Mesec: julij 2012

310. (07.07.2012)

Vroč dan. Vsi nekje… Se zapeljem v Riofreddo. Parkiram ob cerkvici, ki je vedno na stežaj odprta. Ali pa vedno samo takrat, ko sem jaz tam!?. Ta vas me vedno spomne na Twin Peaks. Mysterious…

Le na koncu pet kilometrske ceste – na planini – v hrbet zagledam dva pohodnika. Mene zagotovo nista videla. Drugače nikjer nikogar. Po cesti navzgor do table, ki me je usmerila naprej proti Corsiju. Na izravnavi se sliši kako pada slap. Poskušam ga najti (bilo je peklensko vroče in bil sem že skoraj brez vode), pa imam občutek kot da se mi hoče izmuznit. Pošljem ga v tri … in grem naprej. Zavijem s poti ali pa se me kar sama otrese. Malo naprej že poplezujem po brezpotju proti TKŠ. Po dolgih, dobrih dveh urah sem tam. Vržem s sebe prav vse kar je bilo na meni, saj sem bil povsem moker. Kmalu se vse skupaj posuši, mene pa lepo obdeluje rahel vetrič. Za sušilno vrvico si izberem pohodne palice. Iz nahrbtnika vzamem vodniček, ki sem ga nabavil šele pred tremi urami v Trbižu. Spoznam še ostale smeri. Ko imam vsega (hrane, ogledovanja smeri, miru, rahlega vetriča) dovolj, si zapnem pas, pripnem par vponk, kratek štrik. Skice nimam in prav vseeno je ali jo imaš ali ne. Je smer tako zelo očitna; le proti sredini se moraš držati raza. V skrbeh sem, ker imam skoraj povsem prazeno steklenico za vodo. Kot farsa se vse okoli mene nahaja sneg. Celo po njem hodim, pa vendar ne morem priti do vode. Nekaj deset metrov višje se kot po čudežu pojavi voda, ki v kapljicah pada čez skalo. Prav nerodno se namestim pod rešilno bilko in kar nekaj časa vztrajam s ”flašo” v roki. Ko se vode nabere toliko, da sem zadovoljen, se odpravim dalje. Prav počasi in z užitkom. Metri se nabirajo in pojavi se tudi prvi, bolj pokonci, prehod. Gre za kamin, vendar so grifi prav dobri. A ves čas imam v glavi, da je treba bili 100 procenten. Nekaj gibov in že sem preko zahtevnega dela. Sledi spet lepo lažje plezanje. Nese me čisto levo na raz. Ustavim se in poskušam ugotovit nadaljevanje smeri. Pod ritjo je že kakšnih dvesto metrov. Desno? Ne, gre vse preveč v previse. Naravnost? Tudi ne. Ni prehoda. Ostane samo še v levo. Pogledam za vogal in grem v nekakšen žleb. Edino tu bi bil lahko prehod. Grem malo višje. Pa še malo. Sem v razkoraku, strmo je že kar precej, nad mano pa previs. Spomnim se, da naj bi bil v smeri nek previs. V tem previsu pa bi moral biti klin. Gledam desno. Nič. Pogledam levo, rob stene. Nad mano še vedno previs. Nič, odločim se, da se dvignem kolikor je mogoče. Previs imam v višini glave. Stopim na najvišji grif in glej ga glej. Prav nad previsom tiči obročkar. Za vsak slučaj vpnem gurtno z vponko. Poiščem dobre grife in kmalu sem nad previsom. Od tu se spet lotim lažjega plezanja (ves čas tam okoli III). Kasneje ugotovim, da je previs šele nekje na pol smeri. Smer se nadaljuje malo levo, malo desno; pač tam kjer so lažji prehodi. Po kakšni uri in pol plezanja celotne smeri (400m), stojim na vrhu. Od tam se je treba spustiti malo dol, pa spet malo gor, pa spet malo dol in na koncu končno samo še malo gor do božjih polic.

Tu se vležem v mehko travo in uživam v neskončnem miru in lepoti, ki je ni nikjer v dolini. Pod vrat si postavim štrik, roke prekrižam na prsih in opazujem oblake. Čeprav je pod smerjo sumljivo kazalo, je bilo na vrhu, kar se oblakov tiče in morebitne plohe, vse pod kontrolo.

Sledil je le še sestop pod smer, in bil že čez približno pol ure nazaj (prvič sem spodaj udel super melišče). Sestopim še nazaj na pot in na koncu še do avta.

Krasen dan, ki pa v povprečju niti ni bil tako zelo vroč.

[Prikaži kot projekcijo]

309. (30.06.2012)

Z Urbanom sva se dobila v Mojstrani, ko se je naredilo že jutro. Se pravi, da nisva pretiravala z zgodnjo uro. To se je potrdilo tudi v Kotu, kjer sva komaj še našla prostor za najin avto. Malo čudno sva pogladala enaga izmed planincev, ko si je že pri avtu natikal plezalni pas. Ampak, sto ljudi, sto čudi!

Že po prvih korakih naju je oblil pot. ”To bo vroče, danes”, si rečeva in pičiva dalje. Prvi postanek narediva pri studencu. Zaradi vročine še studenec ni prav nič hladen. Greva dalje in že sva pod skokom pod Rjavino. No, saj ni šlo tako hitro, saj sva do vstopa, ki je malo višje od skoka, rabila več kot dve uri.

Vstop hitro najdeva in ugotoviva, da lahko kar lep del smeri plezava nenavezana. Vse do najbolj očitne police v steni. Nekoliko bolj desno od grede naletiva na klin in prusik v njem. Tu se naveževa. Prostora je ravno toliko, da sva bila zelo previdna, da nama ni kakšen kos opreme zletel v prazno. Tja, kamor so kasneje leteli konkretni kosi skale. Vsaj na začetnem delu, saj je bila skala zelo krušljiva in mokra. A se je to prav kmalu izboljšalo in plezanje je postalo prav uživaško. Sledilo je cirka šest raztežajev lepega plezanja. Sem in tja sva spustila kak kamen v dolino, a po večini je skala res dobra. Kar nekaj vmesnega varovanja sva namestila, da je bila plezarija varna. Tudi kak štant je bilo potebno nabiti. A, jasno, to paše zraven. Najlepši del smeri je prav detajl smeri. Lepe poke in dobra skala, čeprav mi je en kos skale prav tukaj spet ostal v roki. Zadnji raztežaj je pripradel Urbanu (mimogrede; to je bil Urbanov debi pri zabijanju klinov in plezanju v enakovredni navezi – mora dat še za pir:), ki pa se začne z lepim kaminom in kasneje preide v dvomljivo zajedo in na koncu v še bolj dvomljiv (kar se tiče skale) previs. Nato padeš v šodrasto kotanjo in tam je bilo vsega konec. Presenetljivo hitro! Bolj iz previdnosti ostaneva na vrvi še izstopno gredo, na koncu pa se razveževa in sprehodiva na sam greben Rjavine.Tu se pokaže Krma in vabljive trate tam spodaj. Naju pa so čakali še neodstrnjeni prehodi (tu še nisem hodil) in cel greben do vrha Rjavine. Prehodi so bili lepo plezljivi in po kakšne pol ure stopiva na nekakšen predvrh Rjavine, ki pa je bil še slabe pol ure oddaljen od vrha. Najprej se z njega spustiva za kakšnih 50 do 100m, nato pa spet navzgor, prav do vrha. Naj omenim, da sva imela oba samo še kakšen požirek vode v nahrbtniku, naju pa je, poleg dostopa na vrh, čakal še zelo dolg sestop nazaj v Kot. Upala sva, da bova naletela na kakšen izvir z vodo. Sprva je bolj slabo kazalo. Kar naenkrat pa se izza vogala pojavi voda, ki je v kapljicah (dobesedno) polzela po skali. Nekako sva jih uspela ujeti v najini plastenki in sestop ter življenje je postalo spet lepše.

Po dvanajstih urah sva z Urbanom prišla nazaj k avtu. Nato pa Urban na piknik, jaz pa v Vrata in s familijo na bivak. Lep dan!

[Prikaži kot projekcijo]

308. (03.06.2012)

Na pamet mi je prišlo plezališče v Železni Kapli. Že večkrat sem slišal, da je prav simpatično. Pa je bil dan pravi, da smo odšli pogledat kako je tam zadaj, saj se moraš najprej povzpet do Zg. Jezerskega, potem pa še spustiti na drugo – avstrijsko stran. Ampak ni prav daleč. Najprej nekaj časa iščemo pravo cesto, nato pa pridemo do prav lepo urejenega parkirišča. Za pokopališčem (večja cerkev je lahko za orientacijo) se z glavne ceste zavije desno in potem v strm klanec ter na prvem (mislim da je prvi) razcepu zavijete levo (tu so tudi table za plezališče) in spet strmo navzgor. Od tu pa ne morete več zgrešiti.

Stena je obrnjena proti jugu, zato je najbolj primeren obisk v času, ko sonce ne nabija s polno močjo (pomlad, jesen, hladno poletje). Smeri so vseh težavnosti. Še najbolj pomembno od vsega pa je to (no, za tiste, ki imajo otroke), da je teren pod steno prijetno travnat, širok in da imajo v neposredni bližini otroška igrala in trampolin. Zadnji je bil s strani Jaka in Vala ves čas zaseden. Zato so imeli tisti mulci, ki jih ta dan ni bilo v plezališču, pravo srečo:).

Najprej napeljemo eno trojko za tamaledva. Vsi gremo čez. Vmes z Mojco splezava še sosedno in naslednjo sosednjo. Spet sta na vrsti tamaledva, saj se jima je šlo, da bosta splezala dovolj (3) smeri, ki jih bosta na koncu lahko ”zamenjala” za kepce sladoleda. Vel se odloči, da bo to smer preskočil. Tudi Jaka kmalu obrne in na koncu ostanem za plezanje sam. Juhejjjjjj… Spodaj me Mojca zihra, smeri pa so prazne. Kaj bi si želel še boljšega!

Lotim se naslednje tri smeri, ko ugotovimo, da je prišel čas za odhod. Zame prekmalu, za ostale ravno prav. Poberemo robo in se počasi premaknemo k avtu in potem nazaj proti Jezerskemu. Vmes se ustavimo še pri jezeru, kjer sta Jaka in Val zamenjala svoje smeri za težko pričakovana sladoleda. Košarico primakneva tudi midva in ob jezeru sklenemu naš današnji izlet.

Železna Kapla je zakon!

[Prikaži kot projekcijo]

307. (26.05.2012)

Ne glede na vreme in ostale pogoje, sva že v soboto pobrala robo, jo vrgla v avto ter se proti večeru zapeljala v Kamnik. Dobiva se na pumpi. Skočiva še v bližnji market po futer in staropramen. Parkirava že pod tovorno žičnico, saj bi z avtom, zaradi ogromnih reber na cesti, zagotovo nasedla. Ob poti srečava nabiralce Čemaža, midva pa sva začela z nabiranjem višine in strmih metrov skozi Žmavčarje. ”Sranje”, si rečem če na prvem ovinku v gmajni, saj je nek kreten s sprejem počečkal skoraj vse skale skozi Žmavčarje. Višje kot se vzpenjaš, bolj te preveva jeza nad ”umetnikom” in bolj si predstavljaš kako bi ga z veseljem in z močnim desnim krošejem po gob…

Pot skozi Žmavčarje se že tradicionalno vleče, pa čeprav ves čas debatirava o tem in onem. Proti vrhu ugotoviva, da je, presenetljivo, še vedno precej snega. Škoda, ker s seboj vlečeva toliko litrov vode, ko pa bi lahko imela s seboj le gorilec in posodo. Zdaj je kar je, si rečeva in vstopiva v bivak. Vedno, kadar vstopim v bivak me prevzame en tak fajn občutek. Kljub majhnemu prostoru in minimalnem udobju imaš občutek domačnosti. Sva sama. Ura še ni pozna, zato se vzpneva nad bivak in naprej nad Turski žleb ter podaljšava do vrha Turske gore. Kakšen prijeten popoldanski sprehod! Nikjer nikogar, razgledi pa odlični. Le tam daleč, na vrhu Brane, se presenetljivo nekdo mudi. Narediva nekaj fotk, potem pa počasi nazaj proti bivaku. Vmes postane prav prijetno toplo, zato se nastaviva že zadnjim sončnim žarkom, ki prihajajo nekje izza Skute.

V bivaku postane nekoliko bolj sveže oz. mraz, zato nase navlečem skoraj vse deke iz bivaka. Kakšno vržem tudi s sebe, saj je teža takšna, da komaj diham. In pade tema na oči…

Zjutraj se zbudiva v krasen, sončen dan. Vendar se kaj kmalu začnejo okoli vrhov motati oblaki. Pa zgleda, da nič resnega, čeprav naju je začela vrtati vremenska napoved, ki ni bila prav obetajoča za popoldanske ure. Pojeva in se podava na pot proti Skuti. Markiran prehod pod Skuto je bil zasnežen, midva pa brez opreme za sneg. Jasno, kdo pa je pričakoval toliko snega! Na srečo je na vrhu vzpona še ena možnost sestopa na Pode. Stara, opuščena ferata, ki poteka po ploščah na podstavku pod skuto. Ta pot je res opuščena. Zajle kar visijo, klini so od plazov položeni in skrivljeni. Večji del je potrebno poplezavat in preklinjat šoder, ki ti ves čas žre živce.

Na koncu uspešno prideva na Pode in preko snežnih jezikov tik pod Štruco. Tu pa sva nameravala tudi kaj splezati. A se je že takoj videlo, da bo to še zelo zanimivo, če se odločiva vstopit. Že dostop do skale je bil povsem zasnežen. Najbrž pa bi bil sestop še bolj pester. Ko pogledava še navzgor v nebo, se soglasno odločiva, da bo Štruca počakala na boljše pogoje.

Res se fajn stemni, zato se kar hitro usmeriva proti Koglu. Izkušnje iz preteklosti so mi povedale, da naj se prehodu iz Podov do pod Kogla raje izogneva. Zagotovo je še pod snegom, midva pa v supergah:). Zato se odločim, da se bova do pod Kogla spustila ob vrvi.

Sidrišče hitro najdeva in urediva vrv za spust. Najprej se spustim jaz, nato še Lojz. ”Kateri štrik vlečeva?” ga vprašam. Odgovori, da rdečega. Bolj ko ga vlečeva, manjši je napredek. Ga pogledam in ga vprašam če je ”ziher”. Ker nisva več tako ”ziher”, poskusiva še modrega. Pa je napredek še slabši. Vrneva se k rdečemu in poskusiva še nekajkrat, a ni napredka. Nič, vrv bo treba rešit in nič ne zgleda, da kako drugače kot tako, da se bo moral nekdo povzpeti nazaj, prav do začetka spusta. Klasično prusikarjenje preskočim in v vrv vpnem avtoblokado in varovalni prusik. Ker Virensova smer v zadnjem raztežaju nekoliko tudi visi, me je temu primerno vleklo iz ravnotežja. A višina se je vztrajno nabirala in kmalu sem na vrhu in zoper nazaj pri Lojzu. Zmeniva se, da je potrebno ob spustu zadnjega, vrv primerno urediti, da se težava ne bo ponovila. In tako tudi poteka vse do vznožjo.

Pod Koglom se vsedeva na ogromno skalo. Vzameva iz nahrbtnika še kar je ostalo od hrane in pijače ter v miru in brez naglice z užitkom zreva na svet tam spodaj. Pod Koglom in tudi iz stene je že od nekdaj noro lep pogled na Bistrico in naprej na Kamniško dolino.

Sestop je minil kar hitro, pri bajti v Bistrici pa vse polno turistov. Fajn vikend je bil, pa čeprav nisva splezala (če odštejem prusikarjenje) prav nič.

[Prikaži kot projekcijo]

306. (20.05.2012)

Z Ivanom sva odšla v Novi vrh nad Baško grapo. Zanimalo me je kako je v teh koncih. Tu še nisem plezal, zato je bila destinacija toliko bolj zaželena. Gre za krajše smeri s tremi cugi maksimalno. Pa še ti so običajno bolj kratki.

Dostopa se po zelo strmem gozdnatem terenu in kasneje po kamniti grapi do vznožja stene. Tu je treba takoj zaviti levo, sicer pridemo steni za hrbet in se je potrebno vrniti. Pa tudi če pride do tega, nič zato. Ko sva midva prišla do vstopa sta bila tam že Matjaž in Andrej iz AO Cerkna. Odpravljala sta se v Direktno, midva pa v Smer pojoče travice. Smer se v drugem raztežaju postavi precej pokonci. Ta raztežaj je ocenjen s VI- in je opremljen s klini. Mislim, da sem zatikal tudi druga varovala, vendar je kar dobro opremljena. Le takoj pri vstopu v zajedo sem pogrešal kakšen klin več. Plezarija je cel raztežaj (ampak res cel raztežaj – 55-60m) napeta. Skala pa je čudovita. V glavnem gre za poči in nekaj malega plat, zgoraj pa te pričaka še pevis kjer se je za dober grif potrebno pošteno stegnit čez rob. Istočasno je bil v sosednji smeri Matjaž (aha, dva Matjaža v vzporenih smereh – ne pojavi se dostikrat takšno naklučje) in so postale fotke prav zanimive. Na koncu težjega raztežaja te pričaka odrešilno stojišče s prepletenimi prusiki na zelo izpostavljenem in hkrati izredno razglednem delu smeri. Tu pa se smer prektično tudi konča. Sledi še krajši raztežaj lehkega plezanje (III) in že stojiš na grebenu Novega vrha. Midva sva se odločila, da se bova za en raztežaj ob vrvi spustila na drugo stran in sestopila peš. Odločitev je bila na mestu, saj sva bila občutneje prej od kolegov, ki sta celo smer abzajlala. Celo vrv jima je nagajala, saj je bila za nekaj metrov prekratka.

Ker so smeri bolj kratke in se le za eno smer res ne splača priti v te konce (no, tudi to ni vedno res, če ni tvoj edini motiv plezanje), sva se odločila, da splezava še eno smer. Odločila sva se za Melitino smer, ki ni tako težka. Je pa bolj psiho, saj v začetku prvem raztežaju ne najdeš klinov in se iz dobre skale na začetku, smer kasneje v kaminu spremeni v krušljivo skalo. Tudi v nadaljevanju se prepletata zelo dobra skala in malo manj. Ampak kakorkoli obračaš si spet po treh raztežajih zunaj smeri. Tokrat sva se odločila, da smer ne bova zaključila prav na grebenu, ampak tik nad stojiščem, kjer je pripravljen tudi abzajl. Najprej iz stojišča odstraniva in zamenjava tanek prusik z debelejšim in novejšim, saj prejšnji ni zbujal prav veliko zaupanja. Tokrat sva počasnejša midva, zato sta kolega spodaj pri avto ped nama.

Sledilo je še vprašanje: ”A gresta na pir?”. In smo šli. Par besed, vtisov in že sva se vozila po Baški grapi nazaj na loško. Za začetek sezone ni slabo…

[Prikaži kot projekcijo]