Uvod v zimo

uvod v zimo

400. Uvod v zimo

Uvod v zimo se je začel precej zgodaj. Že v novembru smo se veselo zapodili v bele strmine. Ker so bile količine snega precej velike so prišle najprej v poštev bolj varne destinacije. Tako smo odšli pogledat, če je na Vošci kaj novega. Vse po starem! Ali se bomo lahko pripeljali od avta do avta, če se odpravimo na Prevalo in naprej pod Prestreljenik. Brez težav! Ali se cesta od Planice do Tamarje še vedno vleče kot jara kača. Presenečen ugotovim, da se lahko tudi iz Kotovega sedla smuča po prijetni snežni podlagi. Z Markom se odpraviva pogledat kako se kaj smuča izpod Kriške stene. Odličen pršič je ponudil s prvo vrstno smuko. 

Izpod Kriške stene
Izpod Kriške stene

Struška, Kovk, Lepa špica, Begunjščica

Sledila je Struška; prebičana od vetra nam ni dovolila stopiti na njen vrh. A kljub temu je bila tudi tukaj smuka odlična. Kovk in Lepa špica sta vedno izbira takrat, ko drugam, zaradi velike nevarnosti plazov, ni mogoče. In nikoli ne razočara. Mogoče tudi zaradi nizkih pričakovanj. Prvič se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in po njem odsmučam nazaj v dolino. Tudi v drugo se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in z Jakom odsmučam po Centralni grapi na Zelenico in nazaj na Ljubelj.

Vetrovna Struška
Vetrovna Struška

Brda nad Lipanco, Kotovo sedlo, Teranova

Prava poezija je bila tura na Brda nad Lipanco. Suhi sneg poskrbi za čudovito vijuganje po belih poljanah. Podam se še enkrat na Kotovo sedlo in z družino izkoristimo prednovoletni dan v Kranjski gori. 

Toliko o smučanju. Ker zasledim informacijo, da so razmere v Teranovi odlične, se z Janezom po službi zapeljeva na Jezersko. V drugem raztežaju si nadeneva čelne svetilke in v temi izplezava iz smeri. Da je bil sestop nekaj posebnega najbrž ni potrebno razlagati. In tako se je zaključilo staro leto.

V Teranovi
V Teranovi

Kobla, Šavnik

Ker nam je naša čudovita domovina vrnila drugi januar kot dela prosti dan, sva ga z Maretom na polno izkoristila. Najprej se vzpneva na vrh Koble. Spustiva na drugo stran in se vzpneva na Šavnik. Vriskajoče odsmučava čudovito severno pobočje. Na dnu si nadeneva kože nazaj na smuči in ponovno dvigneva na vrh Koble. Za zaključek smučava po odličnem snegu skoraj vse do zadnjih vrat avtomobila. Če bi bila odprta bi se skorajda lahko prekucnila v avto.

Na Šavniku
Na Šavniku

Od Ötzija do Polija

od otzija do polija

Od Ötzija do Polija

394. Turno smučanje po avstrijskih ledenikih in nad Kotom

Od otzija do polija – a najprej k Otziju. Kdo je Ötzi najbrž veste, kdo je Poli pa še ne. Zdaj že pred več kot 14-imi dnevi smo se mudili v Ötztalskih Alpah. V četrtek okoli poldneva smo se člani AO Mojstrana pripeljali v Vent. To je tipična avstrijska ”spedenana” vasica na cca. 1900 mnv. Parkiramo na travniku ob cesti, kjer se najbrž ne sme, vendar so bili parkirani tudi drugi avtomobili. Mogoče od obiskovalcev iz sosednjega hotela. Zato dajmo še mi! Nadenemo smuči in se zaženemo v prvi breg – smučišče. Po dolgi dolini do bajte Martin Busch se je vleklo, da ni za povedat. Smuče dol, smuče gor. To vajo smo ponovili – velikokrat.  Preberi več “Od Ötzija do Polija”

Centralne Alpe

Centralne Alpe

Centralne Alpe

379. (10.04.2015)

Sprva smo štirje, a na koncu ostanemo trije. Nič hudega. Volja je močnejša od primankljaja kadra. Ko drvimo čez padsko nižino nam je že kar pošteno vroče. Upamo, da bo v hribih bolj sveže. Medtem, ko bo naša služba za kak dan počakala, kamionarji vseh dežel, predvsem pa vzhodnih, služijo vsakdanji kruh po neskončnih cestah.

Preberi več “Centralne Alpe”

Gmeineck turni smuk

365. (08.02.2015) Gmeineck turni smuk

Na pobudo Grega smo se danes odpravili na Gmeineck turni smuk v Avstrijo. V planu smo imeli smučanje po pobočjih, bogatih s snegom. Pobočja so bila, le snega bi bilo lahko več; precej več. A kljub temu smo dobili kar smo v osnovi iskali – turo.

Jutro se je zgodilo precej prej kot običajno. Ko se je začelo daniti smo bili praktično že na izhodišču. Izhodišče pa je bilo uro in pol vožnje iz Mojstrane. Pogledi tako na levo in desno kot tudi navzgor, so kazali bolj klavrno podobo. Snega le za vzorec. Ker pa smo že tukaj in ker upanje umre zadnje, smo se spravili na smuči. Z vsakimi 100 višinci se je začela tudi snežna odeja debeliti. A le do vznožja hriba, ki pa je bil, zaradi vetra, precej spihan. Temu primerna je bila tudi podlaga.

Na vrhu

Dobra stvar ture je bila ta, da smo imeli skoraj cel čas nad sabo sonček, ki nas je grel. Zato tudi kakšen postanek več ni izostal. Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj je bril veter. Ampak res močan. Vendar pa vseeno ni preprečil zaslužene malice tam gori. Ta pripada!

Sledila je smučarija, ki pa ni bila začinjena s pršičem. Pač pa z močnim vetrom in mrazom. Pa seveda tudi s kložami, ki so kar sproti pokale pod našo težo.

Pravzaprav je bila meni še najbolj všeč cesta po kateri smo se spustili do izhodišča, kjer ni bilo zastrugov, klož, veter se je umiril, pa še pivo je bilo vedno bližje:)

Kanjavec

358. (11.4.2014)

Takšne ture so mi najbolj všeč! Ko se odpravim(o) dan pred turo v hribe in s prijatelji kakšno rečemo. Vse poteka v dobrem vzdušju, nič se ne mudi in imaš mir! Tako smo se odpravili na Damjanovo bajtico na Grintovico. Ko stopiš skozi vhod se vsakodnevno breme kar usuje iz ramen.

Po kratki noči se iz Grintovice, po lepo trdem snegu, odpravimo najprej do Krstenice. Od tam naprej na Jezerca. Vse poteka odlično. Snega več kot dovolj, razgledi so z vsakim metrom lepši, mir pa božanski. Vmes nam pripade tudi malica in kakšen postanek.

V dobrih štirih urah prispemo na Kanjavec. Kljub ne najboljšemu vremenu smo deležni lepih razgledov. Še bolj pomembno pa je to, da smo bili deležni odlične smuke . Ampak res odlične!

Kot se spodobi, smo se nekje vmes med smuko nazaj proti izhodišču, ustavili in si vzeli svoje trenutke. Za malico, za sonček, mir … čas se je kar ustavil!

Prav za nagrado pa smo bili na koncu deležni še odlične smuke iz Krstenice do začetka gozda. Pa tudi smuka skozi gozd je bila pravi izziv, kjer nismo nič manj uživali. Tako smo se pripeljali prav do Grintovice – dobrih 100 m od bajtice! Super dan …