Pred poletnim dogajanjem skočim na Oltar

401. Pred poletnim dogajanjem skočim na Oltar

Komaj verjamem, da je od zadnjega prispevka minilo več kot pol leta! Nikar naj ne zgleda, da nič ne migamo. Zadnjič v hribih sem bil včeraj. Sam, odvisen od svojega tempa, s svojimi mislimi, brez ure na roki. 

Parkiram na Poldovem rovtu, kjer je kar nekaj avtomobilov. “Pa ja niso vsi v hribih”, si rečem. Na poti do bivaka II se obračam levo in desno ter preverjam kdo je za menoj. Nihče, le bitje srca je tako glasno…

Na bivaku rečem par besed z mladimi finskimi alpinisti, ki že teden dni iščejo svoje linije v Šplevti in hribih nad Martuljkom. Zagnanost nima meja, kar je prav fajn.

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Najprej plan Srednji Rokav

Najprej poskusim srečo pod rokavskim ozebnikom, a ugotovim, da tokrat ne bo kruha iz te moke. Že vstop  v ozebnik je še precej zimski, jaz pa brez derez. Brez obotavljanja se spustim po snežišču do pod stene, ki na vrhu pripelje na sedlo pod Oltarjem. Najprej nekaj lažjega plezanja, nato pa se nad glavo pojavi klin. Tudi stena se malo bolj stavi pokonci. Nekaj cincam levo, desno, levo, pa spet desno, na koncu pa le najdem šibko točko prehoda. Zgoraj si postavim možica, še enega malo višje, za primer sestopa, saj ne vem kaj me čaka zgoraj. 

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Oltar vabi

Ko pridem iz stene se mi odpre melišče in kmalu se znajdem na neoznačeni poti. Grem po njej naprej do vrha Oltarja, kjer me pozdravi babje pšeno. Prav nič se ne obiram, le toliko, da naredim par fotk. Hitro sem nazaj na sedlu, kjer dam od sebe vse štiri. Ko se naužijem svobode, jo mahnem naprej proti vznožju in bivaku. Na Jezerih v steni nad sabo zagledam Fince in jim zaželim dobro plezanje.

Pri bivaku skoraj nehote zatisnem oči za pol ure in počutim se ponovno olimpijsko. Zato je bi sestop hiter in sproščen. Do naslednjič – upam da ne čez pol leta :).

pred poletnim dogajanjem skocim na oltar

Uvod v zimo

uvod v zimo

400. Uvod v zimo

Uvod v zimo se je začel precej zgodaj. Že v novembru smo se veselo zapodili v bele strmine. Ker so bile količine snega precej velike so prišle najprej v poštev bolj varne destinacije. Tako smo odšli pogledat, če je na Vošci kaj novega. Vse po starem! Ali se bomo lahko pripeljali od avta do avta, če se odpravimo na Prevalo in naprej pod Prestreljenik. Brez težav! Ali se cesta od Planice do Tamarje še vedno vleče kot jara kača. Presenečen ugotovim, da se lahko tudi iz Kotovega sedla smuča po prijetni snežni podlagi. Z Markom se odpraviva pogledat kako se kaj smuča izpod Kriške stene. Odličen pršič je ponudil s prvo vrstno smuko. 

Izpod Kriške stene
Izpod Kriške stene

Struška, Kovk, Lepa špica, Begunjščica

Sledila je Struška; prebičana od vetra nam ni dovolila stopiti na njen vrh. A kljub temu je bila tudi tukaj smuka odlična. Kovk in Lepa špica sta vedno izbira takrat, ko drugam, zaradi velike nevarnosti plazov, ni mogoče. In nikoli ne razočara. Mogoče tudi zaradi nizkih pričakovanj. Prvič se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in po njem odsmučam nazaj v dolino. Tudi v drugo se na Begunjščico odpravim preko Šentanca in z Jakom odsmučam po Centralni grapi na Zelenico in nazaj na Ljubelj.

Vetrovna Struška
Vetrovna Struška

Brda nad Lipanco, Kotovo sedlo, Teranova

Prava poezija je bila tura na Brda nad Lipanco. Suhi sneg poskrbi za čudovito vijuganje po belih poljanah. Podam se še enkrat na Kotovo sedlo in z družino izkoristimo prednovoletni dan v Kranjski gori. 

Toliko o smučanju. Ker zasledim informacijo, da so razmere v Teranovi odlične, se z Janezom po službi zapeljeva na Jezersko. V drugem raztežaju si nadeneva čelne svetilke in v temi izplezava iz smeri. Da je bil sestop nekaj posebnega najbrž ni potrebno razlagati. In tako se je zaključilo staro leto.

V Teranovi
V Teranovi

Kobla, Šavnik

Ker nam je naša čudovita domovina vrnila drugi januar kot dela prosti dan, sva ga z Maretom na polno izkoristila. Najprej se vzpneva na vrh Koble. Spustiva na drugo stran in se vzpneva na Šavnik. Vriskajoče odsmučava čudovito severno pobočje. Na dnu si nadeneva kože nazaj na smuči in ponovno dvigneva na vrh Koble. Za zaključek smučava po odličnem snegu skoraj vse do zadnjih vrat avtomobila. Če bi bila odprta bi se skorajda lahko prekucnila v avto.

Na Šavniku
Na Šavniku

Jubilejena v Trikotu

Jubilejna v trikotu

Jubilejena v Trikotu

396. Trikot

Včasih ti pač uspe tudi kar že dolgo veš, da ti ne more oz. naj ti ne bi. Takole gre zgodba. Z Milošem se zmeniva, da greva v hribe. Sej veste kaj to pomeni. Slišiš se po telefonu, kako si, pade vprašanje ”A greš kaj v hribe?”, bla bla bla…, dej se slišiva še zvečer, da pogledam kako je s časom in obveznostmi. Vse se poklopi, le da se oba strinjava, da greva zgodaj zjutraj, saj bi bila oba rada čimprej nazaj – služba pač.  Preberi več “Jubilejena v Trikotu”