Durmitor

325. (10. – 13.10.2012)

Uf, komaj dohajam… Kakorkoli; v torek popoldan sva se odpravila pustolovščini naproti. Prav fajn se mi zdi, ker se je vse skupaj zelo na hitro odvilo. Brez nekega odvečnega planiranja… samo akcija! In to je to.

Sonce je pravkar zašlo, z Lojzem pa se peljeva po avtocesti že globoko na Hrvaškem. Prometa je bolj malo, kar nama zelo odgovarja, saj se kilometri hitro in vztrajno nabirajo. O cilju pa raje še ne razmišljava. Kmalu se znajdeva v Slavonskem brodu; na ”granici”. Preko hrvaške gre b.p. Prevoziva reko, ki državi razmejuje. Kamioni stojijo ob ozki cesti. Kar naenkrat se pred nama nalima en bosanc z golfom. Opaa… Stisnem bremzo. Še dobro, da sva pozorna. Prideva do policaja. Vse ”štima”. Prideva do carinika. Nič ne ”štima”. Vpraša:”Kje imata ”atakarnet”” ali nekaj takega. Itak ga nisem nič razumel, zato sem mu že hotel predlagati, da bi se pogovorila v angleščini, pa sem se ugiznil v jezik, ker bi bilo to najbrž pa že preveč. Vidim, da je precej živčen, zato povzdiguje glas in nekaj z rokami maha. Končno uspem ugotoviti, da naj mu sledim v njegovo pisarno. Spet mi začne razlagati, da morava imeti za vstop v Bosno dokumente o uvozu blaga. Mu idiotu razlagam, da greva z bicikli kolesarit in da sta ta dva bicikla že v letih in da nista ukradena (sem mu hotel povedat, da ni povsod bosna). A se ne da. Namigne, da lahko to urediva na špediciji, ki je blizu njegovega kontejnarja in da bo to koštalo 25 EUR po osebi. Si mislim; jeb… se ti. Še enkrat se poskusim izpogajati v najino korist (jasno, brez dodatnega plačila), a sem neuspešen. Poleg tega pa tudi kolega policaj postaja zelo nervozen in se kar trese. Drugi kolega pa ga vzpodbuja in se nekaj pritožuje kako so njega ”zajebaval” na naši meji, ko je prečkal Slovenijo. No, tukaj sem imel jaz dosti in sem mu rekel, da sprejemam njegov predlog, da obrneva avto in ne vstopiva v Bosno. Ob povratku na hrvaško stran, se hrvaški policaj in carinik čudita zakaj obračava. Ko jim poveva zgodbo, nama potrdijo sume, da na ta način  ”tražijo novac”.

Midva se pa ne dava. Čeprav sva že iskala rezervne plane, greva na sosednji mejni prehod. Tam prečkava mejo brez problema!? ”Brez” dokumentov za stare osebne bicikle. Jaooo… Brez veze nadaljnega komentiranja. Po mukotrpni vožnji skozi Bosno se nama malo pred Sarajevom pokaže Marija v obliki avtoceste. Sej to je ”nevjerovatno”… Sarajevo obvoziva. Po dolgi, zeloooo dolgi in naporni cesti (na trenutke je bila cesta bolj podobna kolesarski stezi!!), prideva do bosansko-makedonske meje. Do sem sva vozila že kakšnih 10 ur. Za čuda gre na meji vse gladko. Jasno, kako ne, če pa sva se policaju prikazala kot dva duha sredi noči. Še čudno, da nisva dobila kakšne okoli ušes, ker motiva njegov nočni mir in spanec. Kmalu za mejo se nama prikaže smerokaz za Žabljak. Kasneje zveva, da sva se peljala preko Durmitorja. Tukaj pa se je začela prava kalvarija. Cesta obupno ozka (dva avtomobila se ne bi mogla varno obvoziti), ves čas se vzpenjava ali spuščava. Po neverjetnih 13ih urah vožnje, prispeva ob 5.15 zjutraj v Žabljak. Razmišljava ali naj pokličeva gostitelje ob tej nemogoči uri ali ne, kljub temu, da so nama zagotovili, da lahko pokličeva kadarkoli. To slednje prevlada in že čez kakšne pol ure leživa kot ubita v postelji. Težko je opisati to olajšanje…

Isti dan, še pred poldnevom se zbudiva, nekaj malega pojeva in se spraviva na najino prvo turo. Na ogledno turo po okolici Žabljaka. Najprej zavijeva k Crnem jezeru in njegovi okolici. Ugotoviva, da je narava res krasna. Zelo spominja na našo Pokljuko. Smreke košate, veje do tal, polno zelenja, smaragdna jezera. Lepo! Pred vstopom v park (Žabljak je del nacionalnega parka Durmitor) se zglasiva pri hišici ob rampi. Plačava vstopnino 2 eura na osebo. Potem pa ubereva strmo cesto, ki vodi proti nekemu kampu in naprej neznano kam. Prepustiva se intuiciji in informacijam, ki so na tablah ob planinskih potkah. Nekaj časa vlečeva kolesi za roge, potem pa narediva še krajši sprehod do čistine nad gozdom. Odpre se krasen pogled na hribe nad Žabljakom in v osrčju Durmitorja. Nato se odpeljeva nazaj (po singlcah) k Crnem jezeru. Tu pa narediva še panoramski obvoz jezera, ki ponuja krasen sprehod in ogled jezera po celem obsegu. Ker je ostalo še nekaj dneva, se odpeljeva še v en hrib. Bivše smučišče. Spet en krasen vzpon in razgledišče na dolino. Po 37 km in 700 višincih meniva, da je čas za odhod v bazo. Po še kakšno minutko spanja, še prej pa rehidracijo in polnjenje baterij.

V muzeju (ajde, rečmo, da je bil to muzej) sva dobila informacijo, da obstaja krožna tura okoli Durmitorja. Ta se imenuje Durmitorski prstan. Vse se poklopi z informacijami, s katerimi sva v manjši meri že razpolagala. Dobiva orientacijske točke ture, zemljevid in naslednji dan sva bila že na tej turi. Najprej sva se nekaj km vozila po glavni cestni povezavi do Nikšiča. Nato pa sva prav kmalu zavila na stransko cesto, ki je res stranska. A v zelo dobrem stanju. Boljša cesta kot vsaka naša! Itak se po teh cesta nihče ne vozi. Pol leta je pod snegom, v drugi polovici leta pa si ljudje ne morejo privoščiti kaj dosti benza, saj so cene goriva primerljive našim. In tako ostanejo ceste lepe. Nama to povsem odgovarja, saj sva na razdalji več kot 80 km srečala le štiri avtomobile in dva kamiona. Noro! Le približno 13 km ceste je makedamske in dokaj strme. A to gorskih kolesarjev ne moti prav dosti, kajne? Del poti (cirka 20km) nama je turo popestril potepuški pes. Že ko sva bila popolnoma prepričana, da sva se ga otresla, se je vedno znova pojavil ob najinih kolesih. Saj ni bil nadležen, a vseeno je pritiskal na najino vest, če bi se mu kaj zgodilo. Upava, da še živi in da si ni blazinice na tacah popolnoma ”znucal”:) Midva sva se odločila za Durmitorski prstan v smeri urinega kazalca. A bolje bi bilo, če bi se ga lotila v obratni smeri. Tudi domačini so nama povedali, da se ga običajno (jasno, z avtom) lotijo tako. Pa nič zato. Kosilo sva si privoščila nekje na pol poti. Nič kaj zadovoljna s hrano sva se podala naprej v mrzel veter. Kako sva čakala na strm klanec, ki bi naju ogrel!

Ločnico, med zahodnim delom Durmitorja in Žabljakom, predstavlja kanjon Sušice. Gre za zelo globok kanjon (po moji oceni okoli 500 višincev), ki ima v obdobju taljenja snega na dnu jezero. Ima pa tudi Motel, za katerega si ne morem predstavljati, da kdaj sprejme kakšne goste. Saj če nimaš vsaj 4×4 terenca, je bolje, da se v kanjon ne spustiš. Ko prideva na vrh kanjona, sva že dodobra zdelana. Dan se počasi preveša v večer, energija popušča. Pijače pa tudi ni več. Ko prideva do Male Crne gore, vasi na drugem ”planetu”, najdeva na obcestni tabli podatek, da je do Žabljaka še 25 km. ”O porka mad…” si rečeva in pogledava v hrib, kamor se je cesta zajedala kot nekakšen privid. Na sredi klanca naju je zapustilo še sonce. Ko končno prikopljeva na vrh sedla, kjer se cesta na najino srečo ne vzpenja več, prideva do razgledišča na kanjon reke Tare. Na drugi strani ceste pa se vzpenja pobočje proti vrhu gore Štuoc. Na sedlu se oblečeva, saj se je temperatura spustila dokaj nizko. Potrebovala sva tudi rokavice in kapo. Na sredini spusta si želiva nataknit na čelado čelne svetilke, nakar ugotoviva, da jih nimava s seboj. Preostane nama le še spust na srečo in v želji na ugodni razplet do vznožja. Na srečo so ceste res prazne avtomobilov. Po 86 km in cirka 2000 višincih sva se v popolni temi le pripeljala nazaj v bazo. Tu naletiva na Milana (šef gostiteljev), ki naju povabi na pomenek in pijačo. Da kasneje ne bi bilo prevelikih presenečenj, za zdravje zvrneva vsak kakšno rakijo že v najini sobi. Jasno se temu nisva mogla izognit niti kasneje pri Milanu in Radi.

Na Žabljaku sva spoznala tudi Igorja in Robija. Dva Zasavca. Robi postavlja svojo hišico v bližini. Robi pa mu pomaga. Skupaj smo prebili dva večera in kakšno rekli pri Milanu.

Naslednji dan se je uresničila neugodna vremenska napoved. Dež! Kaj pa zdaj? Samo brez panike, sva si rekla. Tako sva si šla pogledat znamenit most čaz Taro, za vsak primer pa sva v avto vrgla še opremo za plezat. Most, ki je imel pomembno vlogo med II. svet. vojno. Most je dolg 365 metrov, 172 m nad reko Taro, zgrajen iz petih kamnitih obokov in je bil v času izgradnje največji, tovrstni most v Evropi. Po ogledu sva se odpravila še v lokalno plezališče, kjer sva zategnila dve smeri. Plezališče je postavljeno v krasen in prijeten prostor. Opremljal pa ga je nek Italijan, ki je smeri opremljal tudi v Paklenici (po spominu).

Ker se vreme ni imelo namena izboljšati, sva se odločila, da bova spakirala kovčke in se odpeljala nazaj proti domu. No, še prej proti Sarajevu in tam na njihove specialitete, ki so nama res manjkale. To sva, po ponovni mukotrpni vožnji, dodobra izkoristila. Pa sprehod po Baščaršiji in obujanje spominov izpred mnogih let, ko smo še s klubom hodili na tekme v te konce. Ko sva imela vsega dovolj, bi morala poiskati prenočišče in prebiti noč. Pa sva se odločila, da jo kar direktno ucvreva nazaj proti domu. Bova pač izmenjaje vozila.

Po spet mnogih, težkih urah vožnje, sva proti jutri prispela domov. Kako se je prilegla domača postelja.

Celotna dogodivščina je bila, z mojega zornega kota, prav prijetna. Seveda bi moral pri vsem tem pozabiti na vožnjo in dogodke na bosanski meji. Poleg tega ne bi imel nič proti, če bi bile cene nekoliko nižje. A vedno se moraš najprej nekaj naučiti, da lahko to potem uspešno uporabiš v svojo korist. Zato mislim, da bo naslednjič še bolje. Vremenu pa se, na srečo, itak ne da ukazovat kako naj se vede.

S kolesom na morje

314. (04.08.2012)

Komaj sva se z Gregom vrnila iz zahodnih Julijcev, že se pokam na bicikel, kamor me je ”prisilila” tamala. No, ne ravno prisilila, pač pa sem bil žrtev zarote. Pred časom sem omenil, da bi se lahko skupaj zapeljala na biciklu na morje, vendar je kategorično odvrnila tipično najstniško: ”A si nor?! Midva… Haaa…Kar neki…”. Pa sem rekel. ”Ja, ok, pol pa nič”. Čez kakšen teden ali dva, pa se, tik pred zdajci in ko sem bil potem čisto polomljen od plezarije, spomni, da bi pa vseeno šla s kolesom na morje. Si mislim, pa ne me … A druge ni bilo, kot da se vsedem na svoj bicikel in odrineva novi avanturi naproti.

Že zjutraj je bilo v Ljubljani vroče. Vroče tudi zato, ker sva se na povezavi med Šiško in Brezovico, izgubila. Na koncu sva le prišla do Brezovice in ugotovila, da bo pa danes gužva na cesti. Kolone pločevine se vijejo tako na regionalni (stari) cesti proti Vrhniki kot tudi na avtocesti. A za naju je dovolj prostora ob cesti in se voziva kar mimo avtomobilov. Že tik pred Vrhniko se nama skorajda zgodi neljubi dogodek, ko v mirujočem prometu na cesti ena nepozorna (malomarna) turistka na stežaj odpre avtomobilska vrata, v katera bi se gladko zaletel, če bi pripeljal le malo prej. Od tu dalje sem bil močno pozoren na take turistke.

Kmalu sva pod vrhniškim klancem, ki se mi je tokrat zdel neskončno dolg. Spomnim se ga še iz Frnanje, ko se mi je zdel precej krajši. In tudi nemogoče vroč. Vročina seka na polno. Ko je minil vrhniški klanec sva zapeljala v logaški drevored. In na do konca raz… cesto. Tu naju je dodobra pretreslo in moj predlog je, da naj že enkrat popravijo ta odsek!

Tu narediva prvi postanek. Vročina naju je do sem kar dobro obdelala, zato sva se založila z novo količino pijače. Tudi minute na klopci ob trgovini so zelo prijale. Nadaljevala sva proti Planini, kjer je spet presenetil vzpon proti Postojni. Dolga, vroča pot! V Postojni sledi drugi postanek. Kje drugje kot ob hladilniku v trgovini s pijačo. Zlekneva se na travo v senčko ob pumpi, kjer mene za kakšne pol ure zmanjka. Leta naredijo svoje…:)

Pot, ki je sledila, pa je bila res pasja. Vročina je le še stopnjevala svojo pripeko. A do Podnanosa sploh ni bilo tako slabo. Cesta bolj ali manj prazna, ob njej širna polja in lagodna vožnja. ”Trpljenje” se je ponovno začelo na senožeškem klancu. Tam je bilo pa že resno. Energije ni bilo več, pijača v flaški je bila topla, vročina je pritiskala do konca, klanci nepopustljivi. A vedel sem, da mora biti pod klancem, ki je sledil, najino kosilo. Vsedla sva se v senčko, naročila špagete in veliko pijače. Kako je prijalo!!

Po kosilu sva nadaljevala in zapeljala proti Divači. Jasno je bil vmes klanec. Skupni imenovalec vseh klancev na poti je bil ta, da so prav vsi dolgi in včasih nič kaj položni. V Pivki je sledil kozinški klanec. Spet postaja za pijačo. Enkrat me Pika vpraša koliko je še do Kopra, spet drugič koliko je še do konca. A na srečo sledi kozinškemu klancu le še klanec na Črni kal. Tam pa sva bila nagrajena z dolgim spustom. Čeprav ni bil idealen, ker sva imela veter v prsa, je bil pa to najboljši del ture.

V Dekanih spet naletiva na kolono, a ta naju ne moti več, ker se voziva po kolesarski stezi, ki pelje do Kopra. A tukaj ni bil najin cilj! Mislila sva si, da imava še nekaj malega do Savudrije, saj je le-ta koneckoncev tik ob meji. A sva bila v Kopru na ”srečo” tako na koncu z močmi, da sva si upala poklicati Mojco in vprašati, če je kje v bližini. A imela sva res veliko srečo, saj je bila praktično od naju oddaljena le nekaj kilometrov.

Ko smo v Kopru naložili kolesa in se odpeljali naprej proti Savudriji, me je kar stiskalo pri srcu, ko sem videl, da pa Savudrija vseeno ni prav blizu. Pravzaprav je od Kopra oddaljena še precej klancev in kilometrov.

Pa še eno priporočilo vsem, ki boste šli kdaj na tako turo. Vzemite specialko ali pa na gorca namontirajte ozka kolesa. Sam ne grem nikoli več z gorskim kolesom  na tako turo!!

Tura pod Golico – Rekreatur

Tura pod Golico ali Ekipno kolesarjenje za pokal jeklene klučavn’ce. Na pobudo Andraža je Lojz še mene ”pobasov”, na koncu pa se nam je pridružil še Uroš. Sem si rekel, da bo gotovo lepa tura, če se kolesari med narcisami.

Ne prezgodaj se dobimo na Jesenicah na tanovem placu. Če se človek znajde le na tem placu, bi celo pomislil, da so Jesenice top turistična destinacija, ki po lepoti prekaša marsikatero mesto. In da nikoli ni bilo ”umazano”, železarsko mesto. Zelo lepo urejen trg. Vse pohvale za ta plac!

Vodja Andraž nam je priskrbel številke in seveda kupon za joto na koncu tekme, ki je res teknila. Ekip se ni prijavilo pretirano veliko, kar je dalo sami prireditvi bolj osebno noto in domačnost. Na štartu pogovor s spikerjem in že po par sto metrih smo se zgubili. Na srečo so že navsezgodaj na stojnicah pili svojo pijačo obiskovalci in nas usmerili na pravo pot. Pa se je po naslednjih par sto metrih reč ponovila. Tokrat najdemo rešitev sami. Do cilja ni bilo več težav.

Sledil je dolg vzpon in pa ravno tako lep spust do prve postaje, kjer so nam zabeležili čas. No, nisem povedal, da ta dirka ni dirka na čas, ampak je na koncu zmagovalec tisti, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh ekip. Sledil je prijeten počitek in pa sendvič. Ali pa dva. Ključavnic pa nikjer. Vsaj do zdaj.

Nadaljujemo s spustom nazaj proti Jesenicam, vendar ”le” do odcepa, kjer se zavije na Plavški rovt. Sprva se postavi klanec precej pokonci, potem malo zravna, nato pa bum – skoraj sem se obrnil na hrbet – tako zelo je bil strm klanec skozi vas. No, tukaj nas pa res pozdravijo prve ključavnice. Vzpon se je še kar nadaljeval, ko nas skoraj na vrhu preseneti en možakar, ki je bil takšen kot bi ga iz filma snel. Ampak izpred 100 let. Dolga čupa, v starih cotah, zanemarjen, he he. Možakar nas je poskušal vzet za švercarje in nam podtaknit sol. Pred mnogimi leti so namreč preko meje švercali sol. Ta meja je bila danes le nekaj sto metrov pod vrhom klanca, kjer pa nas je pričakala zapornica in starodobni carinik s puško. Mal smo se pregovarjal, na koncu pa nas je vseeno spustil. Prav pod vrhom pa celi travniki narcis. Nice!

Po dolgem spustu pademo na Dovje. Ugotovimo, da taktika ne deluje, zato smo se za nekaj časa vsedli na klopco ob cesti in uživali v lepih razgledih na Julijce. Čez čas se vseeno poberemo in gremo naprej proti Peričniku, kjer nas je čakala še zadnja postaja oz. kontrola. Kako je prijal obilen krof in domač kompot! Moja rit je bila že dodobra načeta, saj so bili to eni prvih letošnjih kilometrov na biciklu. Pa se je na koncu tudi to vneslo in po slabih petih urah in pol prispemo na cilj. Še pred tem pa smo naredili še en taktični postanek (kar se je kasneje izkazalo, da bi bilo skoraj ”usodno” za drugo mesto, he he) v Time out-u v Mojstrani. Ampak se je splačalo, ker je tisto pivo in minute brez sedeža, delovalo kot balzam.

Kot sem napisal, smo na koncu zasedli drugo mesto. To pomeni, da smo se kot druga ekipa najbolj približali povprečnemu času. Vsi štirje smo bili hudo presenečeni. Najprej na oder spustimo Androta, nato pa še mi stisnemo roko prireditelju in županu Jesenic. Sledil je še srečolov in pa rehidracijo.

Fajn je bilo in priporočam vsem.