328. (17.11.2012)
Obetal se je lep dan, jaz pa že dolgo nisem bil v hribih. Skoraj mesec dni je že, odkar sva se z Lojzem podila okrog Tosca. Zato se z njim, Radom in Robijem menimo, da šli malo v višave. Na koncu ostaneva z Radom sama in jo mahneva v kamniške. Po Žmavcarjih pod južni raz Turske gore. Oba se prvič znajdeva pod žlebom, a ga ni bilo težko najti.
Pod žlebom si na toplem soncu nadeneva plezalno opremo. Ob vstopu v širok žleb začnem pihati v prste, saj je bilo v senci zelo mraz. Kar potrdi požled na sosednji skali in led v tolmunčku višje gori. Jaz se zapodim v gladke plate, a se kmalu obrnem in grem naokrog. Mater, je mraz… Zaplezam v eno polico višje kot Rado. Kmalu ugotovim, da sem se nate… Ne morem ne naprej, ne nazaj, ne gor in ne dol. Za povrhu sem sredi krušljive kamnine, ki samo čaka kdaj se bo zapeljala pod vznožje žleba. Z muko le najdem kolikor toliko dobro skalo, kamor zabijem klin. A ta ”dobra” skala, pri zadnjih udarcih s kladivom, poči in se delno odlepi iz stene. A vseeno ostane na svojem mestu. Ker je klin tako lepo pel, ko sem ga zabijal, se vseeno odločim, da vpnem vrv v klin, preverim njegovo trdnost s potegom vrvi in se spustim na spodnjo polico. Po nekaj metrih spusta že nadaljujem po smeri vzpona. Malo višje se spet pojavi dilema kam naprej. Ta dilema se je pojavljala praktično tekom cele smeri, saj je orientacija kar zahtevna. Tudi še po tem, ko si enkrat na grebenu.
Tja sva prišla po tem, ko sva prečila snežni žleb, krušljive prehode, pa tudi monolitne strme plošče in zoprno ruševje ter skrotje. A ko sva prišla na greben se je pred naju postavilo spet novo vprašanje. Kam? Sicer je na začetku kazalo, da morava le naprej po razu, a kmalu naju je smer spet preizkušala. Pa je Rado kljub temu našel prehode in prišel na vrh prvega stopla. Potem smer nadaljujem jaz in pridem na vrh drugega stolpa in potem v lažji svet. A ta lažji svet se je izkazal za kar trd oreh, saj je bila tu kamnina res slaba. Popolnoma preparela in posuta z majhnimi kamenčki, da si samo čakal kdaj ti bo nogo odneslo. Marsikje sva pred prijemom in stopom morala le-te očistiti za bolj varen (o)prijem.
Ko sva prišla ven iz tega kamnoloma, naju je smer vodila po skrotju na vrh nekakšnega prevrha Turske gore. Ta dva vrha je ločila večja škrbina. Pogled na nadaljevanje smeri pa ni obetal nič dobrega. Že od daleč je bilo videti oranžno prst, ki pa plazalcu peni le eno. Pa še ura naju je neusmiljeno preganjala. Vzdušje ni bilo nič kaj sproščeno, prej bolj zaskrbljeno. Zaradi negotovosti in nepoznavanja nadaljevanja smeri, še posebej pa zaradi pozne ure. A take situacije se običajno razvijejo čisto drugače kot pa sprva kažejo. In tako je bilo tudi tokrat. Ko sva prišla pod najbolj ”zaskrbljujoči” del, se je izkazalo, da je stena res pokonci, a skala je bila dobra in ne pretežka ter kratka. Zato sva bila nato kmalu pod izstopnim žlebom, kjer je bilo treba še zadnjič poplezati, preden sva prišla na vršno pobočje. Kakšnih 50 m sva se še vzpela in potem že stala na vetrovnem vrhu Turske gore. Jasno povsem sama. Vsi ostali so že v dolini.
Ostala nama je še kakšna ura svetlega dne, a takrat bova že dovolj nizko, da ne bo večjih težav s sestopom. Pa še Rado ima s seboj čelko.
Smer je poskrbela za presenečenje, saj nisva pričakovala takšnih orientacijskih zagonetk, razbite skale ter strmih odsekov. Sva se oba strinjala, da je dobro, da sva imela s seboj vrv. In da sva bila sama, kar nama je omogočalo hitro napredovanje.
