Triglav; Mojstranška – spodaj po svoje

312. (02.08.2012)

S Klemenom sva se dan pred plezanjem odpravila na bivak pod Luknjo, ki so nama ga prijazno odstopili v AO Mojstrana (Grega, hvala). Tako je bil dostop bolj znosen, še posebej za Klemena, ki bi se v nasprotnem primeru moral podati na pot iz Cerkna že ob ”nečloveški” uri. Ta problem je bil rešen:).

Zjutraj se lepo zbudiva in jo mahneva preko melišč do vstopa. Skico smeri sem si ogledal že nekaj dni pred plezanjem, zato sem se podal proti vstopu po spominu. Jasno je bil ta spomin že malo zamegljen, zato sva falila vstop. A vstop brez klinov naju ni zmotil, saj je to smer, ki ni dosti plezana, zato temu nisva posvečala neko veliko pozornost. Pa še vstop je bil lep. Ob varovanju s frendi in klini sva plezala v logični smeri. Prvo stojišče nabijem s klini. Iz spodnjega kamina do roba se je bilo treba malo pretegnit, a ne preveč. Tam okoli IV.

V prevem raztežaju sva presekala smer Dotik. Nadaljevala sva po nekakšni krušljivi prečki do pod previsa, kjer sem precej v desno zagledal stojišče. Kasneje ugotovim, da sva se v drugem raztežaju gibala v območju Spominske smeri KB. V tem stojišču vpnem komplet in nadaljujem do stojišča, ki je kakšnih petnajst metrov višje in v levo, kjer si uredim stojišče. Po ogledu vodnička ugotovim, da je to stojišče smeri Kaplja. Obe omenjeni smeri tu zavijeta v desno in okoli previsov, ki so tik nad stojiščem. Midva se odločiva, da greva malo po svoje (tu se mi je zdel prehod še najbolj znosen) in sva zavila v levo. Prečim preko zelo izpostavljenega roba nekaj metrov navzgor in pridem do krajšega kamina. Kamin nudi izredno lepo poko in krasne grife, a je zaradi izpostavljenosti in ker visi navzven, kar precej atletski. Nadaljevala sva preko plat in polic še kar v levo. Sledilo je tretje stojišče, ki sem ga tudi nabil s klini. Nad tem stojiščem (kakšnih 15m) pa sem prišel na gredo, nad njo pa se je bočila velika streha. Zdaj sem na gredi zavil v desno, a po prečenju po gredi kakšnih 15m spet zavil v levo v nekakšen žleb, ki se je začel s prestopi po platkah in kaminu. Lahek žleb (III) se vleče dva raztežaja in mislim, da sva se v tem delu priključila na Bohinjsko smer. A le do konca žleba, kjer pa se je odcepila Mojstranška smer. V prvi raztežaj je zagrizel Klemen. Najprej z leve strani, a se je kmalu vrnil nazaj in nadaljeval z desne. Najprej krajši odsek poličk, nato pa čez manjši previs oz. okoli čez ploščo in naprej v sistem poklin. Varovala sva se na svoje kline. Proti koncu, pod ogromno streho sva prečila v levo pod previs. Preko nekaj krasnih gibov me je smer vodila čez previs v manjšo kotanjico, kjer pa se je že videla tudi Wisiakova smer in vse plate in buhteljni vmes. Sledile so platke z odlično poko na začetku, kjer sem namestil, v kakšnih 10ih metrih, tri frende. Sledili so prehodi med platkami, tukaj pa sva naletela na mojstranški klin. Sledijo čudoviti prehodi po plateh in poklinah vse do stene na desni, ki zapre pot. A se smer nadaljuje prav po platkah ob tej steni v levo smer. Vmes sva srečala tudi kakšen klin. Izstop iz smeri je pravtako ocenjen s V, kot tudi drugi detajli v raztežajih prej. Zadnji raztežaj je nekoliko krušljiv, a ob natančnem izboru skale, te to ne moti. Zaključiva na tržaški gredi, ki pelje smer na Plemenice.

Zaključek. Odlična smer z začinjenim vstopom, kar je na koncu rezultiralo osem urno plezanje 400m smeri. A bil je res krasen dan. Juhej….

Albinca; Nad Šitom glava

311. (08.07.2012)

Že pred kar nekaj leti se nas je nekaj matičarjev pojavilo pod steno. Z Mihom sva se odpravila v smer Košir – Brelih, druga naveza je odšla v Albinco, tretja pa, če se prav spomnim, v S raz M. Mojstrovke. Ker smo spodaj debatirali potek posamezne smeri, sem si nekako zapomnil kje gre Albinca. To je tudi razlog, da sva se v smer podala brez skice in brez opisa. Pravzaprav le s spominom izpred, recimo, petih let in z nikoli naštudirano smerjo. Poleg tega sva se v smer podala tudi brez kladiva, brez jebic, brez frendov. No, je bilo treba pač malo improvizirat.

Kje poteka prvi raztežaj, sem vedel. Pravzaprav se mi je zdelo, da vem. Kakorkoli, po drugem raztežaju sva prišla do točke, kjer Albinca dejansko poteka. Od stojišča sem najprej zaplezal direktno nad stojišče. Pa ni bilo vse najbolj prav. Odločim se, da pogledam malo naokrog in poskušam najti lepše nadaljevanje. Odločim se za kamin, ki se mi je zdel najbolj logično nadaljevanje. Malo sem bil v dvomih, ker ni bilo nikjer nobenega klina. Vseeno zabijem klin. Z Lojzem ugotoviva, da si bo treba izmenjevati kladivo. Ga je pustil doma, oz. mu nisem dal navodila, da naj ga vzame s seboj, a neeee…. (Kot, da bi šel na ohcet brez …).

V kaminu naletim na krasne grife. Dosti višje še na klin, ki nama je razblinil dvome o nadaljevanju smeri. Na koncu raztežaja nabijem stojišče. Razvežem en krak dvojčka in nanj navežem kladivo ter ga spustim nazaj k Lojzu. Izbije klin, jaz pa kladivo potegnem nazaj do mene. Ko spraviva štrik nazaj k življanju, se spet navežem na drugi krak dvojčka. Grem naprej v naslednji raztežaj. Začne se z nekakšno zajedo in nadaljuje do krajšega previsa, ki je bil prav nadležen. Pod njim stojiš na plati in se poskušaš zbasat nad previs. Nadaljevanje smeri je precej težko. Sledijo plate z bolj bornim varovanjem. Pod nekakšno lusko sta dve gurtni, ki sta že možno zdelani od starosti in vremenskih vplivov. A če ni drugega varovanja pride tudi to prekleto prav. Raztežaj se zaključi v manjši kotanji nad krušljivo plato brez varovanja. Ko sem čez, sem precej vesel da je temu tako.

Nadaljevanje sledi ‘bog ve kje’. Zdi se nama, da naj bi šlo naprej po kaminu, vendar ni prav nič kazalo, da bi tam tičal kakšen klin. Zato grem pogledat okoli roba. Najdem klin in ga vpnem. Nadaljevanje ni težko. Pravzaprav sledi prav prijetno plezanje. Nad tem raztežajem pa sledijo lepe platke, ki prav tako nimajo v svojih pokah nobenih klinov. Prvi je šele visoko nad stojiščem v kaminu. Sledi nekaj atletskih gibov, vendar plezanje ni več prav težko. Do konca smeri sledita še dva raztežaja.

Na vrhu naju pričaka močan, a prijeten veter in lepe travce, zadaj pa becke. Povsem drug svet in prav prilegel se nama je. Ugotoviva, da sva plezala teh tristo metrov več kot pet ur. Včasih se tudi to zgodi:)

 

Pinnacolo

310. (07.07.2012)

Vroč dan. Vsi nekje… Se zapeljem v Riofreddo. Parkiram ob cerkvici, ki je vedno na stežaj odprta. Ali pa vedno samo takrat, ko sem jaz tam!?. Ta vas me vedno spomne na Twin Peaks. Mysterious…

Le na koncu pet kilometrske ceste – na planini – v hrbet zagledam dva pohodnika. Mene zagotovo nista videla. Drugače nikjer nikogar. Po cesti navzgor do table, ki me je usmerila naprej proti Corsiju. Na izravnavi se sliši kako pada slap. Poskušam ga najti (bilo je peklensko vroče in bil sem že skoraj brez vode), pa imam občutek kot da se mi hoče izmuznit. Pošljem ga v tri … in grem naprej. Zavijem s poti ali pa se me kar sama otrese. Malo naprej že poplezujem po brezpotju proti TKŠ. Po dolgih, dobrih dveh urah sem tam. Vržem s sebe prav vse kar je bilo na meni, saj sem bil povsem moker. Kmalu se vse skupaj posuši, mene pa lepo obdeluje rahel vetrič. Za sušilno vrvico si izberem pohodne palice. Iz nahrbtnika vzamem vodniček, ki sem ga nabavil šele pred tremi urami v Trbižu. Spoznam še ostale smeri. Ko imam vsega (hrane, ogledovanja smeri, miru, rahlega vetriča) dovolj, si zapnem pas, pripnem par vponk, kratek štrik. Skice nimam in prav vseeno je ali jo imaš ali ne. Je smer tako zelo očitna; le proti sredini se moraš držati raza. V skrbeh sem, ker imam skoraj povsem prazeno steklenico za vodo. Kot farsa se vse okoli mene nahaja sneg. Celo po njem hodim, pa vendar ne morem priti do vode. Nekaj deset metrov višje se kot po čudežu pojavi voda, ki v kapljicah pada čez skalo. Prav nerodno se namestim pod rešilno bilko in kar nekaj časa vztrajam s ”flašo” v roki. Ko se vode nabere toliko, da sem zadovoljen, se odpravim dalje. Prav počasi in z užitkom. Metri se nabirajo in pojavi se tudi prvi, bolj pokonci, prehod. Gre za kamin, vendar so grifi prav dobri. A ves čas imam v glavi, da je treba bili 100 procenten. Nekaj gibov in že sem preko zahtevnega dela. Sledi spet lepo lažje plezanje. Nese me čisto levo na raz. Ustavim se in poskušam ugotovit nadaljevanje smeri. Pod ritjo je že kakšnih dvesto metrov. Desno? Ne, gre vse preveč v previse. Naravnost? Tudi ne. Ni prehoda. Ostane samo še v levo. Pogledam za vogal in grem v nekakšen žleb. Edino tu bi bil lahko prehod. Grem malo višje. Pa še malo. Sem v razkoraku, strmo je že kar precej, nad mano pa previs. Spomnim se, da naj bi bil v smeri nek previs. V tem previsu pa bi moral biti klin. Gledam desno. Nič. Pogledam levo, rob stene. Nad mano še vedno previs. Nič, odločim se, da se dvignem kolikor je mogoče. Previs imam v višini glave. Stopim na najvišji grif in glej ga glej. Prav nad previsom tiči obročkar. Za vsak slučaj vpnem gurtno z vponko. Poiščem dobre grife in kmalu sem nad previsom. Od tu se spet lotim lažjega plezanja (ves čas tam okoli III). Kasneje ugotovim, da je previs šele nekje na pol smeri. Smer se nadaljuje malo levo, malo desno; pač tam kjer so lažji prehodi. Po kakšni uri in pol plezanja celotne smeri (400m), stojim na vrhu. Od tam se je treba spustiti malo dol, pa spet malo gor, pa spet malo dol in na koncu končno samo še malo gor do božjih polic.

Tu se vležem v mehko travo in uživam v neskončnem miru in lepoti, ki je ni nikjer v dolini. Pod vrat si postavim štrik, roke prekrižam na prsih in opazujem oblake. Čeprav je pod smerjo sumljivo kazalo, je bilo na vrhu, kar se oblakov tiče in morebitne plohe, vse pod kontrolo.

Sledil je le še sestop pod smer, in bil že čez približno pol ure nazaj (prvič sem spodaj udel super melišče). Sestopim še nazaj na pot in na koncu še do avta.

Krasen dan, ki pa v povprečju niti ni bil tako zelo vroč.

Rjavina – Milijarda

309. (30.06.2012)

Z Urbanom sva se dobila v Mojstrani, ko se je naredilo že jutro. Se pravi, da nisva pretiravala z zgodnjo uro. To se je potrdilo tudi v Kotu, kjer sva komaj še našla prostor za najin avto. Malo čudno sva pogladala enaga izmed planincev, ko si je že pri avtu natikal plezalni pas. Ampak, sto ljudi, sto čudi!

Že po prvih korakih naju je oblil pot. ”To bo vroče, danes”, si rečeva in pičiva dalje. Prvi postanek narediva pri studencu. Zaradi vročine še studenec ni prav nič hladen. Greva dalje in že sva pod skokom pod Rjavino. No, saj ni šlo tako hitro, saj sva do vstopa, ki je malo višje od skoka, rabila več kot dve uri.

Vstop hitro najdeva in ugotoviva, da lahko kar lep del smeri plezava nenavezana. Vse do najbolj očitne police v steni. Nekoliko bolj desno od grede naletiva na klin in prusik v njem. Tu se naveževa. Prostora je ravno toliko, da sva bila zelo previdna, da nama ni kakšen kos opreme zletel v prazno. Tja, kamor so kasneje leteli konkretni kosi skale. Vsaj na začetnem delu, saj je bila skala zelo krušljiva in mokra. A se je to prav kmalu izboljšalo in plezanje je postalo prav uživaško. Sledilo je cirka šest raztežajev lepega plezanja. Sem in tja sva spustila kak kamen v dolino, a po večini je skala res dobra. Kar nekaj vmesnega varovanja sva namestila, da je bila plezarija varna. Tudi kak štant je bilo potebno nabiti. A, jasno, to paše zraven. Najlepši del smeri je prav detajl smeri. Lepe poke in dobra skala, čeprav mi je en kos skale prav tukaj spet ostal v roki. Zadnji raztežaj je pripradel Urbanu (mimogrede; to je bil Urbanov debi pri zabijanju klinov in plezanju v enakovredni navezi – mora dat še za pir:), ki pa se začne z lepim kaminom in kasneje preide v dvomljivo zajedo in na koncu v še bolj dvomljiv (kar se tiče skale) previs. Nato padeš v šodrasto kotanjo in tam je bilo vsega konec. Presenetljivo hitro! Bolj iz previdnosti ostaneva na vrvi še izstopno gredo, na koncu pa se razveževa in sprehodiva na sam greben Rjavine.Tu se pokaže Krma in vabljive trate tam spodaj. Naju pa so čakali še neodstrnjeni prehodi (tu še nisem hodil) in cel greben do vrha Rjavine. Prehodi so bili lepo plezljivi in po kakšne pol ure stopiva na nekakšen predvrh Rjavine, ki pa je bil še slabe pol ure oddaljen od vrha. Najprej se z njega spustiva za kakšnih 50 do 100m, nato pa spet navzgor, prav do vrha. Naj omenim, da sva imela oba samo še kakšen požirek vode v nahrbtniku, naju pa je, poleg dostopa na vrh, čakal še zelo dolg sestop nazaj v Kot. Upala sva, da bova naletela na kakšen izvir z vodo. Sprva je bolj slabo kazalo. Kar naenkrat pa se izza vogala pojavi voda, ki je v kapljicah (dobesedno) polzela po skali. Nekako sva jih uspela ujeti v najini plastenki in sestop ter življenje je postalo spet lepše.

Po dvanajstih urah sva z Urbanom prišla nazaj k avtu. Nato pa Urban na piknik, jaz pa v Vrata in s familijo na bivak. Lep dan!

Železna Kapla

308. (03.06.2012)

Na pamet mi je prišlo plezališče v Železni Kapli. Že večkrat sem slišal, da je prav simpatično. Pa je bil dan pravi, da smo odšli pogledat kako je tam zadaj, saj se moraš najprej povzpet do Zg. Jezerskega, potem pa še spustiti na drugo – avstrijsko stran. Ampak ni prav daleč. Najprej nekaj časa iščemo pravo cesto, nato pa pridemo do prav lepo urejenega parkirišča. Za pokopališčem (večja cerkev je lahko za orientacijo) se z glavne ceste zavije desno in potem v strm klanec ter na prvem (mislim da je prvi) razcepu zavijete levo (tu so tudi table za plezališče) in spet strmo navzgor. Od tu pa ne morete več zgrešiti.

Stena je obrnjena proti jugu, zato je najbolj primeren obisk v času, ko sonce ne nabija s polno močjo (pomlad, jesen, hladno poletje). Smeri so vseh težavnosti. Še najbolj pomembno od vsega pa je to (no, za tiste, ki imajo otroke), da je teren pod steno prijetno travnat, širok in da imajo v neposredni bližini otroška igrala in trampolin. Zadnji je bil s strani Jaka in Vala ves čas zaseden. Zato so imeli tisti mulci, ki jih ta dan ni bilo v plezališču, pravo srečo:).

Najprej napeljemo eno trojko za tamaledva. Vsi gremo čez. Vmes z Mojco splezava še sosedno in naslednjo sosednjo. Spet sta na vrsti tamaledva, saj se jima je šlo, da bosta splezala dovolj (3) smeri, ki jih bosta na koncu lahko ”zamenjala” za kepce sladoleda. Vel se odloči, da bo to smer preskočil. Tudi Jaka kmalu obrne in na koncu ostanem za plezanje sam. Juhejjjjjj… Spodaj me Mojca zihra, smeri pa so prazne. Kaj bi si želel še boljšega!

Lotim se naslednje tri smeri, ko ugotovimo, da je prišel čas za odhod. Zame prekmalu, za ostale ravno prav. Poberemo robo in se počasi premaknemo k avtu in potem nazaj proti Jezerskemu. Vmes se ustavimo še pri jezeru, kjer sta Jaka in Val zamenjala svoje smeri za težko pričakovana sladoleda. Košarico primakneva tudi midva in ob jezeru sklenemu naš današnji izlet.

Železna Kapla je zakon!