Matterhorn po levjem grebenu

matterhorn po levjem grebenu

404. (September 2018) Matterhorn po levjem grebenu

Že dolgo je tega, ko se je Matterhorn po levjem grebenu pojavil na spisku hribovskih želja. A znova in znova se je prav vsakič izmuznil zaradi slabega vremena ali pač klasičnega razloga – pomanjkanja časa. 

Z Gregom se na žalost ne uspemo uskladiti (čeprav se na koncu ironično ob istem času znajdemo na istem mestu),  z Janezom in Milošem pač. Najprej je plan aklimatizacija na Gran Paradisu, a smo ga odpovedali zaradi prekratke vremenske luknje in se zapeljali direkt v Cervinio. Že vnaprej sem vedel, da bo zaradi tega bolela glava, trpel utrip in dihanje.

Prihod v Cervinio

Le še dobra ena ura je ostala od ponedeljka. Parkiramo na osamljenem parkirišču, kjer zgleda, da nikomur ni mar za nas. Miloš zaspi kar v avtu, midva pa pod zvezdami ob avtomobilu. Kakšen pogled! Tisoč zvezd da vedeti, da smo nepomembne pikice v vsej tej veličini…

Zaradi spremembe plana smo bili organizacijsko bolj bosi, kar smo želeli popraviti v vodniškem uradu. A mojster “šoferđija” se ni pustil prepričati, da bi nas ali vsaj naše nahrbtnike, zapeljal 800 metrov višje do koče Abruzzi. Bi bilo kar pošteno, če bi mu nekdo pokazal sredinca, saj je imel dovolj prostora v avtomobilu …

matterhorn po levjem grebenu

A kaj bi se razburjali. Jutro je čudovito, dan še mlad, mi pa tudi polni optimizma. Po dveh urah in še nekaj smo na bajti Abruzzi. Tu se cesta spremeni v stezo. Ambient je res krasen. Na eni strani ledenik Monte Rose, nad glavo pa 1600 metrov Matterhorna. Današnji cilj je bivak Carrel na višini 3800m. Do tja pa smo morali prehoditi še 1000 višincev bolj ali manj šodrasto stezo in nekaj strmih odsekov, ki so bili zavarovani z debelo ladijsko vrvjo.

matterhorn po levjem grebenu

Bivak Carrel

Tik pod bivakom se naredi zastoj, saj gospa francoska ni in ni mogla preko strmih plat. Šele ob našem vzpodbujanju, navijanju, skandiranju in prišepetovanju kako se stegniti do grifov ter še posebej ob vlečenju vrvi njenega kolega v navezi in kolega iz xy naveze nad previsom, uspe premagati oviro. Takoj za naslednjim robom že zagledava bivak. 

Še preden pa vstopiva na plato se morava boriti z groznimi vonjavami dreka (po domače), saj je WC bivaka speljan tako, da iztrebki (vključno z wc papirjem) padajo naravnost na dostop k bivaku. Kaj pa čistilna naprava?

Sledi hidracija in hrana. Kolikor pač lahko. Po 1800 višincev mi prav veliko hrane ni teknilo. Zgleda, da je sončni zahod vključen v ceno, saj se nas kar tre pred ograjo. Morda bi bil še kdo več, če ne bi tako smrdelo …

matterhorn po levjem grebenu

V bivaku nas je prespalo nekaj čez 40 Matterhorna željnih. Se pravi, nič pretirana številka in ravno pravšnja za lagodno spanje. A le z vidika prostora. Utrip srca in plitko ter hitro dihanje nista dovolila mirnega spanca. Le za kakšne pol ure ga je bilo, ostalo pa obračanje, gledanje na uro in čakanje na drugo uro in pol zjutraj.

Odhod na vrh

Vstanemo med prvimi. Ob treh smo pred bivakom in v prvem strmem raztežaju opremljenem z debelimi vrvmi. Lahko bi rekli tudi, da smo vstopili v ferrato na višini. Skupaj plezamo nenavezani ob družbi tisočerih zvezd in osvetljene Cervinie. Kmalu se malo zatakne, a takoj nato Grega najde pravo nadaljevanje. Zdi se mi, da je okoli nas veliko šodra; no vsaj na strmih delih in tam, kjer smo plezali, je bila skala dobra. 

Ob vrvni ograji srečamo tri tipe, ki so zgleda prenočili na hribu. Nad njimi pa še trije, ki se pripravljajo na spust ob vrvi. Kmalu pridemo na sneg, kjer si z Janezom natakneva dereze. Zaplezava v gladko plato brez grifov. Še dobro, da je temno kot v rogu, da se ne vidi ledenika kakšnih 1000 metrov nižje. Psiha prvič na testu!

matterhorn po levjem grebenu

Sledijo raztežaji strmih snežišč in plezanja po grebenu. Tu nas s strani obišče tudi veter. Spredaj se vidijo lučke Mokota in Miloša. Z Janezom napredujeva po svojem tempu. Na grebenu je nekaj skokov, ki so videti za domače GV-je prav smešno lahki. Sam pa se prestopam in iščem kje neki so kakšni uporabni grifi in stopi!? Kmalu naju ujamejo hitri gorski vodniki s klienti in začne se štrikanje in prestopanje preko številnih vrvi. A vseeno se uspemo nekako zmeniti kdo se postavi kam in kdaj naprej ali nazaj.

Še malo

Vedno bolj me zdeluje višina. V glavi misli kljuvajoče ugotavljajo, da bi bilo dobro vrh hriba doseči čimprej. Pijeva bolj malo, jeva še manj. Naenkrat srečava Mokota in Miloša, ki sestopata. Povesta, da do vrha ni več daleč. Kar je nekaj drugega od modela, ki pove, da imava pred sabo še kakšne pol ure vzpona!? Na srečo sta imela prav Moko in Miloš. 

Na vrhu pa prav… Fantastični pogledi, občutek olajšanja. A le za trenutek. Le toliko, da sva se slikala ob križu, ki nosi neverjetno zgodovino tega hriba. In nekaj pogledih na vse strani neba. A takoj zatem neizbežen preblisk in misel na sestop. Zdaj smo šele na pol poti! 

matterhorn po levjem grebenu

Sestop

Do Pic Tyndalla narediva štiri spuste ob vrvi. Po grebenu se poskušava čim hitreje prebiti preko krajših skokov in gladkih plošč. Na snežišču ponovno narediva dva spusta ob vrvi in tik pred prvim kopnim abzajlom sprostiva vrv dvema špancema, ki se jima je zataknila v razpoki. Na tem spustu ju ujameva in prehitiva. Do bivaka sledijo še štirje spusti. Nato pa olajšanje, a je še daleč do lagodnega sprehoda na sestopu. Po kratkem okrepčilu s pijačo sledi pakiranje in odhod iz bivaka nazaj proti koči Abruzzi. 

matterhorn po levjem grebenu

Z Milošem in Janezom smo se dogovorili, da se prvi del skupaj spustimo ob vrvi, nato pa vsak po svoje do avta. Miloša kondicija ne more in ne more zapustiti. Janez solidarno še del poti nadaljuje z menoj, nato pa tudi on pospeši proti dolini. Spustijo se meglice, kmalu za tem pa se še stemni. Na enem od ovinkov opazim možakarja, ki je prejšnji večer prespal nasproti mene v bivaku. Takrat sva izmenjala par besed. Povedal je, da je prespal na vrhu Matterhorna, kar je na meni pustilo kar močan vtis. Tokrat pa si z njim ne želim izmenjati niti besede. Saj v zraku čutim neko napetost, da se bo vsak čas ulilo … 

Nazaj …

Čez par minut začutim prve kaplje. Preventivno si namestim vetrovko in pripravim čelko. Še preden si jo nadenem jo moram že uporabiti. Ubiram vse bližnjice kar jih je. Nakar se v bližini zabliska, zagrmi in ulije kot iz škafa. Pada vedno bolj in bolj. Po cesti (bližnjic ne upam več ubirati) teče pravi potok, ki se je naredil v parih minutah. Ceste pa ni in ni konec. 

Iščem odcep, ki me bo pripeljal na izhodišče v Cervinii. Sprva ga v čisti temi in le ob rahlem soju čelke, zgrešim. Se vrnem za par deset metrov in poskusim srečo. Po zemlji in blatu uspešno pridem do parkirišča v Cervinii in nazadnje še do šotora, ki je tako prikupno nameščen ob našem avtomobilu. Seveda nismo postavljali svojega, pač pa smo prespali v tem. 

matterhorn po levjem grebenu

Ko pomislim na prvopristopnike se počutim prav bedno in zelo majhnega, saj v tistem času in v tisti opremi to res ni bil mačji kašelj. Ne glede na daljši čas osvajanja gore. Ko pomislim tudi na trenutno opremljenost smeri z ladijskimi vrvmi, verigami in jeklenicami, pa mislim, da se sploh nimamo pravice primerjati s prvimi plezalci. Pravzaprav me to spominja na nekakšno manjšo goljufijo. Kot lovljenje rib z dinamitom….

Kar pa še vedno ohranja goro prvinsko pa je narava, strme flanke, skala, sneg in led, zvezdnate noči, mrzel in oster veter, neverjetni pogledi na ledenike… Tako kot takrat, bi tudi danes gora vsako nepravilnost kaznovala s pristankom tisoč metrov nižje na ledeniku. V tem pogledu pa mislim, da se gora ni kaj dosti spremenila.

Lep izlet, ki se ga bom spominjal …

Skupina Sella v Dolomitih

skupina sella v dolomitih

403. (Avugust 2018) Skupina Sella v Dolomitih

Konec junija sem z nestrpnostjo pričakoval julij. Ko sem preveril terminski plan vseh v našem gospodinjstvu, sem bil prepričan, da je končno prišel moj mesec. Sodelavci bodo v službi, otroci na svojih dopustih, žena me ni dala med svoje plane…:) Se pravi, manjka samo še dodelan plan. In soplezalci. A kot že nič kolikokrat so se plani tudi tokrat podrli. Najprej ostanem brez soplezalcev. Nato zagode vreme. Nato pa se še ”skantam” s kolesom kolikor sem dolg in širok. 

Torej, izlet v Dauphine odpade. Dež! Izlet proti Matterhornu tudi. V Štubajske alpe prav tako. Čas pa teče dalje. Kot bi mignil je bil julij za mano. Zadovoljiti sem se moral z vsega dvema turama. In obljudenimi Zeleniškimi špicami.

skupina sella v dolomitih
dolomiti

Dolomiti

Šele prvi teden v avgustu se je pokazala skromna časovna luknja, ki mi je omogočila, da sem se za dva dni podal v Dolomite. Bolje kot ni, bi skromno rekel. Z Mokotom se že navsezgodaj odpeljeva do Corvare in naprej do stolpov v Selli. Na parkirišču se bežno srečamo s Kranjčani, nato pa vsak po svoje v stolpe naokrog. 

Midva sva preizkusila skalo in še bolj sebe v prvem stolpu v zahodnem razu. Smer je super, le dve pomanjkljivosti ima. Prva je zlizanost skale. Druga pa posledično velika obiskanost smeri. Sicer pa smeri za ogrevanje ni kaj očitati.

skupina sella v dolomitih

v prvem stolpu

Kamp

Prespala sva v kampu v Corvari. Zgledno urejen, čist in s prijaznim osebjem je bil skoraj poln kolesarjev in pohodnikov. Ko se je proti večeru dnevna temperatura nekoliko spustila, so prišli na svoj račun kolesarji. Iz vseh koncev so vlekli za roge svoja kolesa in odšli proti prelazu Gardena in naprej Sella. Pravi kolesarski raj.

Zvečer seveda s Kranjčani rečemo par besed in se odločiva, da odideva naslednji dan plezat v Piz Boe. Klasiko Fedele, za katero v vodniku strašijo, da je pogosto tarča vode iz slapu, ki naj bi tekel v območju smeri. Morda je smer prav zaradi opisa prava poslastica, saj se mi zdi, da ni prav pogosto plezana. 

Smer Fedele

Po tri četrt ure prideva do vstopa v smer. Nobenega namiga ne dobiva kje začeti. Zato se odločiva po svoje in vstopiva kjer naj bi bili najlažji prehodi. Prvi raztežaj potegnem jaz do vstopa v manjši in lažji kamin. Sledi lažja plezarija do raza in naprej v žleb nad stolpom, kjer presenečeno uzrem velike in mogočne rinke, ki zabetonirane čakajo na, najbrž, gorske vodnike s klienti. Rinke kar nekajkrat še srečava v smeri, vendar naj to ne bo slišati, da je smer udobno opremljena. Pravzaprav je v smeri zelo malo varovanja. Le v raztežajih, kjer so ocene nekoliko višje. 

skupina sella v dolomitih
piz boe

Orientacija

Bolj kot plezanje, ki je čudovito in eno najlepših kar jih pomnim, sem si smer zapomnil po orientaciji. Kot rečeno, s spominki predhodnih navez si praktično ne moreš pomagati prav dosti, ampak se moraš zanesti bolj ali manj na lastno intuicijo in občutek za smeri in prostor. Ključno mesto tega je nekje na sredini smeri. Zelo je pomembno, da priplezaš pod črno steno, kjer v mokrih časih najbrž teče slap. Gre za izravnavo prekrito s peskom in kamenjem. Ne gre niti za grapo niti za kotel, ampak za nekaj vmes. Skica iz vodnika, kjer sva si jo poslikala, je slaba in neuporabna. Med beljenjem glave kje poteka nadaljevanje, sem prav na spodnjem delu, te nekakšne grape, uzrl prusik, ki nama je olajšal nadaljevanje smeri. Saj sem si že po svoje začrtal drugačno nadaljevanje smeri…

Zgornji del

Tudi nadaljevanje smeri je bil popolni užitek. Odlična skala, polna bogatih prijemov in veličastna izpostavljenost so omogočili popolno plezanje. Bližala sva se strmemu raztežaju, ki ga je pred zadnjim delom smeri ločila gladka plošča. A plezanje je bilo spet super, saj za ta raztežaj ne morem reči, da ni bil dobro opremljen. Kmalu sva bila pred zadnjimi tremi raztežaji, kjer se je izkazalo, da sta zadnja dva še vedno kar strma in zahtevna. Ne toliko zaradi samega plezanja, pač pa bolj zaradi prav nobenega varovanja. Zato sva bila primorana v smeri pustiti dva klina oziroma eno stojišče. Zakaj primorana? Z enim kladivom, ki je pripet za pas napredujočega in drugem v avtu, kaj več žal ni bilo mogoče. 

skupina sella v dolomitih
zgornji del smeri

Sestop

Po sedmih urah in pol (kar ni najboljša časovnica) se prikradeva na rob prvega, a večjega dela stene. Tu se je za naju smer končala. Namreč v steno Piz Boe spada še zgornji del stene, ki ima sedem ratežajev. Smer Fedele se lahko poveže npr. s smerjo Dibona, kar na koncu znese že kar konkretno dolžino 800-tih metrov. Soglasno se odločiva, da to morda pride na vrsto kdaj drugič. Zato se po ogromnih meliščih sprehodiva do sedla, od koder naju peš pot odpelje na Passo Pordoi. Od tam pa nazaj k avtomobilu. 

skupina sella v dolomitih
sestop iz piz boe

Zaključek

V dveh dneh sva splezala dve smeri. Dve lepi smeri, še posebej druga, ki sva jo plezala v idealnih vremenskih pogojih. 

Zahodni Julijci z Mojco

402. (julij 2018) Zahodni Julijci z Mojco

Ta vikend so bili na vrsti Zahodni Julijci z Mojco. Še prej pa hribi nad Vršičem. In sicer je bilo takole. Ne prezgodaj me Bogdan pobere na domačem naslovu. Pravi luxus! Zapeljeva se na Vršič, od tam pa naprej pod S steno NŠG. Odločiva se za Madonno z oceno V+. Jaz je še nisem plezal, tako kot večino smeri nad Vršičem. 

V prvi raztežaj vstopim jaz. Nekaj strmih gibov in mokra poka ter veliko šodra pod nogami. V drugem raztežaju naj bi šlo zares. To se vidi že iz sidrišča. Dolga prečka preko gladkih, strmih in izpostavljenih plat. Po koncu tretjega raztežaja, v katerem se da nekoliko zadihati, zagledam pod steno dva prusika, ki naznanjata, da se je tukaj že nekaj dogajalo. Če ne drugega je nekdo pred nama že abzajlov ali popravljal v smeri. 

bogdan v precki
smer madonna

Izstop in sestop

Sledil je še en bolj strm raztežaj v prečki, nato pa se je, po krajšem previsnem delu, smer položila. Potegnem raztežaj do konca vrvi. Sledila sta še dva daljša, a lažja raztežaja, nato pa rob stene in mehke, zelene trate. 

Po okrepčilu in bežnem obisku tavajočih planink, se spustiva v dolino nazaj na Vršič. Turistov kar mrgoli.

Iz Kranjske gore na bivak Gorizia

V Kranjski gore me Bogdan odloži. Jaz ostanem v turizmu, Bogdan nazaj v Ljubljano. Takoj se strinjam sam s seboj, da mi je bližje ostati v Kranjski. Zleknem se na klopco pod lipo in v miru čakam na Mojco in opazujem turistični utrip na robu Kranjske gore. 

Ko me Mojca pobere, se ustaviva še v trgovini nato pa mimo rabeljskega jezera do parkirišča za Bele vode. V pozno popoldanskem času se nama pridružijo še trije italijanski mladci in skupaj odrinemo na dve urno pot proti bivaku Gorizia. Vročina poskrbi, da se vsa voda, ki sem jo popil pretekli teden, cedi skozi pore kože. 

Večer na bivaku je vedno umirjajoč in prežet s spokojnostjo. Bivaka sta skoraj polna. Izboriva si svoj prostor, posteleva in kmalu padeva v objem teme. Še prej se z mladci, ki so pravkar pozno prišli iz raza Visoke bele špice, uskladimo, da bomo vsi dobro spali.

Jutro ob bivaku

Prav nič zgodaj ne vstaneva, čeprav se kasneje izkaže, da bi nama to koristilo (ampak tako je vedno!). V kuhalniku zavrem vodo. V družbi številnih kozlov opazujem rojstvo novega dne. Med tem vstanejo še sosedi in Mojca. Za čuda nihče ne zavije pod VBŠ.

Najprej se z Mojco ne moreva uskladiti ali zaplezava v raz ali ne, vendar na koncu vseeno pristane. Poznam ta občutek. Zato na hitro zbereva opremo in odhitiva pod steno. Nekoliko nižje zagledam kos opreme, ki pa najbrž ni osamljen, saj se tukaj res obrne kar nekaj plezalcev. 

dan se rojeva
jutro na bivaku

Vstop v smer

Takoj, ko se naveževa je konec dvomov. Vstopila bova! Čeprav tudi meni sprva ni najbolj lagodno, pa že na koncu prvega raztežaja ugotovim, da nama gre prav dobro. In ko na stojiščih zagledam še navrtane rinke stvar takoj zgubi nekaj resnosti. 

Iz stojišča zagledam še eno navezo. Ne bova sama. Nič hudega. Katja in Romana sta seveda hitrejši kot midva, zato ju po tretjem raztežaju spustiva naprej.  Prav lepo se poklopi vse skupaj. Ugotovimo, da jima je Gornik (www.gornik.si) znan brand, saj ima Romana naše hlače. Ohhh, jeaaa…

V plezanju uživam, Mojca malo manj. Vsakič ko vidi, da jo fotografiram (nekoč za družinski album, seveda) popeni in mi nameni nekaj zanimivih besed. Jo mirim, da je zihrana na pet tonskem štantu:)

v razu
mojca na sidriscu

Skala je od samega začetka res odlična. V zgornjem delu se smer postavi za malenkost bolj pokonci. V spomin mi prikliče plezanje te smeri izpred več kot 10 let. Prav v tem raztežaju nas je napral dež in strašilo grmenje. In glej ga hudiča. Čutim kaplje. Pa se ja ne bo ponovila zgodovina!? Pogledam okoli sebe in vidim, da nad Trbižem močno dežuje. Pogledam oblake v katero smer jih goni in upam, da se vsaj večjemu delu dežja izogneva. Zahodni Julijci so povsem v sivih oblakih.

Dež

Zaenkrat kaže dobro, a sva kljub temu mokra. Pa le še zadnji raztežaj nama je ostal! Kljub mokri skali nama uspe brez težav izplezati. Se objameva, vpiševa v knjigo, zvijeva vrvi in se podava proti sestopu. 

Sestop je spust ob vrvi. Ker Mojca še nikoli in abzajlala, bi to znal biti problem. A ker tudi za te vrste težav obstajajo rešitve, s spustom ob vrvi ni bilo prav nobenih težav. Šlo je nekoliko počasneje, vendar ob pravi vzpodbudi sva bila ob petih popoldan na trdnih tleh in le malo stran od bivaka. 

Pri bivaku in sestop

Samo še midva sva ostala pri bivaku. Vsi ostali so že odšli v dolino. Močno se je pooblačilo, bivak je ječal od moči vetra, nama pa je bilo to prav vseeno. Pa kaj če bova mokra? Iz stene sva prišla varno, zdaj sledi le še formalni sestop in prijetni občutki.

Pred poletnim dogajanjem skočim na Oltar

401. Pred poletnim dogajanjem skočim na Oltar

Komaj verjamem, da je od zadnjega prispevka minilo več kot pol leta! Nikar naj ne zgleda, da nič ne migamo. Zadnjič v hribih sem bil včeraj. Sam, odvisen od svojega tempa, s svojimi mislimi, brez ure na roki. 

Parkiram na Poldovem rovtu, kjer je kar nekaj avtomobilov. “Pa ja niso vsi v hribih”, si rečem. Na poti do bivaka II se obračam levo in desno ter preverjam kdo je za menoj. Nihče, le bitje srca je tako glasno…

Na bivaku rečem par besed z mladimi finskimi alpinisti, ki že teden dni iščejo svoje linije v Šplevti in hribih nad Martuljkom. Zagnanost nima meja, kar je prav fajn.

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Najprej plan Srednji Rokav

Najprej poskusim srečo pod rokavskim ozebnikom, a ugotovim, da tokrat ne bo kruha iz te moke. Že vstop  v ozebnik je še precej zimski, jaz pa brez derez. Brez obotavljanja se spustim po snežišču do pod stene, ki na vrhu pripelje na sedlo pod Oltarjem. Najprej nekaj lažjega plezanja, nato pa se nad glavo pojavi klin. Tudi stena se malo bolj stavi pokonci. Nekaj cincam levo, desno, levo, pa spet desno, na koncu pa le najdem šibko točko prehoda. Zgoraj si postavim možica, še enega malo višje, za primer sestopa, saj ne vem kaj me čaka zgoraj. 

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Oltar vabi

Ko pridem iz stene se mi odpre melišče in kmalu se znajdem na neoznačeni poti. Grem po njej naprej do vrha Oltarja, kjer me pozdravi babje pšeno. Prav nič se ne obiram, le toliko, da naredim par fotk. Hitro sem nazaj na sedlu, kjer dam od sebe vse štiri. Ko se naužijem svobode, jo mahnem naprej proti vznožju in bivaku. Na Jezerih v steni nad sabo zagledam Fince in jim zaželim dobro plezanje.

Pri bivaku skoraj nehote zatisnem oči za pol ure in počutim se ponovno olimpijsko. Zato je bi sestop hiter in sproščen. Do naslednjič – upam da ne čez pol leta :).

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Uvod v zimo

uvod v zimo

400. Uvod v zimo

Uvod v zimo se je začel precej zgodaj. Že v novembru smo se veselo zapodili v bele strmine. Ker so bile količine snega precej velike so prišle najprej v poštev bolj varne destinacije. Tako smo odšli pogledat, če je na Vošci kaj novega. Vse po starem! Ali se bomo lahko pripeljali od avta do avta, če se odpravimo na Prevalo in naprej pod Prestreljenik. Brez težav! Ali se cesta od Planice do Tamarje še vedno vleče kot jara kača. Presenečen ugotovim, da se lahko tudi iz Kotovega sedla smuča po prijetni snežni podlagi. Z Markom se odpraviva pogledat kako se kaj smuča izpod Kriške stene. Odličen pršič je ponudil s prvo vrstno smuko. 

Izpod Kriške stene
Izpod Kriške stene

Struška, Kovk, Lepa špica, Begunjščica

Sledila je Struška; prebičana od vetra nam ni dovolila stopiti na njen vrh. A kljub temu je bila tudi tukaj smuka odlična. Kovk in Lepa špica sta vedno izbira takrat, ko drugam, zaradi velike nevarnosti plazov, ni mogoče. In nikoli ne razočara. Mogoče tudi zaradi nizkih pričakovanj. Prvič se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in po njem odsmučam nazaj v dolino. Tudi v drugo se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in z Jakom odsmučam po Centralni grapi na Zelenico in nazaj na Ljubelj.

Vetrovna Struška
Vetrovna Struška

Brda nad Lipanco, Kotovo sedlo, Teranova

Prava poezija je bila tura na Brda nad Lipanco. Suhi sneg poskrbi za čudovito vijuganje po belih poljanah. Podam se še enkrat na Kotovo sedlo in z družino izkoristimo prednovoletni dan v Kranjski gori. 

Toliko o smučanju. Ker zasledim informacijo, da so razmere v Teranovi odlične, se z Janezom po službi zapeljeva na Jezersko. V drugem raztežaju si nadeneva čelne svetilke in v temi izplezava iz smeri. Da je bil sestop nekaj posebnega najbrž ni potrebno razlagati. In tako se je zaključilo staro leto.

V Teranovi
V Teranovi

Kobla, Šavnik

Ker nam je naša čudovita domovina vrnila drugi januar kot dela prosti dan, sva ga z Maretom na polno izkoristila. Najprej se vzpneva na vrh Koble. Spustiva na drugo stran in se vzpneva na Šavnik. Vriskajoče odsmučava čudovito severno pobočje. Na dnu si nadeneva kože nazaj na smuči in ponovno dvigneva na vrh Koble. Za zaključek smučava po odličnem snegu skoraj vse do zadnjih vrat avtomobila. Če bi bila odprta bi se skorajda lahko prekucnila v avto.

Na Šavniku
Na Šavniku