318. (18.08.2012)
Vroče poletje ima tudi svoje prednosti. Tisti, ki se zadržujejo le v dolini, sploh ne vedo, kako prijetno je lahko kakšnih jurja in pol ali dva višje. Ko sem tisti dan vstal ob treh zjutraj sem dal v nahrbtnik samo eno majico in pulover LAMO. To tudi pomeni, da ti ni potrebno kasneje prenašat po bregih celo kredenco, pač pa uživaš v lahkotni hoji.
Pred avtom je bilo prijetno toplo, nebo pa je preplavljalo nešteto zvezd. Spokojna tišina. A le za trenutek, saj imamo to ”srečo”, da sosedinih osem psov spušča svoje nagravžne krike prav kadar jim paše. Tudi ob tako zgodnji uri. A že čez nekaj minut je bilo vse drugače. Juhej…
Pičim preko Jezerskega vrha proti Železni kapli. Na odcepu za Pavličevo sedlo zavijem proti Logaski dolini, kjer se dobiva z Alešom. Dobila sva se pri planinskem domu, čeprav sva bila prvotno zmenjena pod slapom Rinko. Nimam pojma zakaj sem se odločil za Ojstrico, kjeb temu, da sva bila že popolnoma zmenjena, da greva v Štajersko rinko. Mogoče je bil razlog moja razbolela noga, saj drugega bolj racionalnega razloga ne vidim. A glej ga zlomka, kako se je to kasneje izkazalo prav, saj je bila Štajerska rinka večji del dneva v oblakih.
Zmečeva na kup opremo in čez dobre pol ure sva na Klemenči jami. Tisit, ki so prespali v koči, imajo ravnokar zajtrk. Pred kočo s pogledom na Ojstrico in Škarje – CARSKO – NEPRECENLJIVO! Še tri četrt ure potrebujeva do balvana pod steno, kjer nadeneva opremo in se zapodiva v steno. Meni je vse skupaj dobro poznano, saj sem imel pred tremi leti (ali štirimi?) tukaj izpitno turo.
Na vrhu prvega raztežaja naju ulovijo domačini, ki so se odločili za Zmaja oz. Smer Ive Reya. Po nakaj besedah in napotkih za naslednje metre smeri, se midva odcepiva v levo, kamor pelje Herletova, oni pa naravnost proti Zmaju. Po Herletovi večji del potekajo prehodi zmernih težav. Vse kar je težkega v Herletovi je znamenita prečka. A ta je res ni od muh. Čeprav je treba reči, da je dobro opremljena. Če pa si še dobro vplezan, ne bi smelo biti posebnih težav. Že spodaj mi je Samo svetoval, da naj prečko plezava po ”nogah in ne rokah”. Imel je povsem prav, saj tako postane prečka v svojem večjem delu prav enostavno preplezljiva. Da ne rečem uživaška. Le vstopni in izstopni del je potrebno ”prefajtat”.
No, midva sva imela celo avanturo v smeri. Začelo se je že na koncu četrtega raztežaja, kjer sva zgrešila smer. Na tem delu sva zagotovo pustila kakšno uro in pol časa. Na koncu sem se odločil, da prehod poiščem prav v smeri, kjer je sprva poskušal že Aleš in prav tam je bilo nadaljevanje smeri. Potem ni bilo večjih težav do prečke in naprej še kakšen raztežaj. Vse do izstopnega kamina, kjer se je zadeva spet zakomplicirala. Smer je bila kar na nekaj mestih (tudi platastih) mokra. Še od dežja, ki je padal dva dni pred tem. V kaminu pa je bila taka mokrota, da je od skale kar kapljalo, stene so bile nagravžno zapacane z mahom in sivkasto prevleko. Dno kamina, ki ni bil tako kratek, je bil nasut z oranžno sivim peskom. V trenutku sem se odločil, da to pa že ne more biti pravi prehod v lažji svet. Je pregrd za Ojstrico. Za nameček sem nekako (nimam pojma kako) spregledal skico in opis, kjer je bilo natančno in povsem pravilno narisano in opisano kako se pride iz kamina. A ker jaz teh podatkov po neumnosti nisem imel, sem se začel basat preko previsnega dela kamina. Tam, kjer sem ocenil, da naj bi bil prehod najlažji. Zgodilo se je prav to kar se ob takih primerih ponavadi zgodi. Zadeva se je zakomplicirala, saj je bil prehod nesramno težek (lahko rečem, da povsem na ravni prečke). Levo je bil sicer dober grif, ki pa je bil obrnjen prav v najbolj neprijetno smer, rob kamina je visel ven, noge pa so se opirale v gladko plato brez stopov. Komaj, komaj sem se zbasal preko roba v plato. Plata je bila zelo strma, a vsaj tistih nekaj grifov je bilo, da se je dalo splezat malo višje. Zadnje varovanje (frend) je bil postavljen že daleč spodaj, zato poskušam zabiti klin. Preklet klin se ni želel spoprijateljit z nobeno poko, zato mi ni drugega preostalo kot, da se potudim in reskiram še cirka pet metrov preplezat po plati na vrh kamina. Tukaj pa sem uspel spravit v poko specialčka, ki mi je omogočil, da sem se spravil še kakšnih deset metrov višje v kotanjo. Tu sem namestil stojišče (nisem bil ravno prepričan, da vsi klini držijo ”zaprmej”), ki se je kasneje na vrhu izkazalo, da je bilo povsem varno in dobro.
Zaradi izgube smeri in splošne počasnosti sva za smer potrebovala kar dve uri več od predpisane časovnice. A ne glede na to je bila avantura popolna in zelo fajn. Še pomembneje pa je to, da se je uspešno potrdilo moje geslo: Ni pomembno kaj plezaš, pač pa s kom plezaš!
