Odprava Swargarohini 2014

Swargarohini_border

Danes sem od gospoda Chauhana, njihovega vodnika iz Agencije Shikhar Travels, dobila sporočilo o odpravi – Odprava Swargarohini 2014 . Pravi, da je vreme stabilno in da še vedno vse poteka po načrtih. Priložil je tudi Lukovo sporočilo.

17.4.2014
“Včeraj smo po treh dneh vožnje in treh dneh hoje prispeli v bazni tabor pod Swargarohinije. Res imamo lušten BC. Na travci ob potočku. Jutri začnemo aklimatizacijo na sosednjih vrhovih, nato pa predvidoma po enem tednu poskusimo s vzponom na vrh.
Lep pozdrav vsem,
Miha, Luka, Bojan, Rok in Matjaž.
PS: Pozdravljamo tudi svoja dekleta, žene in hišne ljubljenčke”

Gospod Chauhana je v svojem mailu, ki ga je poslal včeraj,  dodal da bo Odprava Swargarohini 2014 v kratkem začeli plezati na vrh. Torej verjetno v naslednjih dneh.

Odprava Swargarohini 2014
Odprava Swargarohini 2014
Base Camp
Base Camp
Base camp, v ozadju štirje vrhovi Swargarohini-ja
Base camp, v ozadju štirje vrhovi Swargarohini-ja
Swargarohini 1, cilj odprave
Swargarohini 1, cilj odprave

Pozdrav vsem,
Katja

HVALA SPONZORJEM:
GORNIK (http://www.gornik.si/)
BLACK DIAMOND (http://eu.blackdiamondequipment.com/en/homepage)
 RAB (http://rab.uk.com/)
– SCHOELLER (http://www.schoeller-textiles.com/)

Visoki rokav

360. (26.04.2014) Visoki rokav

Po dobrih treh urah spanja me ura neusmiljeno vrže pokonci. Brez pogajanja se odpravim proti nahrbtniku, kuhinji in drugim opravilom, ki jih opravim bolj kot ne avtomatsko. Za čuda se tokrat odpravim od doma pravočasno. Grem na Visoki rokav.

V Mojstrani se dobim z Gregom. Čez pol ure parkirava na Poldovem rovtu, nato pa skozi gozd in višje gori preko plazovin in še višje gori preko snežišč, proti bivaku II. Sem prispeva, ko se je sonce že dodobra naslonilo na pobočja. Tako dobro, da sva pod ozebnikom gazila celo na smučeh.

V ozebniku

Tudi v ozebniku ni bilo dosti bolje, saj se je Gregu kar dobro udiralo pod nogami. Na vrhu ozebnika se za trenutek oddahneva, nase namestiva opremo in pičiva pod spodnji kamin, v katerem so bili še zadnji trakovi snega. Ko sva prišla iz kamina je sledila prečka v desno, nato pa preko snežišča pod večji stolp. Tu sva naletela na krajši skalni odsek. Sledili so prehodi preko skal in snežnih razičev, vse dokler nisva prišla na vrh. Čeprav so nama ves čas delali družbo oblaki, naju nikoli niso prav v celoti zakrili. Tako, da sva imela na vrhu vseeno prave razglede na vse strani. Na zahodu se nama je ponujal pogled na Škrlatico, na vzhodu pa na Dovški križ in naprej po grebenu proti Kukovi špici.

Sestop

Sestopila sva po smeri pristopa. Naredila dva spusta ob vrvi, skozi ozebnik odsmučala in se ustavila pri bivaku. Še prej sva s smučmi sprožila manjši plaz, ki se je na koncu razvil v pravo gomazečo gmoto.

Od bivaka do konca snežnih jezikov, kamor se je še dalo pripeljati s smučmi, pa je bila ena sama uživancija.

Toliko o dogajanju tega dne nad Vrati…

Stenar, Prevčeva smer

359. (16.04.2014)

Mrzel teden se je napovedoval. In še ena zadnjih priložnosti za plezanje v zimskih razmerah pri nas. Zato se z Bogdanom zmeniva (ni bilo tako lahko, saj se kar nisva mogla odločiti kam bi šla), da se še isti dan zapeljeva v Vrata. Tu parkirava na mestu št. 1; tik pred rampo.

V soju čelnih svetilk se sprehodiva mimo samotnega Šlajmarjevega doma in poiščeva stezo za Bivak IV. Prečiva veliko plazovino, udobno hodiva po snegu do gozda, tega pa prav hitro pustiva za nama, ko se v spremstvu polne lune prebijava čez prva, strma pobočja pod Stenarjem. Čeprav je hoja nižje prav romantična, pa to prekine močan in mrzel severni veter. Ker je snega res ogromno, se bolj slabo znajdem v popolnoma spremenjenem okolju. Bil sem mnenja, da se morava držati bolj levo, a se je to izkazalo kot napaka, zato sem se prav z veseljem usmeril v smer, kjer je hodil Bogdan. Hoja je bila zelo udobna. Sneg je bil popolnoma predelan in zbit. Le višje, že čisto blizu bivaka, se je strmina povečala in sva hodila po sprednjih zobeh. A po dveh urah in pol sva vseeno stala pred vrati bivaka.

Termometer kaže slabe -2°C. Saj ni čudno, saj ni bilo niti gašperčka niti radiatorjev. Ahhh… Nekaj pojeva, popijeva in se pripraviva za spanje. Zjutraj se zbudiva pri -5°C in zaletavanju vetra v bivak. Nič kaj nisem vesel, ko me prime na potrebo. Zunaj se sučem okoli bivaka in iščem čimvečje zavetrje, a nič kaj dosti ne pomaga. Ko še zadnjič slišim prihajajoči val vetra, hitro potegnem hlače na pas in zbežim na udobnih -5°C.

Ob mislih na mrzel veter se nama nič kaj ne mudi na plano. A počasi se je tudi veter umiril in že sva prečila široko pobočje pod Križem in Stenarjem. Najprej zavijeva v Kavkin slap, kjer si privoščiva vsak po en poiskus. Sprva je tako dobro kazalo, a ko sva poskušala preplezati vstopni skok s krhkim ledom, sva se raje odločila, da ostane smer izziv za prihodnje. Odpraviva se bolj proti desni, v smeri Stenarskih vratc, do vstopa v Prevčevo smer.

Sneg je odličen. Cepini grabijo v dolgih prečkah v spodnjem delu. Ko se približava srednjemu delu sva poiskala prehode v skali, med katerimi so bili narejeni lepi ledni trakovi. Na ogromnem snežnem pobočju, že proti vrhu, se je Bogdan odločil, da bo pogledal v shrambo nahrbtnika. Ta čas jaz izkoristim za izvidnico okoli ogromnega stolpa, kjer je v vodničku vrisana originalna smer. Sprva je Bogdan predlagal plezanje po grebenu, meni pa se je zdel obvoz stolpa in s tem pristop precej visoko pod vrh, nekako bolj smiseln. Seveda pod pogojem, da obstaja prehod. In res se izkaže, da se bo dalo splezati na greben, zato sporočim Bogdanu, da naj mi sledi.

Vse do tega, zadnjega raztežaja, sva plezala nenavezana. Tu sva zabila v skalo nad nama jeseničana (če ga kdo rabi naj pride v GORNIK:)), Bogdan pa je začel s plezanjem v zadnjem raztežaju. Sneg ni več optimalen, pokažejo pa se tudi skale. Višje Bogdan zabije še profilca, ki je ostal v smeri, saj ga niti moja močna roka (he he…) ni uspela premakniti niti za milimeter (bravo Bogdan!). Od profilca sva se malenkost spustila in splezala okoli vogala na zadnje strmo snežišče pod grebenom. Na drugi strani grebena me Bogdan varuje. Osupljiv pogled na drugo stran!

Na grebenu, s pogledom na ogromne a prav umetniško narejene opasti, se smer zaključi. Sledi le še krajši vzpon na rob opasti in vrh je bil tu. Razgledi pa veličastni…

Smer Y v Velikem vrhu

356. (09.03.2014)

Glede na ugotovitve glede moje kondicije in moči v nogah in rokah, pokličem Luka in mu povem, da z mojim izletom v Bovec ne bo nič. Zavzamem se za krajšo turo, ki bi ji bil lažje kos. Luka še razmišlja, a se en večer prej slišiva, da greva pogledat v Veliki vrh.

Zjutraj parkirava med prvimi in po nekaj metrih jo tudi v pobočje rajžava kot prva naveza. Le kje ima folk kondicijo? Dostop je kar znosen, le pod smerjo se nekoliko udira, a ni sile. Tu se napraviva in namestiva opremo. Luka poda prošnjo, če je lahko on tisti, ki bi zečel s plezanjem. Prav z veseljem mu prepustim mesto… Kasneje se izkaže, da je bila to res dobra odločitev. O tem malo kasneje.

Videti je, da so razmere krasne. Kaj kmalu bo konec vrvi, na kateri varujem Luka. Še pet metrov, se že petič zaderem. A me najbrž sploh ne sliši, saj se ves čas usuvajo kar konkretni pršni plazovi. Le od kod? Vrvi je konec, zato se začnem pomikati po stožcu proti žlebu in s tem dajem Luku prosto vrv. Vpijem proti Luku, če me varuje, a odgovora ni. Jasno, pršini plazovi… Vrv se je napela. Naredim korak in vrv se spet napne. Pa še dva koraka. Vrv je obstala. Čakam tudi jaz, da se vrv ponovno napne. Čez nekaj časa, ko se vrv ponovno napne, se odločim, da štartam. Juhu hu… si rečem, saj so razmere za moje pojme res dobre. Trd sneg, vmes tudi led, cepini grabijo… Kaj bi še rad? Lepo napredujem, le ta pršni plaz nenehno leti po meni in me zelo močno zasipa. Na trenutke se moram povsem ustaviti in čakati, da se vsaj malo umiri.

Ko pridem nekje do četrtine prvega raztežaja in malo pod prečko, vse to pa je v precejšnji naklonini, zgrožen opazujem kako se mi izpod čevlja v globino kotali desna dereza. Piz…! Fac…! Cepina dobro držita, težo telesa preselim na levo nogo. Z desno nogo pa iščem oporo, a kaj ko je prav na tem delu vse ledeno. Kaj vse se mi je v tem trenutku motalo po glavi!? Iščem rešitev, medtem ko me na polno zaspa pršni plaz. Razmišljam kaj storiti! Tako ne more iti naprej. Le kako bom v ledu plezal s samo eno derezo in praznim gojzarjem!? Zavpijem proti Luku, a odgovora ni. Le kako, če je taka norišnica v žlebu. Čutim, da imam celotni obraz odet v snežen oklep. Z desnim gojzarjem panično zabijam nogo v led, a ne gre. Na desni je skala. Kaj ko bi zabil v skalo klin? Ampak kaj potem? Pa ja ne bom obvisel na klinu? Takrat se sploh nisem spomnil, da bi me Luka spustil nazaj pod smer. Vendar pa tudi to takrat sploh ni bilo vprašanje, saj niti slučajno nisem vedel kako me Luka varuje. Lahko, da bi bil štant povsem improvizoriš. Se pravi, ne morem dol! Rešitev je le navzgor. A kako? Na srečo so bile razmere res tako dobre, da so cepini odlično grabili.

Za dolžino telesa se dvignem po levi derezi, z desno nogo pa iščem oporo v skali in kasneje še na Lukovih stopih. Napredujem! Zaradi plazov sploh ne vidim kam naprej. Očala so povsem zabita s snegom. Pogledam izpod čela in se usmerim za vrvjo. Uspe mi priti preko roba. Na trenutke me tudi vrv vleče iz ravnotežja, saj je bilo potrebno prečiti v levo. Res se premikam navzgor, čeprav po polžje počasi. Pridem na nakakšen pomolček, kjer pa se žleb postavi še bolj pokonci, a sem opazil, da zna biti višje mogoče malo bolj prijazno za moj gojzar brez dereze, saj je bilo videti nekaj nepredelanega snega. Zanimivo, kako v takšnih razmerah človek najde oporo že v najmanjši rešitvi. Prav v tej veliki naklonini pa začnem v led klesati stope. Na misel mi pridejo vse tiste knjige, ki sem jih prebral o pionirjih alpinizma, ki so bili svetlobna leta pred današnjo opremo in so morali za napredovanje v led klesati stope. Kot  majhen otrok se razveselim dejstva, da mi bo tako uspelo, saj lahko napredujem. Z Lukom se še vedno ne uspeva slišat, zato počasi napredujem. Zelooo počasi.

Končno uspem preplezati čez rob, kjer zagledam Luka, ki varuje na odličnem varovališču. Sprašujem ga, če ima škripec, a ga tako kot jaz, nima. Jebiga, zdaj je kar je. Jest sem skoraj cel raztežaj preplezal z eno derezo. Takrat pa vame butne neka bolečina. Ugotovim, da se mi je močno zanohtalo. Tega sploh nisem opazil med plezanjem. Ko se je kri vračala v prste…jaooo, kako je bolelo. Oblivala me je slabost! Čez kakšne pet minut in z glavo naslonjeno na sneg, bolečina popusti. In svet spet postane lepši.

Kaj zdaj? Se sprašujeva z Lukom. Luka pove, da bi rad nadaljeval po smeri. Ga vprašam če misli sloirat, vendar pove, da smeri ne pozna in da bilo dobro v dvoje. Meni se je v glavi podila samo ena misel. Poji dol in v dolino! A po drugi strani – razmere so bile res odlične in kar škoda bi jih bilo zamuditi. Odločiva se tako. Jaz bom ”odabzajlov” pod smer, poiskal derezo, jo (barabo) nataknil nazaj na čevelj in ponovno splezal prvi raztežaj. Za čuda sem si to potem tudi želel. Tako sva se čez slabo uro spet dobila v prvem štantu in jo skupaj pičila naprej po grapi. Izkazalo se je, da je sledil le še en krajši, a malo bolj strm skok. Ostalo je bila grapa, kjer se je dalo lepo plezat nenavezan.

Malo pred poldnevom prideva na Veliki vrh, kjer pomalicava. Sledil je le še sestop po na trenutke kar resnem terenu.

Nauk zgodbe: preverite kako imate nameščene dereze. Pa še ena reč; od zdaj naprej gredo varovalni paščki pod vezalkami, kar bo preprečilo, da se bodo samovoljno odkotalile v dolino!

Lenuhova in Zahodna grapa

355. (08.03.2014)

Danes je 8. marec – Dan žena! Pa ob devetih moram biti v službi! Jaz bi šel pa v hribe. A kot pravijo, nič ni nemogoče. Z Mojco se zmeniva, da bom šel v hribe čimprej zjutraj, da bom res do devetih doma. No, pa se ni glih tako gladko izšlo…

Z Markom se zato zmeniva že precej zgodaj. Vsaj tako sva mislila, a pogled na skoraj polno zasedeno parkirišče na Ljubelju nama je dalo vedeti, da pa vseeno ne bova sama na pobočjih pod Zelenico. Najin namen je bilo vstopiti v Lenuhovo smer v Begunjski Vrtači in odsmučati nazaj v dolino.

Po kakšni uri hoje ali malo manj (z moje strani precej zadihane hoje) prideva pod na polno zalit vstop v Lenuhovo. Pa je res velikooo snega! Spodnji del smeri je dajalo pozitivne vibracije, da bi se smer danes dalo odsmučati. A že žleb nakje na polovici smeri me je odvrnilo od te ideje, saj je poleg naklonine res prostora le za eno dolžino kratkih smuči. In glede na vsmučanost… Pozabi, sem si rekel. Čeprav je smer tako zalita precej redko.

Midva nadaljujeva po odličnem škripavčku v omenjenem žlebu, v nadaljevanju pa sva gazila po napihanem snegu. Še preden prispeva na greben naju na razu pozdravi veter in naju hoče sklofat kar se da. Desno nisem prepričan kako daleč seže opast, zato se raje pomeknem kakšen korak več v levo. Bolj ko se bližava vršnemu grebenu, bolj morava zaradi močnega vetra loviti ravnotežje. Naposled se nama vseeno uspe prekobaliti na južno stran, kjer je narava veliko bolj znosna. Pa še sonce naju pozdravi.

S smučmi na rami se spustiva do vstopa v Zahodno grapo, ki sva jo nameravala presmučati. A je sprva kazalo, da niti vstopiti ne bova mogla vanjo, saj je veter tako nabijal, da sva si za ravnotežje in sploh obstanek na nogah pomagala s cepini v rokah. Naposled nama vseeno uspe priti čez rob. Nekaj bolje je bilo, a ne kaj dosti, zato je bil najin cilj čimprejšnji spust proti dolini.

Smuka sploh ni bila tako slaba kot so kazale razmere. Na sredini Šentanca zgrožen ugotoviim, ko mi Marko pove koliko je ura, da sem že zamudil ”šiht”. Ura je bila namreč 9.10!! Kaj zdaj? Pokličem Mojco in mi odrešilno pove, da je namesto mene v trgovini. Si oddahnem in jo hitro odbrzim naprej med pošaki. Dobesedno! Toliko ljudi v hribih na kupu še svoj živi dan nisem videl. Kolona od Ljubelja do Begunjščice. Na Šentacu je bilo vse črno. Noro!

Pivo na poti je odpadlo in se je prestavilo na lokacijo trgovine GORNIK, kjer smo skupaj naredili analizo ture:)