Mesec: avgust 2013

342. (18.08.2013)

o se pred plezarijo obeta dolg dostop in dolg sestop, ponavadi razmišljaš, če se da kaj  od tega skrajšat. Tokrat sva se tega lotila s kolesi, ki sva jih parkirala nekoliko naprej od koče v Tamarju. Pred hojo do pod stene si priznava, da je bil to zadetek v polno.

Po cirka 3/4 urni hoji do pod smeri, se naveževa in ugotoviva, da je imel pisec nekje na internetu prav, ko je trdil, da je Mihelič po težavnosti zamenjal prva dva raztežaja. Že za ogrevanje se moraš zbasat čez prve previse in navzol obrnjene grife. V drugem raztežaju tudi skala ne ve ali bi bila raje krušljive ali trdne sorte. A vse to postane nepomembno že po tretjem raztežaju, ko se začnejo zajede s krasno skalo, ki se nekako vijejo tekom cele smeri. Razen srednjega dela…

Krasno poplezavanje v odlični skali, dobrem varovanju in opremljeni smeri ter prijetnem hladu severne stene Šit je najbolj začinjeno v spodnjem delu stene. Zanimiv je tudi žleb preden prideš v širok sredinski del smeri, kjer moraš preko dveh previsov gladke skale. Poseben pečat plezanju je dal prav divji ambient in pogled na sosednje Ponce, Kotovo špico, Jalovec in dolino Tamar ter dejstvo, da sva bila sama v smeri. Vso steno sva imela zase!! Kar je danes baje že kar redkost…

Kot se spodobi sva si v zgornji tretjini na stolpiču ob raziču privoščila… jasno; MALICO. Brez tega pač ne gre… Rečeva dve ali tri … bolj ko ne nakladava …:)

Kmalu padeva v izstopno zajedo z res odličnim plezanjem, razen krajše prečke, ki je bila… škoda komentarja. A tudi to mora biti in ob takšni količini dobre skale to sploh ne skazi celotne plezarije.

Na robu stene me pozdravi jugozahodnih, jaz pa njega z znanim matičarskim vzklikom… Kmalu za menoj pride še Luka in skupaj ugotoviva, da bo za nazaj en doooolg sestop… No, v resnici je bil še daljši, saj sva ga začinila s prezgodnjim zasukom v desno in sva kolovratila v (saj ne vem točno) območju ene špičke pred Jalovško škrbino. Ahhhhh…. No, po kakšne pol ure iskanja prehoda, sva, tako kot je ponavadi, prehod našla tam kje bi ga morala skoraj brez težav najti že prej; še preden sva se naredila pametna…

Dobro uhojena steza naju je odpeljala na Jolovško škrbino, od tam po zajlah pod steno. Še prej pa se je pred naju postavil ta lanski sneg. A sva s tehniko jahanja ugnala še tega in se umazana od svinjarije na snegu zapodila v melišča. Ta je bil dokaj beden, saj sem na kar nekaj mestih sorajda padel v objem z nič kaj prijaznimi skalami:(. A tako kot vsaka reč mine, je minila tudi ta pot.

Pri robi se napijeva vode, ki sva jo pustila pod steno, pojem še tiste štiri rozine, ki so mi ostale in nato jo pičiva do koles!!! Je kar težko opisat kako zelo sem bil vesel kolesa. Še težje pa je opisat te prijetne občutke, ko sva brez poganjanja koles, po klancu navzdol, prav bahaško (češ, midva sva pa s kolesi) švignila mimo pohodnikov, ki so imeli še kar nekaj poti do Planice pred seboj. Neprecenljivo, he he he…

[Prikaži kot projekcijo]

341. (07.08.2013)

Ko sva z Lukom zaključila plezarijo v Škrlatici sva skoraj istočasno izrazila željo po plezanju v Ojstrici v Desni smeri. Pa sva bila hitro zmenjena…

Odločiva se za isto taktiko kot v Škrlatici in se že dan prej odpraviva spat na Klemenčo jamo. Ob desetih le še oskrbnica sedi pred kočo v prijetnem hladu noči. Vsi drugi že spijo!? Ob požirku osvežitve se dogovorimo za jutranji zajtrk in najine načrte.

Zjutraj vstaneva kakšno minutko kasneje kot sva imela v planu. Pojeva zajtrk in glej, glej… Na planini se pojavita Tjaša in Cotar. Znanca iz kranjskega in loškega ferajna. Skupaj jo mahnemo do pod stene. Midva proti Desni, onedva proti Ogrin-Omerza.

Ko se ločimo, Luka povezne na hrbet nahrbtnik, jaz vrvi in jo pičiva proti vstopu. Tega ni težko najti, a se je zadeva že začela komplicirat na samem začetku. Mokre in spolzke plate so nama preprečile prečenje po gredi, zaradi česar sva morala obrniti in se spustiti na spodnje platke in grede. Za tem Luka uspešno najde prehode in solirava po prečkah in pokah, kjer bi se bilo dobro že prej navezati. To višje gori, ko sva praktično že 3/4 nad spodnjo steno, tudi storiva. A se kmalu spet razveževa, saj sva prišla v lažji svet, ki vodi do pod prave, strme stene.

Tu pa se pravo plezanje šele začne. In to kakšno!! Skala že po videzu pove, da je res odlična. In tako tudi je v sami smeri. Najprej je potrebno zaplezati v gladke pletke, prestopiti iz ene v drugo zajedo, ki pa je kar precej strma, a polna dobrih grifov in stopov.

Smer nadaljujeva bolj ali manj po prečkah. Prvo ”iskanje” smeri sva opravila pred, cel raztežaj dolgo, prečko, ki vodi do naslednje zajede, ki je bila ras krasna. Prava uživancija. Krajšega iskanja nadaljevanje smeri sva se lotila pred kaminom, ki je opisan tudi v skici in ki se nadaljuje z ozko, dolgo poličko nad izredno izpostavljenimi platami. Med nogami vidiš prav v poden:). Po postavljanju nog in rok ter lovljenju ravnotežja, se naposled oba spraviva čez na odlično varovališče. Med tem pa slišiva, da se na drugi strani ena naveza matra v Herletovi.

Od tod sledi bolj lahko plezanje do stičišča s smerjo Ogrin – Omerza, kjer le-to prečka in se usmeri levo čez, sprva dvomljive prehode. A se za stolpom izkaže, da je vse OK in da je potrebno do detajla le prestopit gladke, a položne platke. Detajl, ki sem ga omenil pa je bil res zanimiv. Pravi športno plezalni gibi!

Zaključek smeri je bil kot nekakšna nagrada ali pa opravičilo za neprestano cikcakanje smeri. Zelo strm, popolnoma neopremljen, a krasno plezljiv žleb, ki se zaključi tik pod Kopinškovo potjo.

Sledilo je pospravljanje vrvi. Hkrati pa izražanje želja, da bi bilo takšnih smeri in takšne skale čim več. Kar pa sva vedela, da je to v naših hribih le pobožna želja:)

Fajn dan.

[Prikaži kot projekcijo]

340. (03.08.2013)

Z Lukom sva se hitro dogovorila, da greva plezat skalaški steber v Škrlatico. Ker je dostop res dolg in prav tako sestop mi je bolj ustrazalo spanje na bivaku. Tako sva tudi storila. Dostop je bil pospremljen s škrlatnimi stenami in žarečim obzorjem poslavljajoče svetlobe. Čarobno!

Zjutraj se zbudiva v popolno jutro. Spustiva se pod bivak, kjer še vedno leži sneg. Spremeniva ga vodo (no, ne vsega), saj sva vedela, da bo ta res potrebna v prihajajočih urah vročega sončnega dneva.

Po prečenju melišča sva zavila na Škrlatiške grede. Kmalu sva jih zapustila in se lotila prečenja pobočja precej nižje od gred. Sprva je kazalo kar v redu, kmalu za tem pa sva spoznala, da sva prišla prenizko. Zato preplezava visok prag, na kar ugotoviva, da pa sva prišla previsoko! Uffff… Zagonetka! Tako se spustiva nižje in najdeva prehod na naslednje večje melišče. V iskanju prehoda se zdaj znajdeva spet previsoko, že v naslednjem trenutku prenizko. Na koncu Luka najde prehod po izredno krušljivi polički v žleb, ki ni bil prav nič boljši. Jaz se odločim za vrv. Ko prestopiva naslednji žleb je situacija za spoznanje boljša, a kaj ko prav nič ne ustreza opisu skice. Levo nad globokim žlebom se pne zelo strma in gladka stena, desno pa se mi zdi, da je stena precej krušljiva, a vsaj strma ni tako. Luka najde klin s prusiki, a se odloči, da ne bo nadaljeval v tej smeri, ker naprej ni užitnih prehodov. Zato se usmeri desno v zajedo, saj bi lahko nad njo našla prehod iz žleba. Tako se tudi zgodi, ko postane nadaljevanje plezanja pravi užitek.

Tako poteka prav do Škrlatiških gred, kjer se odpre nevrjetni pogled vse naokoli. Pogledam za rob, kjer potekajo grede in vidim mogočne pragove čez katere se grede pnejo. Midva grede presekava in nadaljujeva naprej. Iščeva prehode, ki jih zelo uspešno (vsaj tako se nama zdi) najdeva. To potrdijo tudi izredno redki klini, saj sva v celotni smeri našla le štiri. Proti vrhu plezava po levi strani stebra in ne tako kot pravi Mihelič po desni strani. Luka je našel prehod v strmem žlebu s previsom in izredno lepo plato proti koncu raztežaja. Za tem raztežem pa prispem na rob stene, kjer ugotovim, da sva izplezala previsoko. Najbrž večina izpleza nižje in po desni strani (kar ustreza Miheliču) in tako lahko prideš na greben, ki ga vidiva kakšnih 100m pod nama.

Ker seveda ne vidiva in ne veva kakšno je možno nadaljevanje sestopa iz grebena, ki ga le vidiva, se odločiva za bolj ”ziher” varianto in greva proti vrhu Škrlatice. Najprej zaplezava v gledke gredaste prehode in čez strm balvan sredi stene, za katerim uzrem križ na vrhu Škrlatice. A do tja je še cela reč skale, sestopov in vzponov. Po kakšni uri plezarije le prispeva na vrh, ko nama urini kazalci pokažejo, da je že šest. Če ne drugega je vsaj vročina delno popustila. Iz plastenke iztisneva še vsak svoj predzadnji požirek, nato pa začneva sestopati. Istočasno pa začneva reševati tudi logistični problem. S Srečotom (Lukovim očetom) se dogovoriva, da naju pride z avtom iskat v Vrata in odpelje domov.

Ker sva se v Dnini odločila, da bova sestopila nazaj po gredah, sva en del opreme in nahrbtnik pustila tam. To pa je po razpletu dogodkov določilo, da sva se morala naslednji dan vrniti nazaj v Dnino. To smo tudi storili, le da se je Luka žrtvoval s skokom v Dnino, midva z Mojco pa sva ga počakal na odcepu za Špik.

Kakorkoli, avantura je uspela!

[Prikaži kot projekcijo]

339. (27.07.2013)

onec julija je potekal na Ledinah alpinistični tabor v spomin na Nejca Zaplotnika. S Sebastjanom sva se odpravila tja že v petek popoldan. Še vedno v vročem popoldnevu, a se je že slutilo, da danes temperature ne bodo več naraščale. Parkirava jeklenega konjička prav na začetku parkirišča. Spakirava nahrbtnike, kamor stlačiva tudi spalke, saj je bil plan spati pod milim nebom.

Ustaviva se pri tovorni žičnici, kjer se nama nasmehne sreča. V zameno za preloženih nekaj gajb pira in hrane sva nahrbtnike naložila na žičnico in lahkih nog odpeketala proti Ledinam. V ležernem tempu sva se spravila čez slovensko zavarovano pot in po še nekaj korakih sva bila prav hitro pred kočo. Tam so bili že nekateri udeleženci tabora; eni so se vrnili iz plezarije, drugi pač ne in so bili sproščeno nameščeni v ležalnikih.

Zvečer je sledila sproščena debata in postavljanje planov za plezarijo v naslednjem dnevu, s čemer se sam sicer nisem preveč obremenjeval, a vendar sem nekako slutil, da bo Rado ostal v dolini. To se je z jutranjim SMSjem potrdilo, vendar nič zato. Kmalu se je našla nadomestna rešitev in tako sva jo s Tadejo po zajtrku mahnila proti Severozahodnemu stebru Kranjske Rinke.

Še prej pa sva morala poskrbeti za Tadejino kladivo in dodatnih nekaj klinov. Zaradi nesporazuma sva se pojavila pod smerjo le s tremi klini, štirimi kompleti in celo dvema kladivoma; kar pa sploh ni bilo tako slabo:).

Smer ni težka, pa tudi začetni raztežaji imajo povsem zadovoljivo skalo. Vse to pa se je za naju po dveh raztežajih spremenilo v precej drobljivo skalo in zato prav zoprno plezarijo. Na škrbino, ki sva jo prešla v spodnji polovici smeri, sva se morala spustiti ob vrvi, saj je bilo, zaradi podrtije, plezanje po tistih le nekaj metrov navzdol, nemogoče. Tako sva za seboj v smeri pustila en klin (pa že tako nama jih je primanjkovalo).

Smer sva nadaljevala po nič kaj boljši skali, a po dveh raztežajih se je tudi ta delno popravila in se je dalo po dobro izbranih grifih in stopih vsaj približno varno nadaljevati smer. Takrat pa se je začelo oglašati tudi nebo. Parkrat je z globokim tonom zadonelo na kamniški strani, kamlu za tem pa še na savinjski strani. Kopičile so se težke gobe, a kaj več kot nekaj kapelj, niso iztisnile. Tako tudi iskanje izstopnega žleba, čemur je botrovalo plezanje po strmi plati, ni predstavljalo nerešljive uganke, in sva po nekaj raztežajih prišla na greben Kranjske Rinke, od tam pa na njen vrh.

Smer naj bi bila sicer dolga 350m, a po najinih 14-ih raztežajih, lahko rečem, da je zagotovo daljša!

Ker nisva poznala sestopa z vrha nazaj na Ledine, sva se najprej odpravila na Štajersko Rinko. A ko sva ugotovila, da od tod ne vodi ferata v dolino, sva se povzpela na Koroško Rinko, kjer pa sva le našla zavarovano pot na Ledine. Tako sva ugotovila, da sva danes stala na treh različnih vrhovih; Kranjski, Štajerski in Koroški Rinki.

Na Ledine sva se vrnila prav za časa večerje – kot naročeno in prav tako kot je bilo načrtovano:).

[Prikaži kot projekcijo]