Soška dolina

362. Ob soči – izlet – Soška dolina

Včeraj smo se potepali po dolini, ki se ji reče Soška dolina. Nič plezarije, nič iskanja prehodov, nič hitenja in gledanja na uro, nič trepetanja za vremenom… Ena sama sproščenost!

No, v poznih jutranjih urah nas je prišla Anita (www.kofler-sport.si) s kombijem pobrat na parkirišče GORNIKa. Eni bolj, drugi manj ali nič zaspani se dobre volje odpeljemo proti Baški grapi. Vse je mirno. Zgleda, da so si graparji po GM40 vzeli kakšno minuto več za spanje.

Skozi pokrajino

Kot sovoznik ali potnik v kombiju imaš mnogo več časa za razgledovanje po okolici, kjer se voziš. Pogledi skozi okno kombija me presenetijo, kako lepa je naša pokrajina. Po kakšni uri vožnje parkiramo pred tolminskimi koriti. Prijeten hlad nas spremlja pri hoji ob Soči od točke do točke, ko si ogledujemo tolminska korita. Na vsakem koraku smo presenečeni nad lepotami. Da vse le ni tako ”lagano” poskrbijo vzponi in sestopi od točke do točke. Na koncu se vzpnemo do hudičevega mostu, ki daje pogledom od spodaj poseben čar soteski. Da tam čez vozijo avtomobili? Višek pustolovščine…:)

Od tolminskih korit se prestavimo kakšen kilometer nazaj v vas in obiščemo kmetijo Kramar. Jasno, sirček vabi! Poskusimo odličen domač sir v prijetnem ambientu manjše trgovinice. Odlično! Lepo urejeno okolje s prijazno in pristno postrežbo. Če ob klepetu z domačini izveš še kakšen detajl, ki ga sicer ne bi, pa še toliko bolje.

Slap Kozjak

Naprej se odpravimo proti Kobaridu in slapu Kozjak. Vmes nam Anita postreže še s številnimi podatki iz zgodovine krajev in lokalnih posebnosti. Zapeljemo čez Napoleonov most s krasnim pogledom na Sočo. Avto pustimo na polno zasedenem parkirišču in se odpravimo čez polje proti Slapu. Vmes se sprehodimo skozi rove prve svetovne vojne in preko razgledišč na Sočo. Spustimo se nazaj na pot in gremo ob potoku proti slapu. Prijeten hlad in trume obiskovalcev nas spremljajo na poti. Na detajlu poti, kjer so stopnice in lesen pod vklesani v steno, pride prav kakšen preventiven prijem za jeklenico, drugače bi pristal par metrov pod platojem v vodi.

Rafting na Soči

Na poti nazaj proti kombiju kakšno rečemo in ugotovimo, da je res fino! Sledi rafting na Soči. Tudi to je ena izmed aktivnosti, ki jih nudi Soška dolina. Dobimo se v Kobaridu, kjer nas v agenciji (http://www.xpoint.si) – priporočamo  –  opremijo z neoprenom, čeladami in jopiči. Zapeljemo se do Boke, od tam pa v treh etapah do Trnovega. Najprej nas je, odlični krmar Rok, seznanil z osnovami rokovanja in delovanja pri raftanju. Sebastjan se odloči, da stestira mokroto vode in ugotovi, da je ta res še vedno mokra in pa sprva tudi precej mrzla. A sonce je poskrbelo, da se je ta v neoprenu tudi kmalu segrela. Nato sledi še testno reševanje iz vode. Najprej ”rešimo” Sebastjana, nato še mene.

V pravem timskem in sproščenem vzdušju se prepustimo toku vode. Mojca je skrbela, da nismo pozabili pravi čas zavihteti vesel:). Rok ni pozabil usmeriti čolna v vsako večjo skalo, ki nam je prišla na pot. Mojci to ni bilo všeč, a naša barka se ni dala. Obrnili se nismo niti enkrat, ker je USPEH! Usklajeno smo veslali tudi preko največjih brzic in šikan.

Skok v Sočo

Vmes smo naredili nekaj postankov, kar je bila pika na i celotnemu spustu. Najprej nam Rok uredi Aquapark sredi Soče. Noro! Spuščamo se po toboganu, skačemo v deročo Sočo. Odlično! Sledita skoka v vodo iz ogromne skale. Nepozaben občutek; odločitev za odriv, neskončen let in spoznanje, da ti je uspelo. Odlično! Tretji postanek pa je ob potoku, ki se izliva v Sočo. Sedenje na topli skali ob sproščenem pogovoru in občutkih, da nam je že skoraj uspelo.

Po nekaj zavesljajih in brzicah se znajdemo v Trnovem. Spoznanje, da je konec poti, se nam je zdelo po uri in tri četrt spusta, mnogo prehitro. Zato se peš odpravimo nazaj proti toku ob Soči, kakšnih 50 metrov od pristanka ter se na hrbtu prepustimo toku proti čolnu.

Odhod

Tako smo, zadovoljni in za eno izkušnjo več, zapustili Sočo. Odidemo nazaj v Kobarid na rehidriranje in zasluženo kosilo. Na koncu le-tega ugotovimo, da se moramo kar najhitreje spokat v kombi in ujeti avtovlak od Mosta na Soči do Bohinja. Aniti uspe časovnico izpeljati do minute natančno. Sprevodnik pokasira svoje, tako kot dizelca, v naslednjih tri četrt ure opravi svojo pot na Gorenjsko stran.

Tura je uspela odlično – brez kompliciranja, v sproščenem vzdušju, v pravem tempu, s pravimi ljudmi!

Grintovica – Krsteniški Stog

329. (25.11.2012)

Končno nam je uspelo! Dobiti se skupaj, na bolj družaben način. Ne samo, da se pokličemo po telefonu, na hitro vržemo v nahrbtnike potrebno robo in jo čimprej pičimo v hribe. Saj s tem ni nič narobe, a prav fino je tudi to, da se v miru lahko dobiš in kakšno rečeš. Če pa zraven zabrenka še kitara in si ob tem pomagaš s pesmarico… To je pa pika na i.

A vse te stvari presneto hitro minejo. In tudi v tem primeru ni bilo nič drugače. Na srečo pa smo imeli pred seboj še celo nedeljo, ki smo si jo rezervirali. Najprej smo jo rezervirali za plezanje (po optimistični varanti), kasneje pa smo se oprijeli tiste bolj realne, in sicer pohajkovanja po fužinskih planinah. Na koncu pa sem bil glede hribovske nedelje prav zadovoljen, saj smo z Vidom in Štefanom kljub vsemu nekaj malega poplezali.

Iz Grintovice smo se najprej povzpeli na Krstenico. Se ustavili na razgledišču na robu planine. Nadaljevali po mehkih travah na drugo stran planine pod Krsteniški Stog. Tu sta se oblikovali dve skupini; ena je šla na Krsteniški Stog in nato po grebenu naprej proti Jezerskemu Stogu, druga pa se je tja podala po poti okoli Krsteniškega Stoga. Sledil je krajši vzpon pod Jezerski Stog, tam pa smo se spet razdelili v dve skupini. Z Vidom in Štefanom smo se na vrh podali po Šolski smeri, druga skupina pa je šla naokrog in tam smo se spet dobili.

Pot nas je potem vodila dol do Jezerc in naprej do Krstenice. Od tam pa le še od planine Blato, kjer smo zaključili prijeten vikend. Upam, da ga še ponovimo.

Tosc in VDV in Srenjc

327. (20.10.2012)

Na pokljuškem parkirišču je bilo še prav ”frišn”. Namesto kratkih rokavov sva imela na sebi še vedno puloverje. A bolj kot sva se dvigala, bolj je bilo toplo. Inverzija, ali kaj? Vseeno, samo da sva šla naprej. Najprej do Jezerc, pa potem na Studorski preval (presenečen sem nad tem, ko se tokrat pot do sem ni prav nič vlekla kot pred mnogimi leti), po dolg(očasn)i poti do Vodnikove bajte, od tam pa na Bohinjska vratca. Tu iz nahrbtnika povlečeva malico (ali sem se je lotil samo jaz?) in pijačo. Pa se malo v trave vsedeva in uživava v miru. Že tam, nekaj sto metrov nad nama, je pravi ”džumbus”, predvidevam. Kar se je kasneje izkazalo za točno, saj je bilo res polno planincev.

Najprej zaplezava v krajši skok, nato pa malo levo, malo desno in prideva do ”detajla” smeri. Pravzaprav gre za krajši, a strmi skok po manjši zajedi. Pa potem spet malo sem, malo tja. Ko sva bila še na robu Krme je Lojze že iskal kakšen svoj prehod. Pa sem se prec zasmejal in rekel, da naj gre kar sam kamor hoče. Poznam njegove poskuse, ki se običajno končajo kje v kakšnem bednem prehodu ali rušju:). Pa si potem samo glavo razbijaš in žaluješ, ker nisi šel tam, kjer je najbolj logično in kjer so pot našli že mnogi pred teboj. A tokrat se je tudi Lojz premislil in se usmeril na pravo pot. Po nekaj plezanja sva kmalu prišla na rob vršnega platoja Tosca. Tu pa je bil pravi raj. No, pa ne zato ker je bilo polno ljudi (pa tudi tem se je dalo malo ubežati, saj sva se zasidrala že pod vrhom), pač pa zato ker je bila temperatura zraka idealna, sonček lepo topel, vetra ni bilo… Uf, res dobro.

Malo pojeva, popijeva, odmeditirava vsak svoje…Po normalki iz Tosca se nama ni dalo, saj bi nonstop srečevala planince. Zato sva se odločila, da greva pogledat kako zgleda greben, ki pelje na sedlo med Toscem in VDV. Najprej zakorakava v malo podrt greben. Pa kar gre! Pa greva še malo naprej, pa kar gre! Pa greva še malo naprej, pa sva že na sedlu. Sem pa tja malo za pogledat kam stopiš, a nič posebnega. Od sedla do VDV pa še deset minut vzpona. Tako sva prišla na VDV. Tukaj spet malo posediva, kakšno rečeva, pa jo potem že mahava proti Srenjskemu prevalu. Kmalu sva tudi tam. Ker sva danes povsod posedala, sva to storila tudi na Srenjcu. Tu se lepo vidi Viševnik in nepopisno množico na njem. Če sva bila prej še odločena, da greva preko Viševnika nazaj na Pokljuko, sva bila zdaj že popolnoma prepričana, da se tam ne bova vračala. Zato sva se odločila, da se spustiva na Zlate vode (?) in od tam na smučišče. Tako sva lepo zaokrožila najino turo. Fajn je bilo. Malo plezarije, malo hoje, pa veliko besedičenja in zafrkavanja…

Korošica

323. (29.09.2012)

V Bistrici se skoraj zaletiva v Tineta. Pogledava preko njegove glave proti Koglu. Pa ga ne vidiva. Že Gamsov skret je totalno zabasan s črnimi, pretečimi oblaki. Kaj šele Veliki greben. Obrneva avto in se odpeljeva preko mostička nazaj proti Kamniku. Ampak samo do tam, kjer se štarta za Presedljaj. S sabo nisva imela nobenega zemljevida, kaj dosti pojma o sami poti pa tudi nisva imela. Spodaj je bila sicer markacija… Zato sva šla tja, kamor je ta kazala.

Kmalu pa srečava še table na drevesu in te naju usmerijo za Presedljaj. Po dobri uri sva tam (se je vleklo ko pr norcih!). Jugo naju klofta, borovci praskajo po rokah, nogah in obrazu, megle pa se nama smejijo v faco. A so jih dobili nazaj po kakšne 100 ali 200 višincev! Tam jih je veter dodobra nagnal…

Po kakšnih dveh urah in pol sva bila v koči na Korošici. Nekaj ljudi se krepča pred koči, midva pa sva raje pobegnila kar za peč. Pa tudi če je bila ta hladna. Privoščiva si odličen čaj in nekaj za pod zob. Prijazni oskrbnici nama izročita plezalne vodničke za vse tod okoli (Dedec, Vežica, Vršiči, Zeleniške, Ojstrica). Ugotoviva, da je imel Franček svoje prste vmes skoraj pri vsaki smeri. Tam, kjer pa ga ni, so bili zraven vsi ostali znameniteži alpinizma tistega časa.

Ko imava vsega dovolj se pobereva iz bajte še midva. Še prej oskrbnici sporočiva, da se naslednjič vidimo, ko pridemo plezat. ”Kje gre lovska mimo Dedca in Vežice in če jo lahko kje kiksneva?” sva jo še vprašala. Pove, da kmalu zavije s poti in da sva midva videti taki pojavi, da jo ne bi smela zgrešiti. Kljub temu, da veliko ljudi po treh urah prilomasti nazaj in se okrepča ter odide v dolino po markacijah. Prepričana, da ima prav, sva jo pičila z brega v močnem vetru proti Petkovim njivam.

Prav kmalu se megle razpodijo in vsi vršaci so kot na dlani. Do Petkovih njiv je res malo cik caka in pa lomastenja po borovcih. A večjih težav ni. Petkove njive so res lepa travnata ”planota”. Super plac za tabor!! In še lepše izhodišče za plezarijo.

Pot ves čas sledi vznožju sten. Nižje spodaj postane teren eno samo melišče. Še nižje pa se ustaviva tik pod steno iz katere v vetru plapola prusik. V popolnoma gladki in previsni plati. Sicer je smer navrtana, tako kot tudi sosednja, a le kdo se spravi vanju?

Slediva strmi gozdni poti in kmalu prideva do tistega skoka, ki se mi zdi, da sem nekoč in nekje nekaj bral o njem. V žlebu na levi opazim rinko in svedrovec za abzajl. Midva sva pač na drugi strani v gmajne, zato se odločiva, da bova skok preplezala po strmih travah in nekaj platkah. Spodaj uvideva, da bi bilo mnogo lažje skok obdelati po žlebu. Pa drugič! Zdaj veva:)

Na koncu je sledilo še nakaj hoje po gozdu in zgoraj, višje postanek ob tolmunu. Pravi balzam po dolgi hoji, ko sem pomočil noge v vodo. Pa sproščeno sedenje in poslušanje ničesar. No, ja edino Lojz je nekaj klanfal ves čas in motil ta mir :))

Na koncu se je tura razvila v prav lušten kondicijski in sproščujoč izlet, ki je potekal v neznano znanih koncih (mnogokrat sem gledal v ta konec iz Zeleniških).