Obir nad Železno Kaplo

330. (09.12.2012)

Pravzaprav bi moral napisati pod naslov ”Poskus na Obir”. Ker me res ni imelo, da bi se po travi, kamenju in v močnem severnem vetru, vzpel nanj.

Bilo pa je takole. Ker je v preteklih dneh res zapadlo kar precej novega snega, se je bilo potrebno temu primerno prilagoditi. Običajno so za take razmere primerne bolj položne ali gozdne ture. V mislih sem imel tudi Mrežce, pa Ojstrnik, pa Kovk, in sosedno Cimo Bello. Ampak sem bil prepričan, da se bo tam kar trlo smučarjev. Ker pa je Obir malo odmaknjen od teh tipičnih destinacij, sem se odpravil tja. Le letne gume na avtu so me malo skrbele.

S ”pičojem” sem nekako uspel priplezati na Jezerski vrh do meje. Tam pa si nisem upal nadaljevati poti z brega brez verig. Čeprav je bila motaža res odveč, pa sem bil kasneje prav vesel, da sem jih imel na kolesih. Kar se tiče verig sem si zaradi njih razbijal glavo malo kasneje. Tik pred Železno Kaplo sem jih nameraval sneti in potem kasneje pod klancem na Obir spet namontirat. Pa sem se odločil zapeljati z verigami po povsem čisti cesti, brez snega skozi center kraja. He he… Je ropotal ko pri norcih! Še dobro da so bili vsi po cerkvah:)

Pri odcepu z glavne ceste zasledim veliko tablo z napisom, da je potrebno za dostop pod Obir, plačati 6 ojrov. Ker nisem vedel, kjer se ta denar pobira, sem se odpeljal naprej. Dokler bo šlo, sem si rekel. Pa je šlo še naprej od rampe, saj je bila ta dvignjena. Zgleda, da se cestnina plačuje le v poletnih mesecih in da avtomati v takem mrazu počivajo.

Kjer parkiram ni bilo ne duha ne sluha o kakšnih turnih smučarjih. Si rečem ODLIČNO in jo hitro pičim na dile, saj se cesta proti Obirju nenormalno vleče. Po kakšne pol ure hoje vendarle srečam ob cesti parkiran avto. Pa le ne bom čisto sam, si rečem. Nekaj časa sledim špuri nato pa jo mahnem kar po bližnjici, saj običajno poteka tukaj. A sem se prav kmalu znašel sredi gozda s pomanjkanjem snega in podlago polno debel in vej. Je bilo kar precej nerodno prilomastit na cesto, ki je potekala nad menoj. Tam pa ni bilo nobene špure. Obrnem smuči v desno in po kakšne pol ure vztrajne hoje in upanja, da sem na pravi poti proti koči, ugotovim, da sem ”zabluzil”. Obrnem in jo mahnem kar povprek po strmih gozdnih pobočjih. Nazadnje vseeno uspem priti na pravo cesto in na koncu še do koče. Tam pa srečam še enega smučarja, ki pa je bil tudi zadnji ta dan. Torej smo kolovratili po pobočjih Obirja štirje smučarji.

Nad kočo se je debelina snežne odeje še povečala. A kaj kmalu pa se je podoba precej spremenila, saj je bil sneg zelo spihan. Povečala se je tudi moč vetra. Vršno pobočje Obirja je bilo povsem spihano, zato sem naredil le še nekaj sto metrov več od mojih dveh predhodnikov. Nato pa sem tudi jaz obrnil in se s smučmi spustil proti dolini.

Spust je bil precej klavrn, saj sem dodobra zdrsal smučarsko podlago po kamnih in travah. Ob koči pa tudi po ograjnih žicah, ki so gledale iz snega. Razmere so bile res skromne, kar pa je bilo razumljivo. Snega je sicer, glede na debelino, kar nekaj. A je ta suh in brez podlage. Brez truda prideš lahko do grobega kamenja. A za prvo letošnjo turo bo kar vredu. Še posebej, če se ozrem na borno lansko sezono.