovcem, kjer čimbolj izpraznem nahrbtnih (beri vse pojem in popijem). Vmes pospravim v nahrbtnik tudi nekaj smeti planinskih packov in se preko kokrškega sedla odpravim nazaj v dolino. Ta sestop oz. muka pa ni vredna opisa!

Na Zeleniške špice sem se odpravil z razlogom testiranja novih pohodnih hlač (Hlače Sfinga), ki jih razvijamo v GORNIKU. Ko zjutraj pridem na Jermanco, je tam že vse polno avtomobilov. Zagotovo niso šli vsi v Repov kot. Temperatura ravno pravšnja. Pri slapu pomislim na hlače in ugotovim, da so odlične. Izredno udobne, kar omogoča poseben material na zadnjem, zgornjem delu. Odlično dihajo in odvajajo pot, zato niso prevroče. Bomo pa morali odpraviti eno pomanjkljivost. Sicer mi bo to potrdila aktivnost v nadaljevanju, vendar je zadnji del pasu prenizek. Bomo videli…

V slabi uri in pol sem prišel na Staničev vrh. Enkraten dan. Brez oblačka. Prijetna temperatura, nič folka… Ne, ne, nisem čisto sam. Pravkar se mi je zazdelo, da sem nekoga zaslišal. Prisluhnem še enkrat, in res. Glasovi prihajajo prav izpod Staničevega vrha. Kmalu se srečamo. Starejši par jo kar pogumno rajža preko špicov. Kako lepo je videti ljudi polnih energije. Še posebej v teh letih. To je izven standardnih okvirjev povprečnega Slovenca. Bolj bi bilo ”normalno” držanje se domačega plota in grenitev življenja vsem okoli sebe. A to je druga zgodba… Za prečenje sem potreboval slabo uro in pol. Tako na ”izi”.

Na vrhu si vzamem čas, ki mi pripada. Lepi pogledi na Ojstrico, Korošico, Dedca, Vežo in okoliške hribe. Kar težko se odpravim naprej in nazaj v dolino. Pod južno steno Planjave sem kar malo nevoščljiv navezi, ki pravkar vstopa v steno. Pa ne zaradi vročine, ki jo bosta kmalu občutila, pač pa svobode tega trenutka.

Slabo uro sem potreboval od Srebrnega sedla do Jermance. Test hlač je uspel. Po velikih obremenitvah (plazenje po zadnjici po skrotju, melišču, snežišču. Stiku hlač z ostro skalo, obremenitvijo glede pilinga in raztezanja…) natančno vemo kaj jim manjka in kaj je potrebno spremeniti, da bodo res vrhunske. To je to! Zdaj pa delat, kar ne bo težko po takšnem uvodu v petek, he he…

Gran Paradiso in MB du Tacul

379. (10.04.2015)

Sprva smo štirje, a na koncu ostanemo trije. Nič hudega. Volja je močnejša od primankljaja kadra. Ko drvimo čez padsko nižino nam je že kar pošteno vroče. Upamo, da bo v hribih bolj sveže. Medtem, ko bo naša služba za kak dan počakala, kamionarji vseh dežel, predvsem pa vzhodnih, služijo vsakdanji kruh po neskončnih cestah.

Po sedmih urah smo že čisto blizu cilja prve etape. A glej ga hudiča; zmeraj more it pa kaj narobe. Sredi klanca nam sklopka avtomobila ostane na tleh. Šit, si rečemo. Avto ustavimo in nekaj modrujemo; po večini brezveze. Odločitev pade, da se počasi zapeljemo naprej in upamo, da bomo z malo sreče le uspeli priti do parkirišča, od koder bomo pričeli s turo. In tako vsaj za danes in jutri pozabili na to jeb… sklopko.

Na parkirišču nas pozdravi lisica. Čisto prava, rjava, brkata, žejna, na pogled prijazna lisica. Ker vemo, da so te lahko zvite, smo se vsi trije držali vsak za svoj sendvič. S polnimi želodci in nahrbtniki se odpravimo na razmočeno tekaško progo. Kmalu smo v gozdu in veselo štamfamo po poti, ki nas bo pripeljala do koče Vittorio Emanuele. Kljub kopninam in iglicam smuči ne snamemo, ampak pustimo, da psi primejo kot sam hudič.

Višje gori se snežna odeja vidno odebeli. Smučina ne izgine več, teren pa postane pravi, hribovski. Dobim občutek, da se bo do bajte še precej vleklo, ko kar naenkrat izza ovinka zališim vesel vzklik v smislu glej, glej, bajta na vidiku. Spodaj smo si preventivno na doseg roke postavili čelke in se poslovili od ideje, da bomo danes še priča sončnemu zahodu. A stvar se je popolnoma spremenila. Namesto tri ure in pol, smo porabili le uro in tričetrt. Tako imamo še ves večer pred sabo. Tudi sončni zahod. Pa večerjo!

V bajti potrdimo rezervacijo in se prav na brzino spravimo k večerji. Oskrbnik je bil brez milosti. Z Bogdanom pojeva le predjed – špagete, medtem ko Tomažu še vedno dela preglavice pajčevina v želodcu in si zato naroči še glavno jed. Z Bogdanom na koncu pristaneva še na sladici; pa Tomaž tudi. Medtem ko smo si bili enotni, da je hrana zelo okusna, pa smo si bili malo manj enotni (čeprav z Bogdanom nisva imela nič proti) pri cenah. Z Bogdanom plačava za večerjo celih 7.50 EUR, medtem ko Tomaž plača za le malenkost več hrane 23.00 EUR. No, če dodamo še 12,00 EUR za spanje, lahko razberete, da bivanje res ni bilo med najdražjimi. V primerjavi s Chamom smo prišli zelo vredu skozi.

Naslednji dan spočiti in v prvih vrstah zagrizemo v prva pobočja. Zdi se, da bo en krasen dan. Ko se ozremo nazaj, vidimo dolgo vrsto turnih smučarjev. Bolj kot se dvigamo, bolj nam zastaja dih. Ne samo zaradi razgledov, pač pa tudi zaradi dihanja v vse bolj redkem zraku. Po postanku pridemo v nakakšen kotel pod strmim pobočjem, kjer je pokazal zobe konkreten mraz. Ko se izkopljemo iz te luknje in se odlepimo od pobočja, kjer so nekateri preživljali pravo dramo, se prikaže topel sonček. Uf, kako se prileže… Po krajši pavzi jo zarinemo v še zadnja pobočja pred vrhom. Seveda se korak temu primerno upočasni in zid postaja vse večji.

Tik pod vrhom, kjer se s smučmi ne da več dalje, pustimo vso opremo in si nadenemo dereze in cepin. Sprva še gre, a že po nekaj metrih se ustavimo pred številnimi navezami hribovcev, ki jih GVji vodijo tudi po pet in več na enem štriku proti vrhu. Jasno se prej ali slej zabaše… Z Bogdanom narediva obvoz v levo. Bogdan še ujame luknjo pred eno imed kolon, jaz pa naletim na zastoj. Previdno se premikam in lovim ravnotežje ter se izogibam trkom z varovanci GVjev na tisti ozki skali na grebenu, nakar popizd… in enega pošljem v tri… ter obrnem za 180° nazaj proti smučam. Ni mi žal za vrh. Je pač preveč ljudi in nevarno za čakanje v koloni…

Sledi smučanje. Brez pretresov. Veseli me to, da bomo smučali nekoliko dlje kot bi smučali iz Kotovega sedla. Računamo na dobrih 2000m višincev. Sicer za smuko, po večini, niso bili ravno optimalni pogoji, a se je dalo ujeti tudi mesta z odličnim snegom.

Nad kočo smo se odločili, da se ne bomo vrnili po poti vzpona, pač pa se bomo ponovno vzpeli in poskušali najti prehode na širna pobočja, ki nas bodo po drugi poti pripeljala nazaj do izhodišča in avta. Pri avtu sledi rehidracija in hladen tuš glede sklopke.

Na pumpi blizu Aoste dobimo podatek kje najdemo servis za avto, zato se hitro odpeljemo tja. Uspe se nam dogovorit za popravilo sklopke, manj zadovoljni pa so mehaniki, ki se, tipično italijansko spričkajo in obmetavajo z besedami po principu kdo bo bolj uspešen pri tem. Po slabi uri se že peljemo z novo sklopko in nasmehi na obrazih. V smeri Chamonixja, seveda.

Nastanimo se v Chamoniardu. Kmalu se znajdemo v skupni kuhinji, kjer pripravimo tako želeno večerjo. Uffff, kako paše! Juhica, makaroni, solata… Kaj bi še več!? Vsi se že veselimo jutrišnjega prostega dne. Sproščeno po mestu s pogledi na Šamoniške igle, ledenike…

Odločimo se, da jo popoldan zbrišemo na kočo Cosmique pod Midijem. Tam pričakamo naslednji dan in zjutraj prečimo ledenik ter vstopimo v smer Gabarru – Albinoni. Sestop prvi dan iz Midija do koče Cosmique je bil precej pester zaradi tako goste megle, da bi jo lahko na kruh mazal. Po nekakšnem tipanju ledenika smo po slabi uri le prišli do bajte, ki pa je bila kar precej polna. Očitno je ta čas pravi termin za turno smuko po Vallee Blanche.

Jutro je fantastično! Čisto, belo, ne preveč mrzlo, mirno, brez sapice, skoraj skrivnostno… Bogdan in Tomaž režeta temo na smučeh, sam pa jo rajžam preko ledenika paš. Saj kar gre. Le sem in tja se mi udre pod nogami. Res ni slabo. S smučmi ne uideta predaleč, čeprav je res, da se trudita krotiti hitrost kar se le da. Ko se ledenik prelomi se pokaže vzhodna stena Tacula. Še malo se spustimo in zavijemo preko roba, nakar se prikaže skupina alpinistov, ki se pripravlja pod smerjo. Ah, pa smo mislili, da bomo prvi… Priprava poteka zelo hitro. Čisto po Bogdanovo, he he… Pa prav je tako! Še preden vse naveze uspejo zaplezati v smer, smo mi že visoko na stožcu. Prehitimo prvo navezo. Druga je pred nami, a tudi ta kmalu ostane zadaj. Kmalu se znajdemo sami v naši smeri, saj druge naveze zavijejo v smer Modica-Noury.

Če se ne motim smo nenavezani prispeli do sedmega raztežaja. Tu se je smer postavila bolj pokonci, a še vedno precej znosno. Medtem ko Bogdan ureja sidrišče, se pogovarjava in pogajava kdo bo zaplezal v prvi raztežaj kot prvi v navezi. Seveda bi najraje to storila oba hkrati, a na konce se dogovoriva, da bo začel on, moji raztežaji pa pridejo na vrsto na koncu. Zadnji trije.

A glej ga hudiča. Tega dne zadnjih treh raztežajev ne bom videl! Že kmalu potem, ko sva s Tomažem začela plezati prvi navezani raztežaj, na sredini le-tega, mi je v roko priletel velik kamen. V trenutku sem vedel, da to ni nič dobrega. Sprva še čutim roko, a trenutek za tem že vem, da bo treba nazaj. Najprej še razmišljam, če mi bo uspelo splezati ta raztežaj do Bogdana, a tudi ta poskus spodleti. Vedno bolj postaja vse skupaj težje, zato se hitro poskušamo organizirati, da rešimo nastalo situacijo. Bogdan zafiksira mojo vrv in naredi polbiča in pripravi vse, da me spusti nazaj do zadnjega stojišča. Medtem ko me počasi spušča, uspem z eno roko plezati navzdol. Tomaž me bodri in mi poskuša pomagati po svojih najboljših močeh. A vem, da bom moral vse storiti sam.

Uspe se mi zavarovati na zadnje stojišče. Pride še Tomaž. Čez čas se ob vrvi k nama spusti še Bogdan. Ocenimo situacijo, ki ni bila prav nič rožnata. Na trenutke mi postaja vedno bolj slabo, diham zelo intenzivno, zdi se mi, da ni dovolj zraka okoli mene… Ocenimo, da bomo poklicali pomoč helikopterja. Tomaž zavrti telefon, a ne dobi zveze. Poskusi še enkrat, a je spet neuspešen. Vseeno se bomo morali spustiti ob vrvi dovolj nizko, da bomo prišli na bolj odprt teren. Vsaj tri raztežaje. Po dveh spustih nam uspe priklicati 112 in sporočiti naš položaj. Najprej se spusti Bogdan, nato mene Tomaž spusti do Bogdana, ki me varuje tudi spodaj. Ko se nama pridruži še Tomaž, v daljavi zaslišimo ropot helikopterja. Bogdan mu pokaže znak, da potrebujemo pomoč. Odleti stran in pristane na ledeniku. Odloži zdravnika in se nam ponovno približa ter med nas spusti reševalca. Ta uredi vse manevre (dela ni imel veliko, saj smo več ali manj že mi pripravili) in naju ob ponovnem prihodu helikopterja pripne na jeklenico. V slovo pomaham prijateljema, ki sta mi nesebično pomagala pri reševanju. Mi odidemo najprej na ledenik, nato pa preko Midija v Chamonix, Bogdan in Tomaž pa nazaj pod smer in nato s smučmi preko Vallee Blanche po drugi strani nazaj v Cham.

Spet smo pridelali en dolg…