Tura pod Golico – Rekreatur

Tura pod Golico ali Ekipno kolesarjenje za pokal jeklene klučavn’ce. Na pobudo Andraža je Lojz še mene ”pobasov”, na koncu pa se nam je pridružil še Uroš. Sem si rekel, da bo gotovo lepa tura, če se kolesari med narcisami.

Ne prezgodaj se dobimo na Jesenicah na tanovem placu. Če se človek znajde le na tem placu, bi celo pomislil, da so Jesenice top turistična destinacija, ki po lepoti prekaša marsikatero mesto. In da nikoli ni bilo ”umazano”, železarsko mesto. Zelo lepo urejen trg. Vse pohvale za ta plac!

Vodja Andraž nam je priskrbel številke in seveda kupon za joto na koncu tekme, ki je res teknila. Ekip se ni prijavilo pretirano veliko, kar je dalo sami prireditvi bolj osebno noto in domačnost. Na štartu pogovor s spikerjem in že po par sto metrih smo se zgubili. Na srečo so že navsezgodaj na stojnicah pili svojo pijačo obiskovalci in nas usmerili na pravo pot. Pa se je po naslednjih par sto metrih reč ponovila. Tokrat najdemo rešitev sami. Do cilja ni bilo več težav.

Sledil je dolg vzpon in pa ravno tako lep spust do prve postaje, kjer so nam zabeležili čas. No, nisem povedal, da ta dirka ni dirka na čas, ampak je na koncu zmagovalec tisti, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh ekip. Sledil je prijeten počitek in pa sendvič. Ali pa dva. Ključavnic pa nikjer. Vsaj do zdaj.

Nadaljujemo s spustom nazaj proti Jesenicam, vendar ”le” do odcepa, kjer se zavije na Plavški rovt. Sprva se postavi klanec precej pokonci, potem malo zravna, nato pa bum – skoraj sem se obrnil na hrbet – tako zelo je bil strm klanec skozi vas. No, tukaj nas pa res pozdravijo prve ključavnice. Vzpon se je še kar nadaljeval, ko nas skoraj na vrhu preseneti en možakar, ki je bil takšen kot bi ga iz filma snel. Ampak izpred 100 let. Dolga čupa, v starih cotah, zanemarjen, he he. Možakar nas je poskušal vzet za švercarje in nam podtaknit sol. Pred mnogimi leti so namreč preko meje švercali sol. Ta meja je bila danes le nekaj sto metrov pod vrhom klanca, kjer pa nas je pričakala zapornica in starodobni carinik s puško. Mal smo se pregovarjal, na koncu pa nas je vseeno spustil. Prav pod vrhom pa celi travniki narcis. Nice!

Po dolgem spustu pademo na Dovje. Ugotovimo, da taktika ne deluje, zato smo se za nekaj časa vsedli na klopco ob cesti in uživali v lepih razgledih na Julijce. Čez čas se vseeno poberemo in gremo naprej proti Peričniku, kjer nas je čakala še zadnja postaja oz. kontrola. Kako je prijal obilen krof in domač kompot! Moja rit je bila že dodobra načeta, saj so bili to eni prvih letošnjih kilometrov na biciklu. Pa se je na koncu tudi to vneslo in po slabih petih urah in pol prispemo na cilj. Še pred tem pa smo naredili še en taktični postanek (kar se je kasneje izkazalo, da bi bilo skoraj ”usodno” za drugo mesto, he he) v Time out-u v Mojstrani. Ampak se je splačalo, ker je tisto pivo in minute brez sedeža, delovalo kot balzam.

Kot sem napisal, smo na koncu zasedli drugo mesto. To pomeni, da smo se kot druga ekipa najbolj približali povprečnemu času. Vsi štirje smo bili hudo presenečeni. Najprej na oder spustimo Androta, nato pa še mi stisnemo roko prireditelju in županu Jesenic. Sledil je še srečolov in pa rehidracijo.

Fajn je bilo in priporočam vsem.

Pozdrav vsem – Hallo World

Nove tehnologije omogočajo … marsikaj. Tako sem se tudi jaz odločil, da v okviru GORNIK-a, sporočam svoje besede javnosti na ta način. Do zdaj sem objavljal na GORNIK-ovi spletni strani. Ampak… Dela z enim postom toliko, da glava boli. Ker bo kmalu ugledala luč sveta tudi povsem na novo oblikovana Gornikova spletna stran, bo del le-te tudi tale blog. Arhiv vseh do zdaj zbranih reportaž pa, upam, da nam bo uspelo spravit na strežnik kjer bi bile lahko dostopne še naprej.

304. DKV (17.06.2012)

Naj bo kot uvodni prispevek v tem blogu zadnja tura, ki še ni bila nikjer objavljena. Ko bo čas dopuščal pa bom v blog dodal tudi ture, ki so se odvile že pred to, zadnjo turo.

V preteklem vikendu (uf, kako čas beži; danes je že spet petek) sva se z Robijem podala v Krmo. V Trapez Velikega draškega vrha v smer DKV. Bil je idealen dan; brez oblačka, temperature v dolini ubijalske, v hribih prav prijetne, še posebej na severnih straneh. Slišali so se samo nepotrebni glasovi nekih planincev, sicer pa mir. Nikjer ni bilo frikovske gneče. Le spokojen mir ter sem in tja oglašanje planinskih kavk.

”A dve do tri ure bova hodila do vstopa? Neeee, ziher bova prej na vstopu”. V to sva bila prepričana le do vrha prvega melišča, kjer sva ugotovila, da vstop v smer ni na tem mestu, pač pa najbrž daleč za prvim vogalom. In res je bilo tako. Do vstopa sva prišla po dveh urah hoje.

Prva dva raztežaja obdelava nenavezana, ko se znajdeva pred strmim delom prve petice. Ugotoviva, da je skala res dobra, da je klinov mnogo in da bo prava uživancija. Smer je v raztežajih, ki so označeni s petko, kar vredna te ocene. Ko sva mislila, da sva že preko detajla smeri, se je ta postavil na pot in le nekaj gifov nad tem se pojavi še en težji del. Smer krasijo lepe platke, previsi in zajede ter poči. Čeprav je smer res zelo lepo opremljena, se je sem in tja pojavil kakšen odsek, kamor sem rade volje stisnil frenda ali jebo.

Tik pod vrhom naletiva na votlino, kjer je imela kavka svoje mlade. Štant sva imela dokaj blizu. Dovolj, da je ta stara na kup zbrala vso svojo žlahto. Ta pa je na Robija zlila jezo in kletvice z mislimi, da naj se čimprej pobereva. Oba miroljubna sva se pač odpravila naprej po smeri preko raza v lažjo grapo in po njej na res lepo livado. Prav tu, na koncu smeri je sledil še vzklik (matičarski f…) in pa malica.

Ker je imel Robi popoldan še ”šiht” se nisva kaj dosti obirala. Krajši postanek sva naredila na Vodnikovi, potem na bohinjskih vratcih in pa na Malem polju. Povsod kakšno minutko. Po dolgih treh urah sestopa sva se v Krmi znašla med šestošolčki, ki so sestopali s Triglava. Vsa čast.

Pri kovinarski bajti pa še en pir in lep dan je bil za nama.