Kranjska poč

405. (December 2018) Kranjska poč

V tem trenutku od zime ni kaj dosti. Snega ni, led se na vse pretege trudi zamrzniti, pa ne gre. Mraz pa se že po sedmi uri zjutraj premisli in gre v plus. Tako Tadej predlaga, da greva pogledat nekam kjer je kratek dostop, kratek sestop in ne predolga smer. Kranjska poč v NŠG ima prav take karakteristike.

Kmalu po sedmi odrineva iz parkirišča na Vršiču. Avtomobilov polno, ljudje so že na različnih pobočjih. Midva lagano sportski odrineva proti severni  steni NŠG. Nikogar v steni, le po poti na Sleme vidiva veliko planincev. 

Smer Kranjska poc
Kranjska poč

Vstop v smer

Ponujata se nama dve možnosti. Prvo so izbrali že najini predhodniki, saj so sledi usmerjene v desno. Nama se zahoče leve variante, zato Tadej zarine po žlebu dogodivščinami naproti. Tadej ne skopari z vmesnim varovanjem, kar me navdaja z navdušenjem. Ker pred tem še nisva splezala skupaj nobene smeri, me je prav to zanimalo; ali bo za varovanje nameščen en frend na raztežaj, ali bodo varno na vsakem potrebnem mestu. 

vstop v smer
Tadej vstopa v smer

Že prvi raztežaj je poskrbel za izdatno telovadbo. Sneg je za ne dre.! Pa še snežne/ledne podlage nobene, zato nama je bilo takoj jasno, da bo precej toolanja. 

V drugem raztežaju je zgodba podobna. Skala, praskanje, prhek sneg. Na koncu pa lepo stojišče. Na tem mestu si ogledujeva nadaljevanje smeri. Pogled na navpično zajedo nama ni po godu. Tadeju še nekako, meni pa se kar v glavi vrti:). 

v drugem ratezaju
Matjaž v drugem raztežaju

Nadaljevanje smeri

Tadej se odloči, da pogleda kakšen je teren za vogalom. Vzpodbudni komentarji pridejo do mene, podrem varovališče in zarinem do Tadeja in njegovega stojišča. Sva tik pod glavnim raztežajem smeri. Vljudno prepustim vodstvo Tadeju. Že od tukaj je videti, da snega v poki ni in se bova morala nekako drugače znajti. Cepini ne bodo kaj prida v pomoč. 

Vse skupaj poteka počasi in preudarno. Z varovanjem ni težav, saj na mestih najdeva celo svedrovce. Tudi kakšna poka za frenda ali jebo se najde, tako da je na trenutke plezanje celo “prav fajn”.

v kranjski poci
Matjaž na vrhu poči

Preduh

Nadaljevanje smeri se prične z odločanjem kako preko strmega skoka. Najprej zarinem po krajši rampi pod plato, ki je bila le rahlo prekrita s snegom. Nekaj mi pravi, da bodo v plati težave, zato se obrnem in splezam nazaj v lopo. Si jo podrobno razgledam in najdem precej bolj enostaven prehod skozi preduh.

tadej v preduhu
Skozi preduh

Pridem do odličnega stojišča, kjer se lepo namestim in počakam na Tadeja. Naslednji raztežaj naju je pripeljal na greben stolpa po katerem sva plezala in naprej v škrbino, ki naju je ločila od vrha. 

zajeda kranjska poc
Tadej napreduje v Kranjski poči

Zajeda pod vrhom

Zajeda je bila skoraj povsem brez snega. Že v spodnjih raztežajih sva plezala brez rokavic, zato jih tudi tu snamem. Napredovanje je lepo, a strmo. Po previdnem zatikanju cepinov, prstov in konic derez se prebijem do večje zagozdene skale, okoli katere namestim še zadnje varovanje. Od tu pa še vršno pobočje do zadnjega varovališča in že sva iz smeri.

zajeda
Matjaž v zajedi

Prijeten dan

V smeri sva imela popoln mir, saj sva bila sama. Sama s svojimi mislimi in slabimi snežnimi razmerami. Običajno je res tako; več kot vložiš napora, večje zadovoljstvo boš žel. Tudi tokrat je bilo tako! Na vrhu sva se usedla na nahrbtnik in vrv ter srebala topel čaj…

Vrh
Na vrhu smeri

Skupina Sella v Dolomitih

skupina sella v dolomitih

403. (Avugust 2018) Skupina Sella v Dolomitih

Konec junija sem z nestrpnostjo pričakoval julij. Ko sem preveril terminski plan vseh v našem gospodinjstvu, sem bil prepričan, da je končno prišel moj mesec. Sodelavci bodo v službi, otroci na svojih dopustih, žena me ni dala med svoje plane…:) Se pravi, manjka samo še dodelan plan. In soplezalci. A kot že nič kolikokrat so se plani tudi tokrat podrli. Najprej ostanem brez soplezalcev. Nato zagode vreme. Nato pa se še ”skantam” s kolesom kolikor sem dolg in širok. 

Torej, izlet v Dauphine odpade. Dež! Izlet proti Matterhornu tudi. V Štubajske alpe prav tako. Čas pa teče dalje. Kot bi mignil je bil julij za mano. Zadovoljiti sem se moral z vsega dvema turama. In obljudenimi Zeleniškimi špicami.

skupina sella v dolomitih
dolomiti

Dolomiti

Šele prvi teden v avgustu se je pokazala skromna časovna luknja, ki mi je omogočila, da sem se za dva dni podal v Dolomite. Bolje kot ni, bi skromno rekel. Z Mokotom se že navsezgodaj odpeljeva do Corvare in naprej do stolpov v Selli. Na parkirišču se bežno srečamo s Kranjčani, nato pa vsak po svoje v stolpe naokrog. 

Midva sva preizkusila skalo in še bolj sebe v prvem stolpu v zahodnem razu. Smer je super, le dve pomanjkljivosti ima. Prva je zlizanost skale. Druga pa posledično velika obiskanost smeri. Sicer pa smeri za ogrevanje ni kaj očitati.

skupina sella v dolomitih

v prvem stolpu

Kamp

Prespala sva v kampu v Corvari. Zgledno urejen, čist in s prijaznim osebjem je bil skoraj poln kolesarjev in pohodnikov. Ko se je proti večeru dnevna temperatura nekoliko spustila, so prišli na svoj račun kolesarji. Iz vseh koncev so vlekli za roge svoja kolesa in odšli proti prelazu Gardena in naprej Sella. Pravi kolesarski raj.

Zvečer seveda s Kranjčani rečemo par besed in se odločiva, da odideva naslednji dan plezat v Piz Boe. Klasiko Fedele, za katero v vodniku strašijo, da je pogosto tarča vode iz slapu, ki naj bi tekel v območju smeri. Morda je smer prav zaradi opisa prava poslastica, saj se mi zdi, da ni prav pogosto plezana. 

Smer Fedele

Po tri četrt ure prideva do vstopa v smer. Nobenega namiga ne dobiva kje začeti. Zato se odločiva po svoje in vstopiva kjer naj bi bili najlažji prehodi. Prvi raztežaj potegnem jaz do vstopa v manjši in lažji kamin. Sledi lažja plezarija do raza in naprej v žleb nad stolpom, kjer presenečeno uzrem velike in mogočne rinke, ki zabetonirane čakajo na, najbrž, gorske vodnike s klienti. Rinke kar nekajkrat še srečava v smeri, vendar naj to ne bo slišati, da je smer udobno opremljena. Pravzaprav je v smeri zelo malo varovanja. Le v raztežajih, kjer so ocene nekoliko višje. 

skupina sella v dolomitih
piz boe

Orientacija

Bolj kot plezanje, ki je čudovito in eno najlepših kar jih pomnim, sem si smer zapomnil po orientaciji. Kot rečeno, s spominki predhodnih navez si praktično ne moreš pomagati prav dosti, ampak se moraš zanesti bolj ali manj na lastno intuicijo in občutek za smeri in prostor. Ključno mesto tega je nekje na sredini smeri. Zelo je pomembno, da priplezaš pod črno steno, kjer v mokrih časih najbrž teče slap. Gre za izravnavo prekrito s peskom in kamenjem. Ne gre niti za grapo niti za kotel, ampak za nekaj vmes. Skica iz vodnika, kjer sva si jo poslikala, je slaba in neuporabna. Med beljenjem glave kje poteka nadaljevanje, sem prav na spodnjem delu, te nekakšne grape, uzrl prusik, ki nama je olajšal nadaljevanje smeri. Saj sem si že po svoje začrtal drugačno nadaljevanje smeri…

Zgornji del

Tudi nadaljevanje smeri je bil popolni užitek. Odlična skala, polna bogatih prijemov in veličastna izpostavljenost so omogočili popolno plezanje. Bližala sva se strmemu raztežaju, ki ga je pred zadnjim delom smeri ločila gladka plošča. A plezanje je bilo spet super, saj za ta raztežaj ne morem reči, da ni bil dobro opremljen. Kmalu sva bila pred zadnjimi tremi raztežaji, kjer se je izkazalo, da sta zadnja dva še vedno kar strma in zahtevna. Ne toliko zaradi samega plezanja, pač pa bolj zaradi prav nobenega varovanja. Zato sva bila primorana v smeri pustiti dva klina oziroma eno stojišče. Zakaj primorana? Z enim kladivom, ki je pripet za pas napredujočega in drugem v avtu, kaj več žal ni bilo mogoče. 

skupina sella v dolomitih
zgornji del smeri

Sestop

Po sedmih urah in pol (kar ni najboljša časovnica) se prikradeva na rob prvega, a večjega dela stene. Tu se je za naju smer končala. Namreč v steno Piz Boe spada še zgornji del stene, ki ima sedem ratežajev. Smer Fedele se lahko poveže npr. s smerjo Dibona, kar na koncu znese že kar konkretno dolžino 800-tih metrov. Soglasno se odločiva, da to morda pride na vrsto kdaj drugič. Zato se po ogromnih meliščih sprehodiva do sedla, od koder naju peš pot odpelje na Passo Pordoi. Od tam pa nazaj k avtomobilu. 

skupina sella v dolomitih
sestop iz piz boe

Zaključek

V dveh dneh sva splezala dve smeri. Dve lepi smeri, še posebej druga, ki sva jo plezala v idealnih vremenskih pogojih. 

Zahodni Julijci z Mojco

402. (julij 2018) Zahodni Julijci z Mojco

Ta vikend so bili na vrsti Zahodni Julijci z Mojco. Še prej pa hribi nad Vršičem. In sicer je bilo takole. Ne prezgodaj me Bogdan pobere na domačem naslovu. Pravi luxus! Zapeljeva se na Vršič, od tam pa naprej pod S steno NŠG. Odločiva se za Madonno z oceno V+. Jaz je še nisem plezal, tako kot večino smeri nad Vršičem. 

V prvi raztežaj vstopim jaz. Nekaj strmih gibov in mokra poka ter veliko šodra pod nogami. V drugem raztežaju naj bi šlo zares. To se vidi že iz sidrišča. Dolga prečka preko gladkih, strmih in izpostavljenih plat. Po koncu tretjega raztežaja, v katerem se da nekoliko zadihati, zagledam pod steno dva prusika, ki naznanjata, da se je tukaj že nekaj dogajalo. Če ne drugega je nekdo pred nama že abzajlov ali popravljal v smeri. 

bogdan v precki
smer madonna

Izstop in sestop

Sledil je še en bolj strm raztežaj v prečki, nato pa se je, po krajšem previsnem delu, smer položila. Potegnem raztežaj do konca vrvi. Sledila sta še dva daljša, a lažja raztežaja, nato pa rob stene in mehke, zelene trate. 

Po okrepčilu in bežnem obisku tavajočih planink, se spustiva v dolino nazaj na Vršič. Turistov kar mrgoli.

Iz Kranjske gore na bivak Gorizia

V Kranjski gore me Bogdan odloži. Jaz ostanem v turizmu, Bogdan nazaj v Ljubljano. Takoj se strinjam sam s seboj, da mi je bližje ostati v Kranjski. Zleknem se na klopco pod lipo in v miru čakam na Mojco in opazujem turistični utrip na robu Kranjske gore. 

Ko me Mojca pobere, se ustaviva še v trgovini nato pa mimo rabeljskega jezera do parkirišča za Bele vode. V pozno popoldanskem času se nama pridružijo še trije italijanski mladci in skupaj odrinemo na dve urno pot proti bivaku Gorizia. Vročina poskrbi, da se vsa voda, ki sem jo popil pretekli teden, cedi skozi pore kože. 

Večer na bivaku je vedno umirjajoč in prežet s spokojnostjo. Bivaka sta skoraj polna. Izboriva si svoj prostor, posteleva in kmalu padeva v objem teme. Še prej se z mladci, ki so pravkar pozno prišli iz raza Visoke bele špice, uskladimo, da bomo vsi dobro spali.

Jutro ob bivaku

Prav nič zgodaj ne vstaneva, čeprav se kasneje izkaže, da bi nama to koristilo (ampak tako je vedno!). V kuhalniku zavrem vodo. V družbi številnih kozlov opazujem rojstvo novega dne. Med tem vstanejo še sosedi in Mojca. Za čuda nihče ne zavije pod VBŠ.

Najprej se z Mojco ne moreva uskladiti ali zaplezava v raz ali ne, vendar na koncu vseeno pristane. Poznam ta občutek. Zato na hitro zbereva opremo in odhitiva pod steno. Nekoliko nižje zagledam kos opreme, ki pa najbrž ni osamljen, saj se tukaj res obrne kar nekaj plezalcev. 

dan se rojeva
jutro na bivaku

Vstop v smer

Takoj, ko se naveževa je konec dvomov. Vstopila bova! Čeprav tudi meni sprva ni najbolj lagodno, pa že na koncu prvega raztežaja ugotovim, da nama gre prav dobro. In ko na stojiščih zagledam še navrtane rinke stvar takoj zgubi nekaj resnosti. 

Iz stojišča zagledam še eno navezo. Ne bova sama. Nič hudega. Katja in Romana sta seveda hitrejši kot midva, zato ju po tretjem raztežaju spustiva naprej.  Prav lepo se poklopi vse skupaj. Ugotovimo, da jima je Gornik (www.gornik.si) znan brand, saj ima Romana naše hlače. Ohhh, jeaaa…

V plezanju uživam, Mojca malo manj. Vsakič ko vidi, da jo fotografiram (nekoč za družinski album, seveda) popeni in mi nameni nekaj zanimivih besed. Jo mirim, da je zihrana na pet tonskem štantu:)

v razu
mojca na sidriscu

Skala je od samega začetka res odlična. V zgornjem delu se smer postavi za malenkost bolj pokonci. V spomin mi prikliče plezanje te smeri izpred več kot 10 let. Prav v tem raztežaju nas je napral dež in strašilo grmenje. In glej ga hudiča. Čutim kaplje. Pa se ja ne bo ponovila zgodovina!? Pogledam okoli sebe in vidim, da nad Trbižem močno dežuje. Pogledam oblake v katero smer jih goni in upam, da se vsaj večjemu delu dežja izogneva. Zahodni Julijci so povsem v sivih oblakih.

Dež

Zaenkrat kaže dobro, a sva kljub temu mokra. Pa le še zadnji raztežaj nama je ostal! Kljub mokri skali nama uspe brez težav izplezati. Se objameva, vpiševa v knjigo, zvijeva vrvi in se podava proti sestopu. 

Sestop je spust ob vrvi. Ker Mojca še nikoli in abzajlala, bi to znal biti problem. A ker tudi za te vrste težav obstajajo rešitve, s spustom ob vrvi ni bilo prav nobenih težav. Šlo je nekoliko počasneje, vendar ob pravi vzpodbudi sva bila ob petih popoldan na trdnih tleh in le malo stran od bivaka. 

Pri bivaku in sestop

Samo še midva sva ostala pri bivaku. Vsi ostali so že odšli v dolino. Močno se je pooblačilo, bivak je ječal od moči vetra, nama pa je bilo to prav vseeno. Pa kaj če bova mokra? Iz stene sva prišla varno, zdaj sledi le še formalni sestop in prijetni občutki.