Novi vrh – Pojoča travica in Melitina smer

306. (20.05.2012)

Z Ivanom sva odšla v Novi vrh nad Baško grapo. Zanimalo me je kako je v teh koncih. Tu še nisem plezal, zato je bila destinacija toliko bolj zaželena. Gre za krajše smeri s tremi cugi maksimalno. Pa še ti so običajno bolj kratki.

Dostopa se po zelo strmem gozdnatem terenu in kasneje po kamniti grapi do vznožja stene. Tu je treba takoj zaviti levo, sicer pridemo steni za hrbet in se je potrebno vrniti. Pa tudi če pride do tega, nič zato. Ko sva midva prišla do vstopa sta bila tam že Matjaž in Andrej iz AO Cerkna. Odpravljala sta se v Direktno, midva pa v Smer pojoče travice. Smer se v drugem raztežaju postavi precej pokonci. Ta raztežaj je ocenjen s VI- in je opremljen s klini. Mislim, da sem zatikal tudi druga varovala, vendar je kar dobro opremljena. Le takoj pri vstopu v zajedo sem pogrešal kakšen klin več. Plezarija je cel raztežaj (ampak res cel raztežaj – 55-60m) napeta. Skala pa je čudovita. V glavnem gre za poči in nekaj malega plat, zgoraj pa te pričaka še pevis kjer se je za dober grif potrebno pošteno stegnit čez rob. Istočasno je bil v sosednji smeri Matjaž (aha, dva Matjaža v vzporenih smereh – ne pojavi se dostikrat takšno naklučje) in so postale fotke prav zanimive. Na koncu težjega raztežaja te pričaka odrešilno stojišče s prepletenimi prusiki na zelo izpostavljenem in hkrati izredno razglednem delu smeri. Tu pa se smer prektično tudi konča. Sledi še krajši raztežaj lehkega plezanje (III) in že stojiš na grebenu Novega vrha. Midva sva se odločila, da se bova za en raztežaj ob vrvi spustila na drugo stran in sestopila peš. Odločitev je bila na mestu, saj sva bila občutneje prej od kolegov, ki sta celo smer abzajlala. Celo vrv jima je nagajala, saj je bila za nekaj metrov prekratka.

Ker so smeri bolj kratke in se le za eno smer res ne splača priti v te konce (no, tudi to ni vedno res, če ni tvoj edini motiv plezanje), sva se odločila, da splezava še eno smer. Odločila sva se za Melitino smer, ki ni tako težka. Je pa bolj psiho, saj v začetku prvem raztežaju ne najdeš klinov in se iz dobre skale na začetku, smer kasneje v kaminu spremeni v krušljivo skalo. Tudi v nadaljevanju se prepletata zelo dobra skala in malo manj. Ampak kakorkoli obračaš si spet po treh raztežajih zunaj smeri. Tokrat sva se odločila, da smer ne bova zaključila prav na grebenu, ampak tik nad stojiščem, kjer je pripravljen tudi abzajl. Najprej iz stojišča odstraniva in zamenjava tanek prusik z debelejšim in novejšim, saj prejšnji ni zbujal prav veliko zaupanja. Tokrat sva počasnejša midva, zato sta kolega spodaj pri avto ped nama.

Sledilo je še vprašanje: ”A gresta na pir?”. In smo šli. Par besed, vtisov in že sva se vozila po Baški grapi nazaj na loško. Za začetek sezone ni slabo…

Rušica – Direktna smer

305. (12.05.2012)

Prva letošnja skalna plezarija. Če se prav spomnim se je z današnjim dnem končalo obdobje zelo lepega vremena in s tem tudi naklonjenosti plezanju v skali. Ampak je bil to na srečo šele začetek letošnje skalne sezone.

Zjutraj se z Robijem dobiva na parkirišču nad Martuljkom. Nisva bila prav zgodnja, saj se spomnim, da je po hosti kolovratil že domači kmet. Ugotoviva, da se je ozka stezica prelevila v široko gozdno vlako. Tam, že proti koncu vlake se Robi spomni, da je na avtu na parkirišču pozabil fotoaparat. Ja, nič, pot pod noge in nazaj na točko zero. Jaz se udobno zleknem ob poti in srkam ta čisti mir. V Ljubljani tega ni bilo. Po kakšnih 20 minutah se spet spraviva v pogon. Kmalu se znajdeva pred bivakom, kjer ugotoviva, da nisva prav sama. Pod steno opaziva navezo, ki je zavila v Lijak. Kasneje ugotoviva, da sta dva matičarja, ki sta lezla kombinacijo Lijaka in Kuštraste. Nastane res lepa linija.

Midva natakneva opremo in greva v iskanje vstopa za Direktno. Ta se nahaja precej bolj na desni strani stene. Nevede sva vstopila nekoliko preveč z leve strani in sva bila prisiljena nenavezano plezat že kakšno štirko. Narediva improvizoriš štant. Potegnem precej v desno, nakar se mi pred oči nalima vstopni štant. Kot nalašč se nama v roševju zatakne še štrik in tako nastane prava zmešnjava.

Prvi raztežaj se pne iz desne v levo (a zdaj pa v nazaj v levo; kot bi se kdo delal norca z naju!) skozi krasen kamin/lusko. Skala je dobra, le klini se mi zdijo precej že v letih. Prvi, ki je nabit na pomembnem mestu, ima počen uhelj. Sledi prečka po skrotju pod bolj strm odsek. Od tod navzgor in okoli vogala. Tukaj naj bi bil štant, vendar jaz pičim kar naprej, saj je bilo še precej štrika na zalogi. Tu pa se nepričakovano pojavi druga petica, kjer pa je s klini zelo bogo. Je le eden, vmes pa precej praznine. Nabijal vseeno nisem, zato sem hitro čez. Stojišče je pod previsom na zelo izpostavljenem delu, kjer vidiš prav v poden.Tu pogledam tudi navzgor proti oblakom, ki so se močno nakopičili. Ugotavljava, če fronta slučajno prehiteva. To je pomenilo, da sva prestavila v višjo prestavo. Preko previsa in v zajedi sva po hitrem postopku. Začetek zajede je lahek in se prav uživaško poplezuje. Z višino pa se večajo tudi težave. Na koncu zajede sem bil v dilemi kam in kako izplezati, saj se tam smer že skoraj zaključi. Nakar zagledam viseči prusik, ki me je zvabil v njegovo smer. Čeprav sva kaseneje ugotavljala (in se pri bivaku o tem tudi pogovarjali s kolegoma), da bi bilo gotovo bolje izplezati direktno po platah. A je bila na koncu zajede  tudi težava s stojiščem. Precej bedno bi bilo, če bi ga moral postavljati. Zato sem se podal kar naprej proti omenjenemu prusiku. Pa čeprav je bilo že tukaj trenja vrh glave. Do stojišča je bila zanimiva pleza. Pa niti ne toliko preko nekakšnega raziča, pač pa na zadnji plati. Pomanjkljivo varovanje in trenje sta spravila psiho na max. A že na stojišču je bilo vse drugače. Pričakam še Robija (tudi njemu psiha ni prizanesla, he he) in se potem odpraviva še na zadnje popotovanje skozi ruševje, trave, zemljo (za ponoret) do potke na vrhu smeri in stojišča za spust ob vrvi.

Na koncu je bilo tako, da nama je vreme vseeno dobro služilo (deležna sva bile le nekaj kapelj dežja. Najbrž bolj za ustrahovanje), smer je bila preplezana, dan pa je bil lepo preživet. Pri bivaku sva se napila prepotrebne vode, rekla besedo ali dve s sosednjo navezo in odšla v dolino.

Pozdrav vsem – Hallo World

Nove tehnologije omogočajo … marsikaj. Tako sem se tudi jaz odločil, da v okviru GORNIK-a, sporočam svoje besede javnosti na ta način. Do zdaj sem objavljal na GORNIK-ovi spletni strani. Ampak… Dela z enim postom toliko, da glava boli. Ker bo kmalu ugledala luč sveta tudi povsem na novo oblikovana Gornikova spletna stran, bo del le-te tudi tale blog. Arhiv vseh do zdaj zbranih reportaž pa, upam, da nam bo uspelo spravit na strežnik kjer bi bile lahko dostopne še naprej.

304. DKV (17.06.2012)

Naj bo kot uvodni prispevek v tem blogu zadnja tura, ki še ni bila nikjer objavljena. Ko bo čas dopuščal pa bom v blog dodal tudi ture, ki so se odvile že pred to, zadnjo turo.

V preteklem vikendu (uf, kako čas beži; danes je že spet petek) sva se z Robijem podala v Krmo. V Trapez Velikega draškega vrha v smer DKV. Bil je idealen dan; brez oblačka, temperature v dolini ubijalske, v hribih prav prijetne, še posebej na severnih straneh. Slišali so se samo nepotrebni glasovi nekih planincev, sicer pa mir. Nikjer ni bilo frikovske gneče. Le spokojen mir ter sem in tja oglašanje planinskih kavk.

”A dve do tri ure bova hodila do vstopa? Neeee, ziher bova prej na vstopu”. V to sva bila prepričana le do vrha prvega melišča, kjer sva ugotovila, da vstop v smer ni na tem mestu, pač pa najbrž daleč za prvim vogalom. In res je bilo tako. Do vstopa sva prišla po dveh urah hoje.

Prva dva raztežaja obdelava nenavezana, ko se znajdeva pred strmim delom prve petice. Ugotoviva, da je skala res dobra, da je klinov mnogo in da bo prava uživancija. Smer je v raztežajih, ki so označeni s petko, kar vredna te ocene. Ko sva mislila, da sva že preko detajla smeri, se je ta postavil na pot in le nekaj gifov nad tem se pojavi še en težji del. Smer krasijo lepe platke, previsi in zajede ter poči. Čeprav je smer res zelo lepo opremljena, se je sem in tja pojavil kakšen odsek, kamor sem rade volje stisnil frenda ali jebo.

Tik pod vrhom naletiva na votlino, kjer je imela kavka svoje mlade. Štant sva imela dokaj blizu. Dovolj, da je ta stara na kup zbrala vso svojo žlahto. Ta pa je na Robija zlila jezo in kletvice z mislimi, da naj se čimprej pobereva. Oba miroljubna sva se pač odpravila naprej po smeri preko raza v lažjo grapo in po njej na res lepo livado. Prav tu, na koncu smeri je sledil še vzklik (matičarski f…) in pa malica.

Ker je imel Robi popoldan še ”šiht” se nisva kaj dosti obirala. Krajši postanek sva naredila na Vodnikovi, potem na bohinjskih vratcih in pa na Malem polju. Povsod kakšno minutko. Po dolgih treh urah sestopa sva se v Krmi znašla med šestošolčki, ki so sestopali s Triglava. Vsa čast.

Pri kovinarski bajti pa še en pir in lep dan je bil za nama.