Loška 10ka

Včasih se je bilo zelo popularno udeležiti kakšnega dogodka, ki je imel na koncu oznako 10ka (nočna 10ka, kranjskogorska 10ka, rudarska 10ka, hajdinska 10ka, najdaljša 10ka…). Temu dolgemu seznamu pripenjam še eno 10ko, ki pa nima nobene zveze s tekmovalnim športnim dogodkom. V mladosti smo se vse preveč zaletavali v športne dogodke tekmovalne narave, ko okoli sebe nismo videli nič drugega kot le tekmovalnega konkurenta, ki s peno okoli ust in jezikom do tal, ob osvežilni postaji kar z obema rokama grabi po bananah, pomarančah in znanih energijskih tablicah.

Nekega dne me prešine misel, da bi okoli Škofje Loke, s kolesom nabral deset vrhov. Naenkrat, v enem dnevu. Ko se igram s to idejo ugotovim, da pravzaprav sploh ne bo tako lahko nabrat deset čistokrvnih loških vrhov. Blegoš med te seveda ne spada. Ja kaj bodo pa rekli sosedje v Poljanski dolini? Si nor? Morda Ratitovec? Za nekoga iz Goričkega je to hrib v Loškem koncu. Ne, tudi ne bo vredu. Raje ga pustimo za Železnikarje, da ne bo ognja v strehi.

Točke na turi

Razmišljam in razmišljam in na koncu vseeno uspem ravno za las ujeti še deseti hrib. Torej; začel bi v Retečah (rojstni kraj Gornika) in se najprej prestavil na Hom. Nato bi se zapeljal naprej na Osolnik, pa Sv. Barbaro, Sv. Andreja, Sv. Ožbolta (ja, en kup svetnikov), nato bi se spustil v Zminec in se dvignil na Lubnik. Od tod bi se prestavil na Stari vrh in šel naprej do Mladega vrha. Od tu bi se spustil v Praprotno in se ponovno dvignil na Planico in nazadnje še do Križne gore. Ta mi je bila od vsega še najbolj všeč, saj bi se pravzaprav na Križno le spustil s klanca.

Tak je bil plan. In moram reči, da sem ga pravzaprav realiziral skoraj v popolnosti, le da sem Mladi vrh zamenjal z Lavtarskim vrhom. Zakaj tako, pa v nadaljevanju.

Prvi cilj je Hom

Klimatske razmere so idealne. Boljše ne bi mogle biti. Najprej pribrcam na Hom. Lep razgled, lep začetek. Srečam dva planinca s katerima se, presenetljivo, celo pozdravimo in rečemo par besed. V meni se prebudi star spomin na vzlet z jadralnim padalom s Homa in dramatično pristajanje, ko sem manevriral med kabli daljnovoda. Ker sem še vedno med vami ste pravilno ugotovili, da sem pristal uspešno.

prvi vrh - hom
Prvi vrh – Hom

Iz Homa se povzpnem na Osolnik. Do cerkve seveda ne grem, saj ne tvegam bližnjega srečanja s kmetom, ki ne mara kolesarjev. Zato se zapeljem mimo bližnjega kozolca po lepo urejeni cesti, ki se je obrnila navzdol. Ob cesti me domačin čudno premeri z mrkim pogledom. Za hišo mu prav sramežljivo in skrito visi neka čudna zastava. Spominja me na ameriški Texas. Ni dolgo, ko se znajdem pred naslednjim vzponom.

Na Barbaro

Presenečen nad lepo asfaltno cesto se v svojem ritmu dvigam na Sv. Barbaro. Vzpon mi ni znan, saj sem prvič tukaj. Očitno sem izbral pravo točko na mojem potepu, saj vzpon ni prav dolg. A v žep sem ga vseeno pospravil. Povratek me pelje po isti cesti do Hrastnice. 

Po spominu se peljem po cesti in me razjeda dvom, da sem morda zgrešil pravi odcep. Takrat se znajdem na manjšem križišču z lokalnimi lesenimi tablami, ki me usmerjajo na posamezne kmetije. Table pravijo, da so ti kmetje na Sv. Andreju. To pa je tudi točka na mojem seznamu. Ne ukvarjam se več s tem ali sem na pravi poti ali ne, ampak enostavno zarinem v prvi klanec. Ufff, si rečem in brišem pot iz čela. Najbolje, da kar sedim na sedežu, saj če bi vstal bi se najbrž prekucnil na hrbet.

Tako stiskam zobe do prvega križišča, ki me usmeri v desno in na makadam, kjer se moje vozna podlaga le še poslabša. A ker se Gorenjci ne damo kar tako, stisnem in že sem pri neznani kmetiji. Napnem sive celice in ugotovim, da sem pravzaprav že nad Sv. Andrejem. Tako, pa je štirica padla v moj žep kar sama od sebe.

Na Ožbolta

Kolovoz in kasneje planinska pot me odpeljeta proti Sv. Ožboltu. Pot mi je znana, saj sem jo v nasprotno smer že vozil. Seveda gre tokrat težje, saj je klanec navzgor. V daljavi opazim sotrpina, ki se nekaj muči in stoji ob kolesu sredi steze. Kakšnih sto metrov pred menoj. Kar hitro se mu približujem, za kratek čas se skrije za ovinkom, kar naenkrat pa izgine. Hej, kje hudiča pa je model, ki sem ga skoraj ujel? Gledam, pa ga ne vidim. Del pogleda mi zakriva bližnja kmetija. Ko jo obvozim, vidim ta istega kolesarja daleč pred menoj in to na vrhu zelo strmega vzpona. Komaj obdelam ta vzpon in si rečem, še malo in mu bom tik za petami.

Jeaaaa, right… Tipa od nikoder. Pa kako je to mogoče? Naklon klanca pa še hujši. Ne morem več. Sestopim iz bicikla in preklinjam, ker sem tak luzer, da  klanca ne morem zvozit. Tip pred menoj pa to naredi brez težav. Na Sv. Ožboltu mi ni več nič jasno. Model mi ne zgleda nek Le Tour kolesar. Najprej spijem požirek, se okrepčam in nadiham. Ko se po krajši pavzi, mimo kolesa sotrpina, vrnem nazaj h svojemu kolesu pa opazim. Bajk na baterijo! Rečem si samo ”lahko je s polno ritjo srat”, tipa diskvalificiram, dosežek akumulatorja pa brišem iz svojega spomina in jo že pičim dalje proti Zmincu. Pet jih v žepu.

Naslednji je Lubnik

Šmika promenado proti Nacetu že poznam. Opazujem alejo slavnih ob cesti in imam občutek kot bi se vozil po Walk of fame v Hollywoodu. Ujamem svoj ritem in gravura mojega imena v asfalt postane moj življenjski cilj. Na Lubnik še nisem šel s kolesom; čisto na vrh mislim. No, tudi peš zelo dolgo tega. A pustim se presenetiti in vozim dalje. Dokler gre. Na koncu so kamni vseeno preveliki, kar me prisili, da kolo zagrabim za roge in skrijem za bližnje drevo. Po kakšnih desetih minutah sem na vrhu Lobnika. 

pogled z lubnika
Pogled z Lubnika

Nekje na polovici ture

Medtem ko opazim, da mi počasi zmanjkuje tekočine, opazim tudi, da mi zmanjkuje hrane. Hmmm, s hrano najbrž ne bo tak problem, kot z vodo. Ampak, ker me pot vodi naprej po vojaški gozdni cesti proti Zaprevalu, si rečem, da bom vodo zagotovo našel kje ob poti. A glej ga zlomka, tik pred Zaprevalom me pobere, pred tem pa vode nikjer. Bidon prazen, hrane še za en obrok, a kaj ko se bo ta zataknil nekje v suhem grlu, če ga bom poskušal pojesti. Res sem v krizi! Kolo naslonim na bližnje butare, usedem se v senco in na koncu vseeno pospravim vase še zadnji obrok.

prisilni pocitek
Prisilni počitek

Počivam, počivam, počivam… Nakar se opogumim in pokličem Mojco, če mi prinese pijačo in hrano. Kako ponižujoče! Pogajanja se začnejo. Pot do cilja ni tako kratka, izmučenost je velika, energija na psu… Vse to Mojco omehča, čeprav me najprej odpravi z argumentom, da bo voda ziher kmalu kje ob poti in naj go grem poiskat. Na koncu se dogovoriva, da vodo poskušam res najti kje ob poti (sej sem jaz tudi ziher, da mora biti kje kak požirek), ampak, da se kmalu slišiva in se poskušava dobiti nekje pri spusti nazaj v dolino proti Praprotnem.

tezko pricakovana voda
Težko pričakovana voda

Delna rešitev

Tako se moja pot nadaljuje in res najdem prvi izvir v Zaprevalu. Kar ne morem se odžejat! Hrane ni več, zato odbrzim naprej proti Staremu vrhu. Od zadnje gostilne naprej kolesarim prvič. Na aplikaciji mi kaže cikcakasto pot. Vse drži, zato se kmalu znajdem v štartni hišici na Starem vrhu. Sedmi vrh pod streho.

v startni hišici na starem vrhu
V startni hišici na Starem vrhu

Na naslednjem drevesu najdem planinsko tablico za Mladi vrh. Super, si rečem. Vse je pri roki in vse gre po planu. Bum! Že čez nekaj deset metrov mi kapne, da pa tukaj ne bo nič vožnje s kolesom.  Hodim in kolo vlečem za roge po ozki planinski poti. Korenina ob korenini. Drevo ob drevesu. Ponovno pogledam na aplikacijo in ugotovim, da simbol v podobi kolesa pravzaprav pomeni razgledno točko in ne kolesarsko pot. Simbol daljnogleda. Najbrž si predstavljate podobnost simbola daljnogleda in simbola kolesa. Podobna sta si, kajne.

Spust na drugo stran

Takoj obrnem in se na Starem vrhu udobno namestim v travi. Razmišljam, kaj zdaj? Moram najti zamenjavo za Mladi vrh. Saj Loška 10ka se bolje sliši kot Loka 9ka. Je res? Ker mi zdaj pa res že primanjkuje hrane in spet pijače se mi počasi  megli pred očmi. Zato se odločim, da najprej v akcijo vključim Mojco kot vodonošo (Mojca, to je časna funkcija. Vprašaj udeležence Le Tura). Edino rešitev lahko od tu naprej iščem na drugi strani doline. 

Z Mojco se srečava tik pod spodnjo postajo štirisede. Ufff, kar čutim, kako se baterije polnijo. Od neprestanega razmišljanja o hrani in pijači sem kar pozabil na razbolelo rit. Zato pa o njej toliko bolj razmišljam v Praprotnem, kjer se rit kar noče in noče usesti na sedež. Saj jo razumem, če pa boli. A če hočem končati turo, bo morala tudi rit popustiti. In je.

Na drugi strani doline

Zamenjavo za Mladi vrh najdem v Lavtarskem vrhu. Tako prikupno se je znašel na moji turi, da se mi kar smeje. Pravzaprav se je to zgodilo šele na vrhu zelooo strmega vzpona na Lavtarski vrh. Do takrat pa sem kar močno grizel kolena.

na lavtarskem vrhu
Na Lavtarskem vrhu

Na poti sem več kot osem ur in pred menoj sta le še Planica in Križna gora. Pohodniki počasi odhajajo domov in parkirišča pod Planico se praznijo. Sredi res strmega klanca tik pod cerkvico na Planici se spomnim Nece Falk in štiklca  ”Samo najjači ostaju”. Na vrhu klopca, spomladanska travica, prebujajoča drevesa, ambient skromnosti in MIR. Ni duha in sluha o dolinski noriji in psihozi. Ko bi vedeli kako lepo je tukaj. Se usedem, zamižim in sem sam s svojimi mislimi.

na Planici
Na Planici

Križna gora je samo še zgolj formalnost in točka na kateri lahko rečem, da sem, po devetih urah in pol, 82 kilometrih,  in nekaj manj kot 2700 metrov višincev, zaključil Loško desetko. 

dan se poslavlja
Dan se poslavlja

Ko se čas ustavi

Ko se čas ustavi

Premor

Kaj!? Zadnja objava seže v december 2018? Čas beži. A glej ga zlomka. Prav zdaj ko pišem te besede, skoraj leto in pol po tem, se zdi, da se je čas ustavil. Kakšno nasprotje! Čas in človeka razjeda virus. Čeprav se mi bolj zdi, da ju že dolgo, čas in človeka, počasi in nevidno, razjeda človek sam. Živimo v mnogo večjem udobju kot pred 30imi leti, pa še ni dovolj. Hočemo še več. Več denarja, za večji avto in večjo hišo ter večji senčnik v najbolj oddaljenih krajih s še večjim zrezkom na krožniku. Zato rabimo še več zrejenih telet in krav. V bližnji potok in gozd se lahko vrže prav vsaka svinjarija. Kam to pelje? Populacija se še vedno veča, z okoljem se ravna še vedno brezbrižno in človek je človeku še vedno tujec zaradi lastnega egoizma. A ker so po večini te stvari stran o oči, nikomur mar.

onesnazenje
Onesnaženje potoka

V času samoizolacije

Samoizolacija, zmanjšanje gospodarske aktivnosti, globok zajem sape, so povzročili, da se bo prispevek iz številke 405 prestavil na 406. Trenutno ni kaj dosti alpinističnih presežnikov. Držimo se v dolini in na bližnjih hribčkih. A ko se spustim malo globlje, so tudi takšni izleti prijetni. Ni zgodnjega vstajanja, dirkanja pod smer, reševanja vseh zagonetk v steni in na koncu, po možnosti, še neskončnega sestopa (recimo iz Trapeza nazaj v Krmo).  Res pa je, da so  občutki zadovoljstva in izpolnjenosti ter svobode zdaj drugačni. Pogovori se vrtijo drugače. Vzamemo si čas.

ko se cas ustavi
Na travniku

Zima

Torej, pavi čas za pogled na blog praznino leta in pol. V zimskih in pomladanskih mesecih prejšnjega leta sva se z Janezom mudila v Zadnji Trenti, Krnici in na Jezerskem. Z Antetom sva bila v zgornjem stebru Brane. Ko sem si vzel dan zase sem se podil po Pokljuki med draškimi vrhovi Ablanco in Toscem. Z Maretom sva rezala smučine v zahodnih Julijcih in nad baško grapo.

brana
Zgornji steber Brane

Poletje

Leto je hitro minevalo. V poletnih mesecih želim izpostaviti kratko nemško smer v Triglavu. Nič posebnega, če je ne bi splezal s svojim petnajst letnim sinom Jakom. Občutki so bili res krasni. Na sredi smeri pod nemškim turncem se nama vse ustavi. Vrv ne gre ne naprej ne nazaj. Začne me skrbeti, da se Jaku ni kaj hudega pripetilo. Na stojišču se dam v biča in začnem s spuščanjem v nižja nadstropja. Slišim le nerazumljive glasove. Bolj ko se približujem, bolj mi ni jasno kje bi se lahko zataknilo. Naenkrat je vse tiho postalo. 

nemska smer
Odlično ležišče v nemški smeri

Ko se nagnem čez previs ga zagledam. Sedi na skali, v roki drži rožico, jo vrti med prsti, zazrt na drugo stran k Stenarju in veselo, brezskrbno požvižgava. ”Kaj pa je?” ga vprašam. ”O živjo. Nič ni. Samo čez tale previs ne morem. Zdaj pa čakam.” pove. Olajšan, ker je vse v najlepšem redu, mu povem, da mora zaviti samo okoli vogala in nadaljevati s plezanjem po krasni skali. In tako sva šla naprej. Na nemškem turncu se prav gosposko zlekneva in pojeva malico. Ko se že skoraj odpraviva Jaka reče: ”A lahko tukaj še malo poleživa? Tako je prijetno…”. In sva si vzela še pol urice…

na nemskem turncu
Nemški turnc

Jesen in zima

Jesen se je pravzaprav začela zelo obetavno. Sneg zapade že v novembru. A kaj, ko je bilo pa to tudi vse. V zimskem času, ki nekje še traja, sva z Janezom izkoristila krasne razmere nad Okrešljem in Jezerskim. Z Lukom in Bogdanom pod Prisankom. Mokotom sva odšla na ferajnovski izlet lednega plezanja v Sappado. Udeležba je bila spet številčna. Sama. Z Rokom sem se ponovno vrnil nad Okrešelj v Celjsko smer. Še pred vsemi temi vzponi pa sva se z Janezom lotila vzhodne stene Koštrunovih špic. Od vseh smeri, čeprav po naklonini ni bila med najbolj zahtevnimi, bi izpostavil prav to smer. Daleč naokoli ni bilo žive duše; le midva in daleč spodaj, kozorogi.

celjska smer
Celjska smer

Celotno smer sva splezala nenavezana. In prav to je bilo ključno za uspešen sestop, saj se nisva vračala preko Mojzesove škrbine, pač pa preko Škrbine prednje špranje. Torej sva se lotila dolge, na soncu izpostavljene prečke na južnih vesinah, ki se ni in ni hotela končati. Več sto metrov sva zatikala cepin za cepin in prestavljala derezo za derezo ter se nadejala, da bo vsak stop na sprednje zobe dejansko tudi zdržal, saj se je pod derezami že nabirala tudi cokla.

Kostrunove spice
Koštrunove špice

Zadnje dejanje pred samoizolacijo pa so bili smučarski zavoji v Nockbergih. Temu bi lahko rekli tudi turno smučarski vrtec.

Tako, prišli smo do konca. Ko bodo nove avanture na obzorju, se pa ponovno srečamo. Ko zavijete v našo trgovino, pa tudi tukaj lahko kakšno rečemo:)

Kranjska poč

405. (December 2018) Kranjska poč

V tem trenutku od zime ni kaj dosti. Snega ni, led se na vse pretege trudi zamrzniti, pa ne gre. Mraz pa se že po sedmi uri zjutraj premisli in gre v plus. Tako Tadej predlaga, da greva pogledat nekam kjer je kratek dostop, kratek sestop in ne predolga smer. Kranjska poč v NŠG ima prav take karakteristike.

Kmalu po sedmi odrineva iz parkirišča na Vršiču. Avtomobilov polno, ljudje so že na različnih pobočjih. Midva lagano sportski odrineva proti severni  steni NŠG. Nikogar v steni, le po poti na Sleme vidiva veliko planincev. 

Smer Kranjska poc
Kranjska poč

Vstop v smer

Ponujata se nama dve možnosti. Prvo so izbrali že najini predhodniki, saj so sledi usmerjene v desno. Nama se zahoče leve variante, zato Tadej zarine po žlebu dogodivščinami naproti. Tadej ne skopari z vmesnim varovanjem, kar me navdaja z navdušenjem. Ker pred tem še nisva splezala skupaj nobene smeri, me je prav to zanimalo; ali bo za varovanje nameščen en frend na raztežaj, ali bodo varno na vsakem potrebnem mestu. 

vstop v smer
Tadej vstopa v smer

Že prvi raztežaj je poskrbel za izdatno telovadbo. Sneg je za ne dre.! Pa še snežne/ledne podlage nobene, zato nama je bilo takoj jasno, da bo precej toolanja. 

V drugem raztežaju je zgodba podobna. Skala, praskanje, prhek sneg. Na koncu pa lepo stojišče. Na tem mestu si ogledujeva nadaljevanje smeri. Pogled na navpično zajedo nama ni po godu. Tadeju še nekako, meni pa se kar v glavi vrti:). 

v drugem ratezaju
Matjaž v drugem raztežaju

Nadaljevanje smeri

Tadej se odloči, da pogleda kakšen je teren za vogalom. Vzpodbudni komentarji pridejo do mene, podrem varovališče in zarinem do Tadeja in njegovega stojišča. Sva tik pod glavnim raztežajem smeri. Vljudno prepustim vodstvo Tadeju. Že od tukaj je videti, da snega v poki ni in se bova morala nekako drugače znajti. Cepini ne bodo kaj prida v pomoč. 

Vse skupaj poteka počasi in preudarno. Z varovanjem ni težav, saj na mestih najdeva celo svedrovce. Tudi kakšna poka za frenda ali jebo se najde, tako da je na trenutke plezanje celo “prav fajn”.

v kranjski poci
Matjaž na vrhu poči

Preduh

Nadaljevanje smeri se prične z odločanjem kako preko strmega skoka. Najprej zarinem po krajši rampi pod plato, ki je bila le rahlo prekrita s snegom. Nekaj mi pravi, da bodo v plati težave, zato se obrnem in splezam nazaj v lopo. Si jo podrobno razgledam in najdem precej bolj enostaven prehod skozi preduh.

tadej v preduhu
Skozi preduh

Pridem do odličnega stojišča, kjer se lepo namestim in počakam na Tadeja. Naslednji raztežaj naju je pripeljal na greben stolpa po katerem sva plezala in naprej v škrbino, ki naju je ločila od vrha. 

zajeda kranjska poc
Tadej napreduje v Kranjski poči

Zajeda pod vrhom

Zajeda je bila skoraj povsem brez snega. Že v spodnjih raztežajih sva plezala brez rokavic, zato jih tudi tu snamem. Napredovanje je lepo, a strmo. Po previdnem zatikanju cepinov, prstov in konic derez se prebijem do večje zagozdene skale, okoli katere namestim še zadnje varovanje. Od tu pa še vršno pobočje do zadnjega varovališča in že sva iz smeri.

zajeda
Matjaž v zajedi

Prijeten dan

V smeri sva imela popoln mir, saj sva bila sama. Sama s svojimi mislimi in slabimi snežnimi razmerami. Običajno je res tako; več kot vložiš napora, večje zadovoljstvo boš žel. Tudi tokrat je bilo tako! Na vrhu sva se usedla na nahrbtnik in vrv ter srebala topel čaj…

Vrh
Na vrhu smeri

Matterhorn po levjem grebenu

matterhorn po levjem grebenu

404. (September 2018) Matterhorn po levjem grebenu

Že dolgo je tega, ko se je Matterhorn po levjem grebenu pojavil na spisku hribovskih želja. A znova in znova se je prav vsakič izmuznil zaradi slabega vremena ali pač klasičnega razloga – pomanjkanja časa. 

Z Gregom se na žalost ne uspemo uskladiti (čeprav se na koncu ironično ob istem času znajdemo na istem mestu),  z Janezom in Milošem pač. Najprej je plan aklimatizacija na Gran Paradisu, a smo ga odpovedali zaradi prekratke vremenske luknje in se zapeljali direkt v Cervinio. Že vnaprej sem vedel, da bo zaradi tega bolela glava, trpel utrip in dihanje.

Prihod v Cervinio

Le še dobra ena ura je ostala od ponedeljka. Parkiramo na osamljenem parkirišču, kjer zgleda, da nikomur ni mar za nas. Miloš zaspi kar v avtu, midva pa pod zvezdami ob avtomobilu. Kakšen pogled! Tisoč zvezd da vedeti, da smo nepomembne pikice v vsej tej veličini…

Zaradi spremembe plana smo bili organizacijsko bolj bosi, kar smo želeli popraviti v vodniškem uradu. A mojster “šoferđija” se ni pustil prepričati, da bi nas ali vsaj naše nahrbtnike, zapeljal 800 metrov višje do koče Abruzzi. Bi bilo kar pošteno, če bi mu nekdo pokazal sredinca, saj je imel dovolj prostora v avtomobilu …

matterhorn po levjem grebenu

A kaj bi se razburjali. Jutro je čudovito, dan še mlad, mi pa tudi polni optimizma. Po dveh urah in še nekaj smo na bajti Abruzzi. Tu se cesta spremeni v stezo. Ambient je res krasen. Na eni strani ledenik Monte Rose, nad glavo pa 1600 metrov Matterhorna. Današnji cilj je bivak Carrel na višini 3800m. Do tja pa smo morali prehoditi še 1000 višincev bolj ali manj šodrasto stezo in nekaj strmih odsekov, ki so bili zavarovani z debelo ladijsko vrvjo.

matterhorn po levjem grebenu

Bivak Carrel

Tik pod bivakom se naredi zastoj, saj gospa francoska ni in ni mogla preko strmih plat. Šele ob našem vzpodbujanju, navijanju, skandiranju in prišepetovanju kako se stegniti do grifov ter še posebej ob vlečenju vrvi njenega kolega v navezi in kolega iz xy naveze nad previsom, uspe premagati oviro. Takoj za naslednjim robom že zagledava bivak. 

Še preden pa vstopiva na plato se morava boriti z groznimi vonjavami dreka (po domače), saj je WC bivaka speljan tako, da iztrebki (vključno z wc papirjem) padajo naravnost na dostop k bivaku. Kaj pa čistilna naprava?

Sledi hidracija in hrana. Kolikor pač lahko. Po 1800 višincev mi prav veliko hrane ni teknilo. Zgleda, da je sončni zahod vključen v ceno, saj se nas kar tre pred ograjo. Morda bi bil še kdo več, če ne bi tako smrdelo …

matterhorn po levjem grebenu

V bivaku nas je prespalo nekaj čez 40 Matterhorna željnih. Se pravi, nič pretirana številka in ravno pravšnja za lagodno spanje. A le z vidika prostora. Utrip srca in plitko ter hitro dihanje nista dovolila mirnega spanca. Le za kakšne pol ure ga je bilo, ostalo pa obračanje, gledanje na uro in čakanje na drugo uro in pol zjutraj.

Odhod na vrh

Vstanemo med prvimi. Ob treh smo pred bivakom in v prvem strmem raztežaju opremljenem z debelimi vrvmi. Lahko bi rekli tudi, da smo vstopili v ferrato na višini. Skupaj plezamo nenavezani ob družbi tisočerih zvezd in osvetljene Cervinie. Kmalu se malo zatakne, a takoj nato Grega najde pravo nadaljevanje. Zdi se mi, da je okoli nas veliko šodra; no vsaj na strmih delih in tam, kjer smo plezali, je bila skala dobra. 

Ob vrvni ograji srečamo tri tipe, ki so zgleda prenočili na hribu. Nad njimi pa še trije, ki se pripravljajo na spust ob vrvi. Kmalu pridemo na sneg, kjer si z Janezom natakneva dereze. Zaplezava v gladko plato brez grifov. Še dobro, da je temno kot v rogu, da se ne vidi ledenika kakšnih 1000 metrov nižje. Psiha prvič na testu!

matterhorn po levjem grebenu

Sledijo raztežaji strmih snežišč in plezanja po grebenu. Tu nas s strani obišče tudi veter. Spredaj se vidijo lučke Mokota in Miloša. Z Janezom napredujeva po svojem tempu. Na grebenu je nekaj skokov, ki so videti za domače GV-je prav smešno lahki. Sam pa se prestopam in iščem kje neki so kakšni uporabni grifi in stopi!? Kmalu naju ujamejo hitri gorski vodniki s klienti in začne se štrikanje in prestopanje preko številnih vrvi. A vseeno se uspemo nekako zmeniti kdo se postavi kam in kdaj naprej ali nazaj.

Še malo

Vedno bolj me zdeluje višina. V glavi misli kljuvajoče ugotavljajo, da bi bilo dobro vrh hriba doseči čimprej. Pijeva bolj malo, jeva še manj. Naenkrat srečava Mokota in Miloša, ki sestopata. Povesta, da do vrha ni več daleč. Kar je nekaj drugega od modela, ki pove, da imava pred sabo še kakšne pol ure vzpona!? Na srečo sta imela prav Moko in Miloš. 

Na vrhu pa prav… Fantastični pogledi, občutek olajšanja. A le za trenutek. Le toliko, da sva se slikala ob križu, ki nosi neverjetno zgodovino tega hriba. In nekaj pogledih na vse strani neba. A takoj zatem neizbežen preblisk in misel na sestop. Zdaj smo šele na pol poti! 

matterhorn po levjem grebenu

Sestop

Do Pic Tyndalla narediva štiri spuste ob vrvi. Po grebenu se poskušava čim hitreje prebiti preko krajših skokov in gladkih plošč. Na snežišču ponovno narediva dva spusta ob vrvi in tik pred prvim kopnim abzajlom sprostiva vrv dvema špancema, ki se jima je zataknila v razpoki. Na tem spustu ju ujameva in prehitiva. Do bivaka sledijo še štirje spusti. Nato pa olajšanje, a je še daleč do lagodnega sprehoda na sestopu. Po kratkem okrepčilu s pijačo sledi pakiranje in odhod iz bivaka nazaj proti koči Abruzzi. 

matterhorn po levjem grebenu

Z Milošem in Janezom smo se dogovorili, da se prvi del skupaj spustimo ob vrvi, nato pa vsak po svoje do avta. Miloša kondicija ne more in ne more zapustiti. Janez solidarno še del poti nadaljuje z menoj, nato pa tudi on pospeši proti dolini. Spustijo se meglice, kmalu za tem pa se še stemni. Na enem od ovinkov opazim možakarja, ki je prejšnji večer prespal nasproti mene v bivaku. Takrat sva izmenjala par besed. Povedal je, da je prespal na vrhu Matterhorna, kar je na meni pustilo kar močan vtis. Tokrat pa si z njim ne želim izmenjati niti besede. Saj v zraku čutim neko napetost, da se bo vsak čas ulilo … 

Nazaj …

Čez par minut začutim prve kaplje. Preventivno si namestim vetrovko in pripravim čelko. Še preden si jo nadenem jo moram že uporabiti. Ubiram vse bližnjice kar jih je. Nakar se v bližini zabliska, zagrmi in ulije kot iz škafa. Pada vedno bolj in bolj. Po cesti (bližnjic ne upam več ubirati) teče pravi potok, ki se je naredil v parih minutah. Ceste pa ni in ni konec. 

Iščem odcep, ki me bo pripeljal na izhodišče v Cervinii. Sprva ga v čisti temi in le ob rahlem soju čelke, zgrešim. Se vrnem za par deset metrov in poskusim srečo. Po zemlji in blatu uspešno pridem do parkirišča v Cervinii in nazadnje še do šotora, ki je tako prikupno nameščen ob našem avtomobilu. Seveda nismo postavljali svojega, pač pa smo prespali v tem. 

matterhorn po levjem grebenu

Ko pomislim na prvopristopnike se počutim prav bedno in zelo majhnega, saj v tistem času in v tisti opremi to res ni bil mačji kašelj. Ne glede na daljši čas osvajanja gore. Ko pomislim tudi na trenutno opremljenost smeri z ladijskimi vrvmi, verigami in jeklenicami, pa mislim, da se sploh nimamo pravice primerjati s prvimi plezalci. Pravzaprav me to spominja na nekakšno manjšo goljufijo. Kot lovljenje rib z dinamitom….

Kar pa še vedno ohranja goro prvinsko pa je narava, strme flanke, skala, sneg in led, zvezdnate noči, mrzel in oster veter, neverjetni pogledi na ledenike… Tako kot takrat, bi tudi danes gora vsako nepravilnost kaznovala s pristankom tisoč metrov nižje na ledeniku. V tem pogledu pa mislim, da se gora ni kaj dosti spremenila.

Lep izlet, ki se ga bom spominjal …

Skupina Sella v Dolomitih

skupina sella v dolomitih

403. (Avugust 2018) Skupina Sella v Dolomitih

Konec junija sem z nestrpnostjo pričakoval julij. Ko sem preveril terminski plan vseh v našem gospodinjstvu, sem bil prepričan, da je končno prišel moj mesec. Sodelavci bodo v službi, otroci na svojih dopustih, žena me ni dala med svoje plane…:) Se pravi, manjka samo še dodelan plan. In soplezalci. A kot že nič kolikokrat so se plani tudi tokrat podrli. Najprej ostanem brez soplezalcev. Nato zagode vreme. Nato pa se še ”skantam” s kolesom kolikor sem dolg in širok. 

Torej, izlet v Dauphine odpade. Dež! Izlet proti Matterhornu tudi. V Štubajske alpe prav tako. Čas pa teče dalje. Kot bi mignil je bil julij za mano. Zadovoljiti sem se moral z vsega dvema turama. In obljudenimi Zeleniškimi špicami.

skupina sella v dolomitih
dolomiti

Dolomiti

Šele prvi teden v avgustu se je pokazala skromna časovna luknja, ki mi je omogočila, da sem se za dva dni podal v Dolomite. Bolje kot ni, bi skromno rekel. Z Mokotom se že navsezgodaj odpeljeva do Corvare in naprej do stolpov v Selli. Na parkirišču se bežno srečamo s Kranjčani, nato pa vsak po svoje v stolpe naokrog. 

Midva sva preizkusila skalo in še bolj sebe v prvem stolpu v zahodnem razu. Smer je super, le dve pomanjkljivosti ima. Prva je zlizanost skale. Druga pa posledično velika obiskanost smeri. Sicer pa smeri za ogrevanje ni kaj očitati.

skupina sella v dolomitih

v prvem stolpu

Kamp

Prespala sva v kampu v Corvari. Zgledno urejen, čist in s prijaznim osebjem je bil skoraj poln kolesarjev in pohodnikov. Ko se je proti večeru dnevna temperatura nekoliko spustila, so prišli na svoj račun kolesarji. Iz vseh koncev so vlekli za roge svoja kolesa in odšli proti prelazu Gardena in naprej Sella. Pravi kolesarski raj.

Zvečer seveda s Kranjčani rečemo par besed in se odločiva, da odideva naslednji dan plezat v Piz Boe. Klasiko Fedele, za katero v vodniku strašijo, da je pogosto tarča vode iz slapu, ki naj bi tekel v območju smeri. Morda je smer prav zaradi opisa prava poslastica, saj se mi zdi, da ni prav pogosto plezana. 

Smer Fedele

Po tri četrt ure prideva do vstopa v smer. Nobenega namiga ne dobiva kje začeti. Zato se odločiva po svoje in vstopiva kjer naj bi bili najlažji prehodi. Prvi raztežaj potegnem jaz do vstopa v manjši in lažji kamin. Sledi lažja plezarija do raza in naprej v žleb nad stolpom, kjer presenečeno uzrem velike in mogočne rinke, ki zabetonirane čakajo na, najbrž, gorske vodnike s klienti. Rinke kar nekajkrat še srečava v smeri, vendar naj to ne bo slišati, da je smer udobno opremljena. Pravzaprav je v smeri zelo malo varovanja. Le v raztežajih, kjer so ocene nekoliko višje. 

skupina sella v dolomitih
piz boe

Orientacija

Bolj kot plezanje, ki je čudovito in eno najlepših kar jih pomnim, sem si smer zapomnil po orientaciji. Kot rečeno, s spominki predhodnih navez si praktično ne moreš pomagati prav dosti, ampak se moraš zanesti bolj ali manj na lastno intuicijo in občutek za smeri in prostor. Ključno mesto tega je nekje na sredini smeri. Zelo je pomembno, da priplezaš pod črno steno, kjer v mokrih časih najbrž teče slap. Gre za izravnavo prekrito s peskom in kamenjem. Ne gre niti za grapo niti za kotel, ampak za nekaj vmes. Skica iz vodnika, kjer sva si jo poslikala, je slaba in neuporabna. Med beljenjem glave kje poteka nadaljevanje, sem prav na spodnjem delu, te nekakšne grape, uzrl prusik, ki nama je olajšal nadaljevanje smeri. Saj sem si že po svoje začrtal drugačno nadaljevanje smeri…

Zgornji del

Tudi nadaljevanje smeri je bil popolni užitek. Odlična skala, polna bogatih prijemov in veličastna izpostavljenost so omogočili popolno plezanje. Bližala sva se strmemu raztežaju, ki ga je pred zadnjim delom smeri ločila gladka plošča. A plezanje je bilo spet super, saj za ta raztežaj ne morem reči, da ni bil dobro opremljen. Kmalu sva bila pred zadnjimi tremi raztežaji, kjer se je izkazalo, da sta zadnja dva še vedno kar strma in zahtevna. Ne toliko zaradi samega plezanja, pač pa bolj zaradi prav nobenega varovanja. Zato sva bila primorana v smeri pustiti dva klina oziroma eno stojišče. Zakaj primorana? Z enim kladivom, ki je pripet za pas napredujočega in drugem v avtu, kaj več žal ni bilo mogoče. 

skupina sella v dolomitih
zgornji del smeri

Sestop

Po sedmih urah in pol (kar ni najboljša časovnica) se prikradeva na rob prvega, a večjega dela stene. Tu se je za naju smer končala. Namreč v steno Piz Boe spada še zgornji del stene, ki ima sedem ratežajev. Smer Fedele se lahko poveže npr. s smerjo Dibona, kar na koncu znese že kar konkretno dolžino 800-tih metrov. Soglasno se odločiva, da to morda pride na vrsto kdaj drugič. Zato se po ogromnih meliščih sprehodiva do sedla, od koder naju peš pot odpelje na Passo Pordoi. Od tam pa nazaj k avtomobilu. 

skupina sella v dolomitih
sestop iz piz boe

Zaključek

V dveh dneh sva splezala dve smeri. Dve lepi smeri, še posebej druga, ki sva jo plezala v idealnih vremenskih pogojih.