Bivak pod Skuto

307. (26.05.2012)

Ne glede na vreme in ostale pogoje, sva že v soboto pobrala robo, jo vrgla v avto ter se proti večeru zapeljala v Kamnik. Dobiva se na pumpi. Skočiva še v bližnji market po futer in staropramen. Parkirava že pod tovorno žičnico, saj bi z avtom, zaradi ogromnih reber na cesti, zagotovo nasedla. Ob poti srečava nabiralce Čemaža, midva pa sva začela z nabiranjem višine in strmih metrov skozi Žmavčarje. ”Sranje”, si rečem če na prvem ovinku v gmajni, saj je nek kreten s sprejem počečkal skoraj vse skale skozi Žmavčarje. Višje kot se vzpenjaš, bolj te preveva jeza nad ”umetnikom” in bolj si predstavljaš kako bi ga z veseljem in z močnim desnim krošejem po gob…

Pot skozi Žmavčarje se že tradicionalno vleče, pa čeprav ves čas debatirava o tem in onem. Proti vrhu ugotoviva, da je, presenetljivo, še vedno precej snega. Škoda, ker s seboj vlečeva toliko litrov vode, ko pa bi lahko imela s seboj le gorilec in posodo. Zdaj je kar je, si rečeva in vstopiva v bivak. Vedno, kadar vstopim v bivak me prevzame en tak fajn občutek. Kljub majhnemu prostoru in minimalnem udobju imaš občutek domačnosti. Sva sama. Ura še ni pozna, zato se vzpneva nad bivak in naprej nad Turski žleb ter podaljšava do vrha Turske gore. Kakšen prijeten popoldanski sprehod! Nikjer nikogar, razgledi pa odlični. Le tam daleč, na vrhu Brane, se presenetljivo nekdo mudi. Narediva nekaj fotk, potem pa počasi nazaj proti bivaku. Vmes postane prav prijetno toplo, zato se nastaviva že zadnjim sončnim žarkom, ki prihajajo nekje izza Skute.

V bivaku postane nekoliko bolj sveže oz. mraz, zato nase navlečem skoraj vse deke iz bivaka. Kakšno vržem tudi s sebe, saj je teža takšna, da komaj diham. In pade tema na oči…

Zjutraj se zbudiva v krasen, sončen dan. Vendar se kaj kmalu začnejo okoli vrhov motati oblaki. Pa zgleda, da nič resnega, čeprav naju je začela vrtati vremenska napoved, ki ni bila prav obetajoča za popoldanske ure. Pojeva in se podava na pot proti Skuti. Markiran prehod pod Skuto je bil zasnežen, midva pa brez opreme za sneg. Jasno, kdo pa je pričakoval toliko snega! Na srečo je na vrhu vzpona še ena možnost sestopa na Pode. Stara, opuščena ferata, ki poteka po ploščah na podstavku pod skuto. Ta pot je res opuščena. Zajle kar visijo, klini so od plazov položeni in skrivljeni. Večji del je potrebno poplezavat in preklinjat šoder, ki ti ves čas žre živce.

Na koncu uspešno prideva na Pode in preko snežnih jezikov tik pod Štruco. Tu pa sva nameravala tudi kaj splezati. A se je že takoj videlo, da bo to še zelo zanimivo, če se odločiva vstopit. Že dostop do skale je bil povsem zasnežen. Najbrž pa bi bil sestop še bolj pester. Ko pogledava še navzgor v nebo, se soglasno odločiva, da bo Štruca počakala na boljše pogoje.

Res se fajn stemni, zato se kar hitro usmeriva proti Koglu. Izkušnje iz preteklosti so mi povedale, da naj se prehodu iz Podov do pod Kogla raje izogneva. Zagotovo je še pod snegom, midva pa v supergah:). Zato se odločim, da se bova do pod Kogla spustila ob vrvi.

Sidrišče hitro najdeva in urediva vrv za spust. Najprej se spustim jaz, nato še Lojz. ”Kateri štrik vlečeva?” ga vprašam. Odgovori, da rdečega. Bolj ko ga vlečeva, manjši je napredek. Ga pogledam in ga vprašam če je ”ziher”. Ker nisva več tako ”ziher”, poskusiva še modrega. Pa je napredek še slabši. Vrneva se k rdečemu in poskusiva še nekajkrat, a ni napredka. Nič, vrv bo treba rešit in nič ne zgleda, da kako drugače kot tako, da se bo moral nekdo povzpeti nazaj, prav do začetka spusta. Klasično prusikarjenje preskočim in v vrv vpnem avtoblokado in varovalni prusik. Ker Virensova smer v zadnjem raztežaju nekoliko tudi visi, me je temu primerno vleklo iz ravnotežja. A višina se je vztrajno nabirala in kmalu sem na vrhu in zoper nazaj pri Lojzu. Zmeniva se, da je potrebno ob spustu zadnjega, vrv primerno urediti, da se težava ne bo ponovila. In tako tudi poteka vse do vznožjo.

Pod Koglom se vsedeva na ogromno skalo. Vzameva iz nahrbtnika še kar je ostalo od hrane in pijače ter v miru in brez naglice z užitkom zreva na svet tam spodaj. Pod Koglom in tudi iz stene je že od nekdaj noro lep pogled na Bistrico in naprej na Kamniško dolino.

Sestop je minil kar hitro, pri bajti v Bistrici pa vse polno turistov. Fajn vikend je bil, pa čeprav nisva splezala (če odštejem prusikarjenje) prav nič.

Novi vrh – Pojoča travica in Melitina smer

306. (20.05.2012)

Z Ivanom sva odšla v Novi vrh nad Baško grapo. Zanimalo me je kako je v teh koncih. Tu še nisem plezal, zato je bila destinacija toliko bolj zaželena. Gre za krajše smeri s tremi cugi maksimalno. Pa še ti so običajno bolj kratki.

Dostopa se po zelo strmem gozdnatem terenu in kasneje po kamniti grapi do vznožja stene. Tu je treba takoj zaviti levo, sicer pridemo steni za hrbet in se je potrebno vrniti. Pa tudi če pride do tega, nič zato. Ko sva midva prišla do vstopa sta bila tam že Matjaž in Andrej iz AO Cerkna. Odpravljala sta se v Direktno, midva pa v Smer pojoče travice. Smer se v drugem raztežaju postavi precej pokonci. Ta raztežaj je ocenjen s VI- in je opremljen s klini. Mislim, da sem zatikal tudi druga varovala, vendar je kar dobro opremljena. Le takoj pri vstopu v zajedo sem pogrešal kakšen klin več. Plezarija je cel raztežaj (ampak res cel raztežaj – 55-60m) napeta. Skala pa je čudovita. V glavnem gre za poči in nekaj malega plat, zgoraj pa te pričaka še pevis kjer se je za dober grif potrebno pošteno stegnit čez rob. Istočasno je bil v sosednji smeri Matjaž (aha, dva Matjaža v vzporenih smereh – ne pojavi se dostikrat takšno naklučje) in so postale fotke prav zanimive. Na koncu težjega raztežaja te pričaka odrešilno stojišče s prepletenimi prusiki na zelo izpostavljenem in hkrati izredno razglednem delu smeri. Tu pa se smer prektično tudi konča. Sledi še krajši raztežaj lehkega plezanje (III) in že stojiš na grebenu Novega vrha. Midva sva se odločila, da se bova za en raztežaj ob vrvi spustila na drugo stran in sestopila peš. Odločitev je bila na mestu, saj sva bila občutneje prej od kolegov, ki sta celo smer abzajlala. Celo vrv jima je nagajala, saj je bila za nekaj metrov prekratka.

Ker so smeri bolj kratke in se le za eno smer res ne splača priti v te konce (no, tudi to ni vedno res, če ni tvoj edini motiv plezanje), sva se odločila, da splezava še eno smer. Odločila sva se za Melitino smer, ki ni tako težka. Je pa bolj psiho, saj v začetku prvem raztežaju ne najdeš klinov in se iz dobre skale na začetku, smer kasneje v kaminu spremeni v krušljivo skalo. Tudi v nadaljevanju se prepletata zelo dobra skala in malo manj. Ampak kakorkoli obračaš si spet po treh raztežajih zunaj smeri. Tokrat sva se odločila, da smer ne bova zaključila prav na grebenu, ampak tik nad stojiščem, kjer je pripravljen tudi abzajl. Najprej iz stojišča odstraniva in zamenjava tanek prusik z debelejšim in novejšim, saj prejšnji ni zbujal prav veliko zaupanja. Tokrat sva počasnejša midva, zato sta kolega spodaj pri avto ped nama.

Sledilo je še vprašanje: ”A gresta na pir?”. In smo šli. Par besed, vtisov in že sva se vozila po Baški grapi nazaj na loško. Za začetek sezone ni slabo…

Rušica – Direktna smer

305. (12.05.2012)

Prva letošnja skalna plezarija. Če se prav spomnim se je z današnjim dnem končalo obdobje zelo lepega vremena in s tem tudi naklonjenosti plezanju v skali. Ampak je bil to na srečo šele začetek letošnje skalne sezone.

Zjutraj se z Robijem dobiva na parkirišču nad Martuljkom. Nisva bila prav zgodnja, saj se spomnim, da je po hosti kolovratil že domači kmet. Ugotoviva, da se je ozka stezica prelevila v široko gozdno vlako. Tam, že proti koncu vlake se Robi spomni, da je na avtu na parkirišču pozabil fotoaparat. Ja, nič, pot pod noge in nazaj na točko zero. Jaz se udobno zleknem ob poti in srkam ta čisti mir. V Ljubljani tega ni bilo. Po kakšnih 20 minutah se spet spraviva v pogon. Kmalu se znajdeva pred bivakom, kjer ugotoviva, da nisva prav sama. Pod steno opaziva navezo, ki je zavila v Lijak. Kasneje ugotoviva, da sta dva matičarja, ki sta lezla kombinacijo Lijaka in Kuštraste. Nastane res lepa linija.

Midva natakneva opremo in greva v iskanje vstopa za Direktno. Ta se nahaja precej bolj na desni strani stene. Nevede sva vstopila nekoliko preveč z leve strani in sva bila prisiljena nenavezano plezat že kakšno štirko. Narediva improvizoriš štant. Potegnem precej v desno, nakar se mi pred oči nalima vstopni štant. Kot nalašč se nama v roševju zatakne še štrik in tako nastane prava zmešnjava.

Prvi raztežaj se pne iz desne v levo (a zdaj pa v nazaj v levo; kot bi se kdo delal norca z naju!) skozi krasen kamin/lusko. Skala je dobra, le klini se mi zdijo precej že v letih. Prvi, ki je nabit na pomembnem mestu, ima počen uhelj. Sledi prečka po skrotju pod bolj strm odsek. Od tod navzgor in okoli vogala. Tukaj naj bi bil štant, vendar jaz pičim kar naprej, saj je bilo še precej štrika na zalogi. Tu pa se nepričakovano pojavi druga petica, kjer pa je s klini zelo bogo. Je le eden, vmes pa precej praznine. Nabijal vseeno nisem, zato sem hitro čez. Stojišče je pod previsom na zelo izpostavljenem delu, kjer vidiš prav v poden.Tu pogledam tudi navzgor proti oblakom, ki so se močno nakopičili. Ugotavljava, če fronta slučajno prehiteva. To je pomenilo, da sva prestavila v višjo prestavo. Preko previsa in v zajedi sva po hitrem postopku. Začetek zajede je lahek in se prav uživaško poplezuje. Z višino pa se večajo tudi težave. Na koncu zajede sem bil v dilemi kam in kako izplezati, saj se tam smer že skoraj zaključi. Nakar zagledam viseči prusik, ki me je zvabil v njegovo smer. Čeprav sva kaseneje ugotavljala (in se pri bivaku o tem tudi pogovarjali s kolegoma), da bi bilo gotovo bolje izplezati direktno po platah. A je bila na koncu zajede  tudi težava s stojiščem. Precej bedno bi bilo, če bi ga moral postavljati. Zato sem se podal kar naprej proti omenjenemu prusiku. Pa čeprav je bilo že tukaj trenja vrh glave. Do stojišča je bila zanimiva pleza. Pa niti ne toliko preko nekakšnega raziča, pač pa na zadnji plati. Pomanjkljivo varovanje in trenje sta spravila psiho na max. A že na stojišču je bilo vse drugače. Pričakam še Robija (tudi njemu psiha ni prizanesla, he he) in se potem odpraviva še na zadnje popotovanje skozi ruševje, trave, zemljo (za ponoret) do potke na vrhu smeri in stojišča za spust ob vrvi.

Na koncu je bilo tako, da nama je vreme vseeno dobro služilo (deležna sva bile le nekaj kapelj dežja. Najbrž bolj za ustrahovanje), smer je bila preplezana, dan pa je bil lepo preživet. Pri bivaku sva se napila prepotrebne vode, rekla besedo ali dve s sosednjo navezo in odšla v dolino.

Tura pod Golico – Rekreatur

Tura pod Golico ali Ekipno kolesarjenje za pokal jeklene klučavn’ce. Na pobudo Andraža je Lojz še mene ”pobasov”, na koncu pa se nam je pridružil še Uroš. Sem si rekel, da bo gotovo lepa tura, če se kolesari med narcisami.

Ne prezgodaj se dobimo na Jesenicah na tanovem placu. Če se človek znajde le na tem placu, bi celo pomislil, da so Jesenice top turistična destinacija, ki po lepoti prekaša marsikatero mesto. In da nikoli ni bilo ”umazano”, železarsko mesto. Zelo lepo urejen trg. Vse pohvale za ta plac!

Vodja Andraž nam je priskrbel številke in seveda kupon za joto na koncu tekme, ki je res teknila. Ekip se ni prijavilo pretirano veliko, kar je dalo sami prireditvi bolj osebno noto in domačnost. Na štartu pogovor s spikerjem in že po par sto metrih smo se zgubili. Na srečo so že navsezgodaj na stojnicah pili svojo pijačo obiskovalci in nas usmerili na pravo pot. Pa se je po naslednjih par sto metrih reč ponovila. Tokrat najdemo rešitev sami. Do cilja ni bilo več težav.

Sledil je dolg vzpon in pa ravno tako lep spust do prve postaje, kjer so nam zabeležili čas. No, nisem povedal, da ta dirka ni dirka na čas, ampak je na koncu zmagovalec tisti, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh ekip. Sledil je prijeten počitek in pa sendvič. Ali pa dva. Ključavnic pa nikjer. Vsaj do zdaj.

Nadaljujemo s spustom nazaj proti Jesenicam, vendar ”le” do odcepa, kjer se zavije na Plavški rovt. Sprva se postavi klanec precej pokonci, potem malo zravna, nato pa bum – skoraj sem se obrnil na hrbet – tako zelo je bil strm klanec skozi vas. No, tukaj nas pa res pozdravijo prve ključavnice. Vzpon se je še kar nadaljeval, ko nas skoraj na vrhu preseneti en možakar, ki je bil takšen kot bi ga iz filma snel. Ampak izpred 100 let. Dolga čupa, v starih cotah, zanemarjen, he he. Možakar nas je poskušal vzet za švercarje in nam podtaknit sol. Pred mnogimi leti so namreč preko meje švercali sol. Ta meja je bila danes le nekaj sto metrov pod vrhom klanca, kjer pa nas je pričakala zapornica in starodobni carinik s puško. Mal smo se pregovarjal, na koncu pa nas je vseeno spustil. Prav pod vrhom pa celi travniki narcis. Nice!

Po dolgem spustu pademo na Dovje. Ugotovimo, da taktika ne deluje, zato smo se za nekaj časa vsedli na klopco ob cesti in uživali v lepih razgledih na Julijce. Čez čas se vseeno poberemo in gremo naprej proti Peričniku, kjer nas je čakala še zadnja postaja oz. kontrola. Kako je prijal obilen krof in domač kompot! Moja rit je bila že dodobra načeta, saj so bili to eni prvih letošnjih kilometrov na biciklu. Pa se je na koncu tudi to vneslo in po slabih petih urah in pol prispemo na cilj. Še pred tem pa smo naredili še en taktični postanek (kar se je kasneje izkazalo, da bi bilo skoraj ”usodno” za drugo mesto, he he) v Time out-u v Mojstrani. Ampak se je splačalo, ker je tisto pivo in minute brez sedeža, delovalo kot balzam.

Kot sem napisal, smo na koncu zasedli drugo mesto. To pomeni, da smo se kot druga ekipa najbolj približali povprečnemu času. Vsi štirje smo bili hudo presenečeni. Najprej na oder spustimo Androta, nato pa še mi stisnemo roko prireditelju in županu Jesenic. Sledil je še srečolov in pa rehidracijo.

Fajn je bilo in priporočam vsem.

Pozdrav vsem – Hallo World

Nove tehnologije omogočajo … marsikaj. Tako sem se tudi jaz odločil, da v okviru GORNIK-a, sporočam svoje besede javnosti na ta način. Do zdaj sem objavljal na GORNIK-ovi spletni strani. Ampak… Dela z enim postom toliko, da glava boli. Ker bo kmalu ugledala luč sveta tudi povsem na novo oblikovana Gornikova spletna stran, bo del le-te tudi tale blog. Arhiv vseh do zdaj zbranih reportaž pa, upam, da nam bo uspelo spravit na strežnik kjer bi bile lahko dostopne še naprej.

304. DKV (17.06.2012)

Naj bo kot uvodni prispevek v tem blogu zadnja tura, ki še ni bila nikjer objavljena. Ko bo čas dopuščal pa bom v blog dodal tudi ture, ki so se odvile že pred to, zadnjo turo.

V preteklem vikendu (uf, kako čas beži; danes je že spet petek) sva se z Robijem podala v Krmo. V Trapez Velikega draškega vrha v smer DKV. Bil je idealen dan; brez oblačka, temperature v dolini ubijalske, v hribih prav prijetne, še posebej na severnih straneh. Slišali so se samo nepotrebni glasovi nekih planincev, sicer pa mir. Nikjer ni bilo frikovske gneče. Le spokojen mir ter sem in tja oglašanje planinskih kavk.

”A dve do tri ure bova hodila do vstopa? Neeee, ziher bova prej na vstopu”. V to sva bila prepričana le do vrha prvega melišča, kjer sva ugotovila, da vstop v smer ni na tem mestu, pač pa najbrž daleč za prvim vogalom. In res je bilo tako. Do vstopa sva prišla po dveh urah hoje.

Prva dva raztežaja obdelava nenavezana, ko se znajdeva pred strmim delom prve petice. Ugotoviva, da je skala res dobra, da je klinov mnogo in da bo prava uživancija. Smer je v raztežajih, ki so označeni s petko, kar vredna te ocene. Ko sva mislila, da sva že preko detajla smeri, se je ta postavil na pot in le nekaj gifov nad tem se pojavi še en težji del. Smer krasijo lepe platke, previsi in zajede ter poči. Čeprav je smer res zelo lepo opremljena, se je sem in tja pojavil kakšen odsek, kamor sem rade volje stisnil frenda ali jebo.

Tik pod vrhom naletiva na votlino, kjer je imela kavka svoje mlade. Štant sva imela dokaj blizu. Dovolj, da je ta stara na kup zbrala vso svojo žlahto. Ta pa je na Robija zlila jezo in kletvice z mislimi, da naj se čimprej pobereva. Oba miroljubna sva se pač odpravila naprej po smeri preko raza v lažjo grapo in po njej na res lepo livado. Prav tu, na koncu smeri je sledil še vzklik (matičarski f…) in pa malica.

Ker je imel Robi popoldan še ”šiht” se nisva kaj dosti obirala. Krajši postanek sva naredila na Vodnikovi, potem na bohinjskih vratcih in pa na Malem polju. Povsod kakšno minutko. Po dolgih treh urah sestopa sva se v Krmi znašla med šestošolčki, ki so sestopali s Triglava. Vsa čast.

Pri kovinarski bajti pa še en pir in lep dan je bil za nama.