Pavla v četrtek pokliče Joža in ga vpraša, če bi jo peljal v Steno. Joža ji odgovori: »Pa zakaj ravno v Steno? Tam sem imel zadnjič priložnost videti, da jim sistem z avtobusnimi prevozi ne deluje. S parkirnino pa nimam namena financirati občinske blagajne in njihovih bogsigavedi kakšnih aktivnosti.« Pavla ga vpraša kam drugam pa bi lahko odšla plezat, če pa se vsa izhodišča dejansko zapirajo; dolina Tamar, Vršič, Jezersko, Kamniške, Logarska. Pa verjetno še kje. Joža ji odgovori: »Nič, potem pa pojdiva še enkrat preverit prevoz v Vrata. Mogoče pa sem imel zadnjič samo smolo.«
Tako sta se od doma odpravila še prej; da bi ujela avtobus za Vrata ob 6:20 izpod Dovja. Avto je parkiran tam kot zadnjič. Sprehod do postaje je prijeten. A ves čas je Joža preveval slab občutek, da se zna zopet kaj zakomplicirati. Sediva na postaji. Do prihoda avtobusa je še deset minut. Še pet minut. Ura je čas za prihod avtobusa. Tega pa ni! Joža se samo posmehne in na glas reče: »No, kaj sem rekel?« Pavla odvrne, da mogoče samo malo zamuja. Situaciji dasta limit dvajset minut. Če ga do 6:40 ne bo, bo šel Joža po avto in se bosta z njim zapeljala v Vrata. In tako se je tudi zgodilo.
Med vožnjo gre Jožu na živce že samo to, da ga je situacija pripeljala do te točke, da se bo moral z redarjem pogovarjati o nastali situaciji. Saj parkirnine in s tem financiranje občine ni želel plačati. Zato med vožnjo preverja način kako se z redarjem pogovoriti, da ne bo situacija še bolj stresna in da se bo vse lepo izšlo. Saj ni njuna krivda, kajne?
Avto se približuje parkirišču. Pred njima stoji avtomobil. Zapelje naprej in zdaj sta na vrsti Joža in Pavla. Redar lepo pozdravi, Joža nazaj. Joža nadaljuje: »Najprej bi prosil, če se lahko lepo pogovoriva in poskušava najti rešitev. Če to ne bo šlo, bomo morali pač drugače.« Redar ga vpraša kaj je narobe. Joža pove zgodbo o neprihodu avtobusa, stresu in nastali zamudi na turi. Redar to posluša, nakar mu svetuje naj vozilo lepo parkira na parkirišču in mu zaželi srečno pot. Joža debelo pogleda in se čudi gorenjski pripravljenosti razumevanja težave. Kasneje si Joža reče, da očitno nista edina, ne prva ne zadnja, ki se jima je to zgodilo.
Zamudo pri turi spregledata in se zaženeta čez Prag v Slovensko. Opis ture poznate. Njun vzpon in sestop poteka brez posebnosti, napetosti in nepotrebnega hitenja zaradi lovljenja prevoza nazaj v dolino.
V miru se usedeta na rob skale in srkata to neprecenljivo lepoto gora. A očitno se tudi to začenja spreminjati. Poskušajo jima vzeti, na tak ali drugačen način, še tisto kar sta imela res rada in je bilo tudi njuno. Zakaj? Okoljevarstvo ne more biti izgovor. Ona sta okoljevarstvenika! Prostor sta pustila tak kot sta ga dobila.
So to morda turisti; tako domači kot tuji. Ki ne skrbijo za okolje in odvržejo plastenko kjer jim je volja (seveda ne vsi). Ki se namakajo v Bistrici kot bi šlo za mestno kopališče. Ki obremenjujejo službe reševanja s hojo v opankah. Ki z dretjem in vedenjem vznemirjajo živali. Ki parkirajo vse po čez? Zakaj se ne loči med t.i. »dobrimi« in »slabimi« obiskovalci? Ali je res merilo samo denar? Turistov, ki pridejo iz daljnih krajev, ne bo nikdar konec in ti bodo brez težav vkalkulirali v svoj dopust še teh zanemarljivih 25,00€ in več evrov. Torej, samo s postavitvijo parkomata se težave ne bodo rešile.
Nekam otožno sta zapustila dolino Vrata in se vedno bolj oddaljevala od ljubih gora.
V službi je čas mineval zelo počasi. Vsakič ko je pogledal na uro se je obračal le minutni kazalec. Ves čas so mu misli odhajale med stene vršacev. Le zakaj tam čas mineva tako hitro, tukaj pa tako počasi? Temu je moral narediti konec. Stikalo stroja je izklopil in se odpravil do nadrejenega. »Janez, jaz ne zmorem več. Nujno potrebujem dan odmora. Saj veš, izgorelost, pravica do odklopa in to.« Janez se prelevi v psihologa, mati in očeta, prijatelja ter ga napoti nazaj za delovno mesto. A Joža se ne da. »Janez, jaz mislim resno«. Janez mu odgovori: »Joža, dobro. Ampak glej, da se jutri naslikaš za svojim strojem. Že tako smo v zaostanku. Saj veš, da nam manjka delavcev. Od Covida naprej je samo sranje.« Joža to kaj dosti ni zanimalo.
Zjutraj zgodaj vstane. Se odpelje proti Mojstrani. Avto parkira na Dovjem nasproti cerkve. V kratkem, lagodnem in prijetnem sprehodu prispe do lokalne avtobusne postaje. Joža se je namreč odločil, da bo danes preizkusil okolju prijazen način pristopa v Vrata, ki so izhodišče za plezanje v Steni. V prijetnem jutranjem hladu julija tridesetega v tem letu, čaka na avtobus. Ob napovedani uri 7.20 se pojavi. Joža veselo pozdravi in se spravi na še enega zadnjih sedežev prav na koncu avtobusa. Nahrbtnik in palice stisne med noge.
Kako prijetno se mu zdi peljati se brez misli na kasnejše iskanje parkirišča. V naslednjih dobre pol ure bo lahko mirno užival in se sprostil ob pogledih na naravo. Že samo čez minuto se avtobus ustavi na naslednji postaji nasproti kampa Kamne. Na postaji stoji vsaj sedem hribov željnih planincev. Vsi so bili tuji turisti. Zasedejo še zadnje sedeže ter stojišča. Joža je v svojih mislih in se sprašuje, če bodo ti fantje stali celo pot do Vrat.
Avtobus zapre vrata in gre naprej. Ustavi pred Mercatorjem v Mojstrani. Na postaji čaka cel kup ljudi. Več kot deset ljudi zagotovo. Predvsem mlajši in vsi hribovsko napravljeni. Tokrat se ne odprejo prednja vrata, pač pa voznikova. Nekaj jim reče, se hitro vrne za svoje delovno mesto in avtobus odpelje proti Vratom. Joža začudeno pogleda in si misli, da bo čakajoče najbrž pobral avtobus, ki pride naknadno. Seveda tega avtobusa ni bilo.
Vožnja do Vrat mine brez posebnosti. Joža je s svojimi mislimi že na dostopu in v Steni. Za časa vožnje preveri strukturo potnikov. Približno četrtina je opremljena za hribe (nahrbtniki, čevlji, oblačila, oprema). Za preostale tri četrtine pa mu ni prav dosti jasno kaj bodo počeli v Vratih. Vsi so bili tudi že precej v letih. Rekel bi, da tudi člani društva upokojencev. Ker ga je zanimalo kako bo poskrbljeno za nepobrane potnike (tudi sam bi lahko bil med njimi) je o tem povprašal voznika Husota. Ta mu je razburjen, ne ve se zaradi česa, ali vprašanja ali situacije, odgovoril, da jih gre nazaj iskat ter da jih bo on pripeljal v Vrata. Nekaj je še navrgel čez občino, ki je organizator teh prevozov, a za to je bilo Jožu že ravno. Pred seboj je videl le še Steno.
Na poti do vstopa v Slovensko je srečal veliko tujcev, ki so si želeli stopiti na vrh Triglava. Vse po vrsti je prehiteval, planinci pa so se čudili njegovi hitrosti. V resnici pa so bili le slednji tako počasni. Nad prvim Pragom Joža zavije s poti proti vstopu v Slovensko. Pod Belimi platmi prehiti dve navezi in z velikim veseljem grabi po trdnih skalah. Vmes eni navezi posreduje podatek kje nadaljevati smer in medtem, ko se plezalec spet obrne v Joževo smer, tega ni več na spregled. Po treh urah in koncu Frelihove police se priključi kratki nemški smeri. Pred sestopom se zlekne na toplo plato in uživa v vsej veličini Stene in toplega sonca.
Že na začetku sestopa so Joža spreletavale misli o prevozu nazaj na izhodišče; to je Mojstrana oz. Dovje. A kaj bi o tem zdaj, ko pa je tu tako lepo. Sestopal je hitro in preudarno. Na žalost se je pot kmalu priključila glavni prometnici na Triglav čez Prag. Tam pa spet nepregledna množica ljudi. Brez težav jih prehiteva, preskakuje, pozdravlja, daje napotke, skratka se odziva vsakokratni situaciji.
Pod drugim Pragom se zazre v uro na roki. Ta mu pove, da bo čez dobre pol ure odhod avtobusa iz Vrat. Če tega zamudi bo na voljo spet čez dve uri. Če ostane v Vratih še dve uri ima na voljo le pivo in nato še enega. Lačen ni bil. To mu ni prav nič dišalo, saj bi pivo raje spil zvečer v družbi prijateljev. Zato se požene v dir po jeklenicah in nadelani poti. Joža vajen vseh sort planinskih poti se je že čez petnajst minut znašel pod prvim Pragom.
V naslednjih desetih minutah pa se je naslikal pred avtobusom. Zasopihan in kar precej utrujen se usede ob rob parkirišča nasproti redarja ter voznika Husota, ki sta v prijetnem pogovoru. Okoli njiju pa številni ljudje. Joža ju vpraša s katerim vozilom se bodo vrnili v dolino. Ko prejme odgovor se vsi ljudje zaženejo proti avtobusu (spet se mu zdi, da je bila večina neplanincev). Njemu pa za to ni bilo prav nič mar, saj bo do odhoda raje užival med drevesi in v prijetni senci. Zadnji trenutek se iz hribov vrne še Miha. Tudi njemu se ne mudi v avtobus.
Ko je čas za odhod, Joža to razbere s prižigom avtobusa in praznega prostora okoli njega. Hitro pobere opremo in jo spravi v nahrbtnik ter se tudi sam odpravi k avtobusu. Tam ugotovi, da je ostal brez sedeža. Kaj? Je bil ves sestop, katerega posledice bo nosil še naslednji teden v obliki zakasnele mišične bolečine (po domače musklefibra) zaman? Jok brate! Usede se na hodnik avtobusa na tla in pusti, da čas naredi svoje. Vrata se zaprejo, vozilo prestavi na cesto in že jo veselo drvimo proti dolini.
Joža ne najde pravega položaja za udobno vožnjo. Nihče mu ni povedal, da naj tega ne išče, ker ga ni! Enostavno je moral napeti trebušne, hrbtne in ostale mišice na vsakem ovinku. Delno mu je bila v pomoč starejša gospa za njegovim hrbtom in koleno mlade dame, ki je sedela na sedežu vzporedno z njim. Joža je premagal že marsikatero nevšečnost, pa bo še eno v nizu!
Zapletov pa še ni bilo konec. Na ozki, vendar lepo asfaltirani cesti, se je voznik Huso srečal z voznikom X, ki se ni želel v celoti umakniti izbranim okoljevarstvenikom v avtobusu. Po stari balkanski navadi je voznik spustil steklo na vratih avtobusa in ga poslal tja kamor po njegovih kriterijih sodi. S sklicevanjem na vse živo se Huso ni dal. Ni se premaknil naprej, pa čeprav bi se lahko. Vse dokler mu nekaj zdrave pameti ni podaril sovoznik Miha (zadnji planinec, ki je še uspel ujeti avtobus). Od takrat naprej je vožnja potekala mirno; razen za Joževo mišično strukturo.
Na poti od avtobusne postaje do osebnega vozila je Joža analiziral današnje dogajanje. Od začetnega navdušenja okolju prijaznega dostopa, pet zvezdničnega doživetja, mirne vožnje do izhodišča in občudovanja narave se je cel proces zdel Jožu precej neposrečen. Če bi bil tujec bi tej besedi namenil najbrž še kakšno zasoljeno kletvico. Kaj se mu je torej zgodilo? Uspel je dobiti brezplačen prevoz iz Dovjega do Vrat (čeprav ga zlahka ne bi dobil, če bi se v vrsto postavil k Mercatorju). Mirne, romantične vožnje in pogledov na naravo ni dobil, saj je bila vožnja ovinkom in težki nogi primerna. Naravo pa bi težko občudoval preko naročja in sape sopotnika.
Kaj pa si je Joža predstavljal da bo dobil? Dober dan, Guten tag, Hello, Salve… ob vstopu v avtobus. Sedišče, ki ga je po srečnem naključju dobil, vsaj v eno smer. No, dobil ga je tudi v drugo smer, vendar na hodniku na tleh. Mirne živce in prijetno vožnjo na izhodišče. Normalnega voznika avtobusa, ki ne pošilja nasproti vozečega voznika v tri… Ko je zaprl vrata svojega vozila in se odpeljal nazaj proti domu si je rekel: »Dovolj varstva okolja na ta način!«. A glej ga zlomka …
P.S.: Resničnost dogodkov ni naključna. Imena pač.
Kje so Lyngenške Alpe? Zakaj prav tja? Kdaj, kdo, kako, na kakšen način…? Mnogo je vprašanj, ki mi jih postavljajo prijatelji, znanci v povezavi z “odpravo” na Norveško. Na določena vprašanja lahko odgovorim zelo pragmatično, na druga sploh ne morem. Večina odgovorov pa je nekje vmes.
Lyngnške Alpe ležijo v polarnem krogu. Od nekdaj so me privlačili ti kraji. Kaj pa vem zakaj; najbrž zaradi dokumentarnih oddaj. Nekaj skrivnostnega je bilo v njih. Nedostopnega. Drugačnega. Predstavljal sem si, da so to kraji samote, širokih prostranstev in tišine. Drugačnih ljudi. Stanja, ki pa jih zdaj vse bolj cenim.
Priprava na odpravo
V začetku 2020 se prične odvijati Korona psihoza, ki se pozna tako v privat življenju kot v podjetju. Več kot vzponov je padcev. Pride leto 2021, ko se odločim za operacijo kile. Če že ne moremo plezat, pa lahko ta čas izkoristim za “remont”. Do ponovnega odprtja bom nazaj v formi. Vsaj tako mi obljubijo v zdravstvu. Kar je sledilo je bilo vse kaj drugega. Najbrž se napovedi dohtarjev nikoli ne bodo uresničile. Vmes si poškodujem še koleno in gleženj. Komolec pa je tako ali tako že dlje časa v okvari; rešitve pa tudi nihče ne pozna.
Po skoraj dveh letih se odpravim na turno smuko in končno malo bolj zadiham. Z Maretom greva v naše čudovite Julijce. Ugotovim, da lahko smučam, zato se mi kmalu utrne zamisel o smučanju v Lyngenški Alpah. Nekaj malega sem slišal od Lukca in Mihca, ki sta že bila na Lofotih in v Lyngnih. Večino informacij pa moraš tako ali tako pridobiti sam.
Preverim predhodne objave. Informacije GVjev. Naštudiram terene, naklone, termine, logistiko itn. Idejo zelo na kratko predstavim Marku, ki je bil takoj zato. No, malo se mi je zdelo, da takrat še ni vedel v kaj se spušča. A meni je bilo dovolj, da sem zagrizel v logistiko (rezervacijo letalske karte, rent a car). Nastanitev je prevzel Marko. Vse je bilo urejeno precej hitro, zato sva imela dovolj časa za trening. Prednost destinacij v “našem” svetu je v tem, da gre res vse bolj ali manj gladko in predvidljivo. V nasprotju s tretjim svetom. Obema svetovoma pa je skupno, da je potrebno na široko odpreti denarnico.
Avantura se prične
Prvega marca sva se zapeljala v Minhen, od koder sva za 315,00€ na osebo z letalom poletela v Oslo. Od tam pa naprej v Tromsø – arktično prestolnico. Najameva osebno vozilo za 13 dni, kar nama denarnico stanjša za celih 600,00€. Že v trdi temi vanj zloživa dve prasici, žakelj s smučmi, nahrbtnika in še nekaj drobnarije. Najprej ugotoviva, da ni posebnega mraza v arktični prestolnici. Potem pa, da sta trebuha prazna. Zato se odpraviva iskat najbližjo trgovino. Od tam pa naprej do končne postaje; najinega začasnega domovanja v Mobakknu, ki je od tod oddaljen približno 50km. Stroški zanj so znašali okoli 1.000,00€.
Prebudiva se v snežen dan. Prav nič nama ni jasno kje sva, kakšni so tereni, kam se najprej zapeljati in od kje smučati. Da bi to lahko izvedela, ni druge kot, da se usedeva v avto in zapeljeva … nekam. Najprej si ogledava širšo okolico, kjer kmalu najdeva izhodišče za izbrano lažjo, začetno turo. Težko preberljiv kraj Nordkjosboten. Z izhodiščem na točki nekaj metrov nad nič. Tereni izgledajo odprti, naklon primeren, sneg pa boljši ne bi mogel biti. Suh in globok. Preden sva turo zaključila v močnem vetru in tik pod mejo goste oblačnosti, srečava nekaj posameznih smučarjev, ki so uživali v vožnji proti izhodišču. Prvič iz višine uzreva fjord. Čeprav nad njim ni modrega neba in belih vrhov je bil pogled nekaj posebnega.
Drugi dan nedaleč od bivališča naletiva na sledi smuči, ki so se vile v bližnji gozd z redkimi drevesi. Odlična priložnost za prvi stik s snegom. Kmalu srečava skupino Nemcev, ki so prismučali po globokem pršiču. Usta so se jim kar sama od sebe raztegnila v širok nasmeh, kot se to zgodi otrokom ob polni, nezaklenjeni skrinji energetskih napitkov. Tako razmere kot njihove besede nama dajo vedeti, da bo smučarija fantastična. A hkrati bo potrebno biti previden s pravočasnim zaključkom ture. Snega je veliko, vidljivost pa je precej slaba. Krasen teren z globokim pršičem presmučava dvakrat in skupno narediva približno 800 višinskih metrov.
Trgovino v Nordkjosbotnu sva že spoznala. Zdaj se zapeljeva še do Lakselvbukta. Še eno lomljivo ime. Prijazna prodajalka naju nauči fraze “ha en fin tag”, kar pomeni imej se lepo oz. lep dan. Že pred tem sva se naučila tudi fraze “nå skal vi ta en øl” kar pomeni “zdaj gremo pa na pivo”. Nekoliko manj prijazne od prodajalk so cene. Ker sva bolj racionalna porabnika hrane in ne prehuda pivca se je dobro izšlo.
Lepota tovrstnih odklopov je v tem, da se v celoti lahko posvetiš aktivnostim, ki jih rad počneš. Popolnoma se fokusiraš na pripravo in izvedbo ture. Brez vsakršnih vsakdanjih motilcev. Nedavno sem prebral članek na temo AI (umetna inteligenca). Vprašal sem se ali nam bo tovrstna tehnologija, tudi nam navadnim smrtnikom, kdaj omogočila, da bomo lahko počeli samo stvari, ki jih radi počnemo. Torej, nekdo, ki rad smuča, pleza, igra košarko, raziskuje jame, obiskuje gledališča itn, bi neomejeno počel samo to. Sredstva in čas za to bi bila na neki način zagotovljena. V tem trenutku je seveda to utopija, a upam, da bo morda to dosegljivo kateri od daljne prihodnjih generacij.
Svoje cilje v Lyngnih sva seveda prilagajala glede na trenutno vremensko situacijo. Skoraj vsak dan je bolj ali manj snežilo. Zato sva v slabem vremenu izkoriščala nižje ležeče terene in vijugala v gozdu med redkimi drevesi. Razmere so nama dovoljevale, da sva stala na štirih vrhovih; dveh dvakrat in treh sedlih. V vseh treh primerih sva preventivno obrnila zaradi bodisi nevarnosti plazov bodisi slabe vidljivosti. Med prvim in trinajstim marcem sva smučala prav vsak dan, razen enega ponedeljka, ko so ceste zasedle arctic mašine.
Master chef Marko je bil glavni v kuhinji. Nekaj hrane in sestavin sva pripeljala iz Slovenije, ostalo sva nakupovala v dobro založenih lokalnih trgovinah. Sadje in zelenjava sta okusna. Ena izmed teh trgovin je Extra v Nordkjosbotnu. Iz dosedanjih odprav in izletov sem se naučil predvsem to, da je za uspeh potrebno poskrbeti za dobro hrano, hidracijo, spanje in počutje. Pravi balzam za dušo in telo pa je bila neverjetna tišina. Težko sem si predstavljal, da obstajajo takšni kraji. Iz okolja kje sam prihajam je to nepredstavljivo. Zagotovo gre Norvežanom na roke redka poseljenost; še posebej severnih predelov.
Stikov z domačini, pa tudi ljudmi v okolici, nisva imela. Ne veva kakšne poglede na nas turiste imajo domačini. Zdi se mi, da ne prav dobre. Dodatno čiščenje snežnih površin. Zasedene, že tako omejene, površine ob cesti. Svinjarija, ki jo pustijo za seboj kamperji. Smučanje in parkiranje po zasebnih zemljiščih. Vse to najbrž prispeva svoj delež k mrkim pogledom. A na žalost se mi zdi, da bo situacija iz leta v leto samo še slabša.
Ker sva bila popolnoma osredotočena na smučarijo in avanture z njo povezane, se na žalost nisva uspela zapeljati v Tromsø, in si ogledati kakšen muzej. Zagotovo bi bilo zelo zanimivo videti etnografske značilnosti v polarnem krogu. Ob omembi polarnega kroga vsak najprej pomisli na mraz. Dokler je samo na nivoju razmišljanja je vse vredu. Ko pa ste sami del mraza, pa je situacija lahko precej bolj resna. Sama sva se znašla sredi dotoka hladnega zraka, ki je potisnil termometre vse do 25ºC pod ledišče.
Najin cilj je bil ta dan Storvastinden. Dolg, položen hrib. Le zadnji del vzpona je bil bolj strm. Preden sva prišla do prvih sončnih žarkov sva morala prečiti širok gozd v senci. Tu, v mraziščih je mraz še bolj grizel. Prsti na desni nogi so bili otrpli do te mere, da sem resno razmišljal o povratku na izhodišče. Na srečo so kasneje sončni žarki poskrbeli, da sem lahko nadaljeval.
Zaključek
Ko zapade veliko snega in se poveča plazovna nevarnost je dobro izbrati hrib, ki ni prestrm in omogoči, da žolna ostane pod jakno, lopata in sonda pa v nahrbtniku. Za takšne dni priporočam hrib Perstinden. Leži nad mestom Nordkjosbotn. Na vrhu nudi prelep razgled na bližnji fjord in hribe proti jugu. Smučanje pa je fantastično. Praktično vse do avtomobila se prismučate po celcu. Izhodišče je praktično na nuli, vrh pa dosežete na 915 metrih nad morjem.
V lepem spominu mi ostajata turi na Stalloborri in Ellentinden. Oba vrhova sta v divjem okolju, kjer boste imeli veliko smolo, če boste srečali turnega smučarja. Pobočja so bila prekrita z nedotaknjenim snegom, nad njimi pa prekrasni vršaci vseh oblik. Pod Stalloborrijem sva prečila široko jezero, ki daje avanturi prav poseben pečat. Najprej nekoliko oklevaš ali stopiti na zasneženo ploščad, a se prav kmalu prepričaš, da so temperature in sneg, tekom preteklih mesecev, naredili svoje.
Lyngni, se vidimo naslednjič!
P.S.: Spodaj lahko preverite spisek opreme, ki je bila z nama, ogledate deset minutni video in galerijo slik
K tokratnemu zapisu me, na žalost, ni vzpodbudila kakšna zanimiva smer, balvan ali pa le brezpotje, saj sem že dve leti bolj ali manj v mirovanju zaradi poškodb. Pač pa me je vzpodbudilo razmišljanje o današnjem dogodku in to bi rad delil. Dotika pa se splošnih družbenih razmer in vse večjega kaosa na področju družbenega komuniciranja, kjer si ljudje, za dosego svojega lastnega cilja, lahko izmišljujejo, lažejo, potvarjajo, sprenevedajo. Namesto, da bi prevzeli odgovornost za lastna dejanja in za njimi tudi stali.
Dogodek se je zgodil v naši trgovini (Podjetje Gornik). S trgovino in še dlje s proizvodnjo izdelkov lastnih blagovnih znamk (GORNIK, RES-Q, MONTANA) živimo že od leta 2003. Cela družina. In naši sodelavci ter kooperanti. Drugo leto bo dvajset let. Začeli smo iz popolne ničle (niti za osnovni material nismo imeli) in prišli do modernega, nizko energijskega, iz lesa narejenega objekta, v katerem je moderna proizvodna linija (Proizvodna linija), prijetna in lepo oblikovana trgovina ter pisarne. Od samega začetka proizvajamo izdelke svojega razvoja, ki so iz tehničnih, zelo kvalitetnih materialov. V zadnjem obdobju zelo veliko pozornost usmerjamo v okoljsko vzdržne materiale (reciklirani materiali, naravni materiali – volna) ter tako poskušamo narediti nekaj dobrega tudi za zanamce.
Pa preidimo k bistvu tega zapisa. Živimo v času, ko je očitno vsem dovoljeno vse. Če le imaš iPhona in pet minut časa. Že pred časom sta se pojavili v naši trgovini dve osebi, ki sta zapisali svojo “slabo izkušnjo” nakupa na družabna omrežja. Vse lepo in prav. Tudi kritika mora biti, zato da lahko narediš korak naprej. Sprva si kot lastnik trgovine in človek, ki iskreno vlagaš ves svoj čas in energijo v dobrobit kupcev in se trudiš vse gnati k njihovemu čimvečjemu zadovoljstvu, kar nekoliko razočaran in žalosten.
A ko začneš zlagati kocke na svoje mesto ugotoviš, da si pravzaprav velikokrat le žrtev njihovih zlobnih namenov. Kaj to pomeni? Bi jih morali ignorirati? Danes se v trgovini pojavi ženska, ki vrešče zahteva, da naj ji vrnemo kupnino. Čeprav je jopico kupila že pred pol leta na način, da je jopico pomerila v trgovini, si jo ogledala, jo potipala itd. Da je z jopico vse vredu in je narejena po vseh standardih proizvodnje. Da je z osnovnim materialom in dodatki vse vredu. Da smo ji jopico že enkrat zamenjali, čeprav že prvič ni bila upravičena do zamenjave. Da je prejela uradni negativni odgovor na reklamacijo.
Takole so si sledili dogodki. Nakup je bil izveden 28.04.2022. Prvič je jopico reklamirala dne 01.06.2022, češ da jo motijo šivi. Neupravičena reklamacija (jopica ni imela nobene napake), a vseeno jopico zamenjamo za drugo/novo (v znak dobre volje!). Jopico nadalje nosi oz. uporablja štiri mesece (uporaba vidna). Drugič jo reklamira 13.10.2022. V obeh primerih je trgovina jopico sprejela v reklamacijo in izdala zapisnik. Tako kot je to običajno. Reklamaciji sta bili obravnavani, upoštevana pa vsa določila ZvPot. Ugotovitve so zapisane zgoraj. Obakrat negativno, s tem da smo ji prvič vseeno ugodili. V drugo ji ponovno ni bil všeč šiv na rokavu; tokrat na drugem koncu.
Želim pojasniti, da v primeru, ko je stranka upravičena do pozitivno rešene reklamacije, se to seveda upošteva in se stranki zagotovi bodisi nov artikel, zamenjava ali vračilo kupnine. Takšna je praksa pri nas.
Iz pogovora razberemo, da je stranka zamolčala, da je izdelek uporabljala. Tudi če bi želeli, še drugič, izdelek zamenjati za drugega na račun dobre poslovne prakse, tega ne bi mogli storiti. Ker stranki seveda to ni bilo všeč, začne dvigovati glas in prostaško komunicirati. Beseda kreten pač nekako ne sodi v pogovor.
Iz zapisanega se ustvarja vzorec delovanja takšnih strank. Iz katerega koli razloga (nezadovoljna mama, punca, fant, sprememba mnenja o barvi, potreba po vračilu denarja, izsiljevanje za drug izdelek, uveljavljanje izključujočih pogojev reklamacije, troli …) se stranka odloči, da bo prišla do novega izdelka ali vračila kupnine. Enostavno se ne zmenijo za pogoje poslovanja. Mislijo, da v primeru če bo trgovec preveč trdoživ, pa bo stranka prijela za iPhone in poskrbela za “negativno” reklamo z objavo na družabnih omrežjih. Prav to pa je bil eden izmed argumentov omenjene ženske, ki nam ga je jasno in glasno sporočila.
Opažam, da se je spremenil vzorec komuniciranja v zvezi reklamacij v primerih, ko je reklamacija zavrnjena oz. ugotovljena kot neupravičena in z njo stranka seveda ni zadovoljna. Takrat se praktično vedno pojavi grožnja z negativno objavo na FB in drugih družabnih omrežjih. Ni prostora za razumski pogovor o dejanskih vzrokih nepriznanja reklamacije.
Pa še čisto malo statistike; v letu 2021 smo v povprečju prodali 6000 (s povprečno ceno 100,00 €) artiklov od katerih smo prejeli 25 reklamacij. To pomeni 0,41% delež. Od tega je bilo pozitivno rešenih 23 in negativno 2. Med reklamacijami ni bilo niti enega samega artikla blagovne znamke Gornik! Torej se na koncu koncov pogovarjamo o zanemarljivem številu reklamacij. Kar pa ne pomeni, da nam ni mar zanje. Prav nasprotno; v čimvečji meri se potrudimo prav za vsakogar!
Sporočamo, da nas ni strah takšnih “pogumnih” ljudi, ki si “upajo” na FB! Pa še nekaj želim povedati; za vsakim izdelkom, ki je narejen v naši proizvodnji stojijo ljudje in stojijo zgodbe. Stojijo šivilje, krojilje, operaterji, oblikovalci, računalničarji, kooperanti, entuziasti, srčni ljudje. Izdelke je potrebno narediti. Ne rodi jih trgovina in izvrže na police. Ne padejo z neba. Ne pošljejo nam jih iz daljnega vzhoda. Naredimo jih mi. Sami! Iz čiste ničle. Zato bi vsak, ki vehamentno in nesramno komentira in zaničuje, moral razumeti ta potek. Ni potrebno vsevprek “pljuvat”, če ti nekaj ni všeč ali pa samo zato, ker si vstal z levo nogo. Ni potrebe po tem, da nesramno komentiraš v stilu “kako drag je vaš izdelek”, samo zato, da zaničuješ. Če ti karkoli ni všeč, lahko vedno nakup pač preprosto opraviš tam, kjer ti je dosegljivo in je vse po tvojih pričakovanjih.
Upamo, da bo takšnih primerov čim manj. Več pa poštenosti, iskrenosti in razumevanja.
Včasih se je bilo zelo popularno udeležiti kakšnega dogodka, ki je imel na koncu oznako 10ka (nočna 10ka, kranjskogorska 10ka, rudarska 10ka, hajdinska 10ka, najdaljša 10ka…). Temu dolgemu seznamu pripenjam še eno 10ko, ki pa nima nobene zveze s tekmovalnim športnim dogodkom. V mladosti smo se vse preveč zaletavali v športne dogodke tekmovalne narave, ko okoli sebe nismo videli nič drugega kot le tekmovalnega konkurenta, ki s peno okoli ust in jezikom do tal, ob osvežilni postaji kar z obema rokama grabi po bananah, pomarančah in znanih energijskih tablicah.
Nekega dne me prešine misel, da bi okoli Škofje Loke, s kolesom nabral deset vrhov. Naenkrat, v enem dnevu. Ko se igram s to idejo ugotovim, da pravzaprav sploh ne bo tako lahko nabrat deset čistokrvnih loških vrhov. Blegoš med te seveda ne spada. Ja kaj bodo pa rekli sosedje v Poljanski dolini? Si nor? Morda Ratitovec? Za nekoga iz Goričkega je to hrib v Loškem koncu. Ne, tudi ne bo vredu. Raje ga pustimo za Železnikarje, da ne bo ognja v strehi.
Točke na turi
Razmišljam in razmišljam in na koncu vseeno uspem ravno za las ujeti še deseti hrib. Torej; začel bi v Retečah (rojstni kraj Gornika) in se najprej prestavil na Hom. Nato bi se zapeljal naprej na Osolnik, pa Sv. Barbaro, Sv. Andreja, Sv. Ožbolta (ja, en kup svetnikov), nato bi se spustil v Zminec in se dvignil na Lubnik. Od tod bi se prestavil na Stari vrh in šel naprej do Mladega vrha. Od tu bi se spustil v Praprotno in se ponovno dvignil na Planico in nazadnje še do Križne gore. Ta mi je bila od vsega še najbolj všeč, saj bi se pravzaprav na Križno le spustil s klanca.
Tak je bil plan. In moram reči, da sem ga pravzaprav realiziral skoraj v popolnosti, le da sem Mladi vrh zamenjal z Lavtarskim vrhom. Zakaj tako, pa v nadaljevanju.
Prvi cilj je Hom
Klimatske razmere so idealne. Boljše ne bi mogle biti. Najprej pribrcam na Hom. Lep razgled, lep začetek. Srečam dva planinca s katerima se, presenetljivo, celo pozdravimo in rečemo par besed. V meni se prebudi star spomin na vzlet z jadralnim padalom s Homa in dramatično pristajanje, ko sem manevriral med kabli daljnovoda. Ker sem še vedno med vami ste pravilno ugotovili, da sem pristal uspešno.
Iz Homa se povzpnem na Osolnik. Do cerkve seveda ne grem, saj ne tvegam bližnjega srečanja s kmetom, ki ne mara kolesarjev. Zato se zapeljem mimo bližnjega kozolca po lepo urejeni cesti, ki se je obrnila navzdol. Ob cesti me domačin čudno premeri z mrkim pogledom. Za hišo mu prav sramežljivo in skrito visi neka čudna zastava. Spominja me na ameriški Texas. Ni dolgo, ko se znajdem pred naslednjim vzponom.
Na Barbaro
Presenečen nad lepo asfaltno cesto se v svojem ritmu dvigam na Sv. Barbaro. Vzpon mi ni znan, saj sem prvič tukaj. Očitno sem izbral pravo točko na mojem potepu, saj vzpon ni prav dolg. A v žep sem ga vseeno pospravil. Povratek me pelje po isti cesti do Hrastnice.
Po spominu se peljem po cesti in me razjeda dvom, da sem morda zgrešil pravi odcep. Takrat se znajdem na manjšem križišču z lokalnimi lesenimi tablami, ki me usmerjajo na posamezne kmetije. Table pravijo, da so ti kmetje na Sv. Andreju. To pa je tudi točka na mojem seznamu. Ne ukvarjam se več s tem ali sem na pravi poti ali ne, ampak enostavno zarinem v prvi klanec. Ufff, si rečem in brišem pot iz čela. Najbolje, da kar sedim na sedežu, saj če bi vstal bi se najbrž prekucnil na hrbet.
Tako stiskam zobe do prvega križišča, ki me usmeri v desno in na makadam, kjer se moje vozna podlaga le še poslabša. A ker se Gorenjci ne damo kar tako, stisnem in že sem pri neznani kmetiji. Napnem sive celice in ugotovim, da sem pravzaprav že nad Sv. Andrejem. Tako, pa je štirica padla v moj žep kar sama od sebe.
Na Ožbolta
Kolovoz in kasneje planinska pot me odpeljeta proti Sv. Ožboltu. Pot mi je znana, saj sem jo v nasprotno smer že vozil. Seveda gre tokrat težje, saj je klanec navzgor. V daljavi opazim sotrpina, ki se nekaj muči in stoji ob kolesu sredi steze. Kakšnih sto metrov pred menoj. Kar hitro se mu približujem, za kratek čas se skrije za ovinkom, kar naenkrat pa izgine. Hej, kje hudiča pa je model, ki sem ga skoraj ujel? Gledam, pa ga ne vidim. Del pogleda mi zakriva bližnja kmetija. Ko jo obvozim, vidim ta istega kolesarja daleč pred menoj in to na vrhu zelo strmega vzpona. Komaj obdelam ta vzpon in si rečem, še malo in mu bom tik za petami.
Jeaaaa, right… Tipa od nikoder. Pa kako je to mogoče? Naklon klanca pa še hujši. Ne morem več. Sestopim iz bicikla in preklinjam, ker sem tak luzer, da klanca ne morem zvozit. Tip pred menoj pa to naredi brez težav. Na Sv. Ožboltu mi ni več nič jasno. Model mi ne zgleda nek Le Tour kolesar. Najprej spijem požirek, se okrepčam in nadiham. Ko se po krajši pavzi, mimo kolesa sotrpina, vrnem nazaj h svojemu kolesu pa opazim. Bajk na baterijo! Rečem si samo ”lahko je s polno ritjo srat”, tipa diskvalificiram, dosežek akumulatorja pa brišem iz svojega spomina in jo že pičim dalje proti Zmincu. Pet jih v žepu.
Naslednji je Lubnik
Šmika promenado proti Nacetu že poznam. Opazujem alejo slavnih ob cesti in imam občutek kot bi se vozil po Walk of fame v Hollywoodu. Ujamem svoj ritem in gravura mojega imena v asfalt postane moj življenjski cilj. Na Lubnik še nisem šel s kolesom; čisto na vrh mislim. No, tudi peš zelo dolgo tega. A pustim se presenetiti in vozim dalje. Dokler gre. Na koncu so kamni vseeno preveliki, kar me prisili, da kolo zagrabim za roge in skrijem za bližnje drevo. Po kakšnih desetih minutah sem na vrhu Lobnika.
Nekje na polovici ture
Medtem ko opazim, da mi počasi zmanjkuje tekočine, opazim tudi, da mi zmanjkuje hrane. Hmmm, s hrano najbrž ne bo tak problem, kot z vodo. Ampak, ker me pot vodi naprej po vojaški gozdni cesti proti Zaprevalu, si rečem, da bom vodo zagotovo našel kje ob poti. A glej ga zlomka, tik pred Zaprevalom me pobere, pred tem pa vode nikjer. Bidon prazen, hrane še za en obrok, a kaj ko se bo ta zataknil nekje v suhem grlu, če ga bom poskušal pojesti. Res sem v krizi! Kolo naslonim na bližnje butare, usedem se v senco in na koncu vseeno pospravim vase še zadnji obrok.
Počivam, počivam, počivam… Nakar se opogumim in pokličem Mojco, če mi prinese pijačo in hrano. Kako ponižujoče! Pogajanja se začnejo. Pot do cilja ni tako kratka, izmučenost je velika, energija na psu… Vse to Mojco omehča, čeprav me najprej odpravi z argumentom, da bo voda ziher kmalu kje ob poti in naj go grem poiskat. Na koncu se dogovoriva, da vodo poskušam res najti kje ob poti (sej sem jaz tudi ziher, da mora biti kje kak požirek), ampak, da se kmalu slišiva in se poskušava dobiti nekje pri spusti nazaj v dolino proti Praprotnem.
Delna rešitev
Tako se moja pot nadaljuje in res najdem prvi izvir v Zaprevalu. Kar ne morem se odžejat! Hrane ni več, zato odbrzim naprej proti Staremu vrhu. Od zadnje gostilne naprej kolesarim prvič. Na aplikaciji mi kaže cikcakasto pot. Vse drži, zato se kmalu znajdem v štartni hišici na Starem vrhu. Sedmi vrh pod streho.
Na naslednjem drevesu najdem planinsko tablico za Mladi vrh. Super, si rečem. Vse je pri roki in vse gre po planu. Bum! Že čez nekaj deset metrov mi kapne, da pa tukaj ne bo nič vožnje s kolesom. Hodim in kolo vlečem za roge po ozki planinski poti. Korenina ob korenini. Drevo ob drevesu. Ponovno pogledam na aplikacijo in ugotovim, da simbol v podobi kolesa pravzaprav pomeni razgledno točko in ne kolesarsko pot. Simbol daljnogleda. Najbrž si predstavljate podobnost simbola daljnogleda in simbola kolesa. Podobna sta si, kajne.
Spust na drugo stran
Takoj obrnem in se na Starem vrhu udobno namestim v travi. Razmišljam, kaj zdaj? Moram najti zamenjavo za Mladi vrh. Saj Loška 10ka se bolje sliši kot Loka 9ka. Je res? Ker mi zdaj pa res že primanjkuje hrane in spet pijače se mi počasi megli pred očmi. Zato se odločim, da najprej v akcijo vključim Mojco kot vodonošo (Mojca, to je časna funkcija. Vprašaj udeležence Le Tura). Edino rešitev lahko od tu naprej iščem na drugi strani doline.
Z Mojco se srečava tik pod spodnjo postajo štirisede. Ufff, kar čutim, kako se baterije polnijo. Od neprestanega razmišljanja o hrani in pijači sem kar pozabil na razbolelo rit. Zato pa o njej toliko bolj razmišljam v Praprotnem, kjer se rit kar noče in noče usesti na sedež. Saj jo razumem, če pa boli. A če hočem končati turo, bo morala tudi rit popustiti. In je.
Na drugi strani doline
Zamenjavo za Mladi vrh najdem v Lavtarskem vrhu. Tako prikupno se je znašel na moji turi, da se mi kar smeje. Pravzaprav se je to zgodilo šele na vrhu zelooo strmega vzpona na Lavtarski vrh. Do takrat pa sem kar močno grizel kolena.
Na poti sem več kot osem ur in pred menoj sta le še Planica in Križna gora. Pohodniki počasi odhajajo domov in parkirišča pod Planico se praznijo. Sredi res strmega klanca tik pod cerkvico na Planici se spomnim Nece Falk in štiklca ”Samo najjači ostaju”. Na vrhu klopca, spomladanska travica, prebujajoča drevesa, ambient skromnosti in MIR. Ni duha in sluha o dolinski noriji in psihozi. Ko bi vedeli kako lepo je tukaj. Se usedem, zamižim in sem sam s svojimi mislimi.
Križna gora je samo še zgolj formalnost in točka na kateri lahko rečem, da sem, po devetih urah in pol, 82 kilometrih, in nekaj manj kot 2700 metrov višincev, zaključil Loško desetko.