Mesec: september 2013

344. (08.08.2013)

Končno zahodni Julijci! Sem že mislil, da mi bodo to leto spolzeli iz rok. Pa niso. Z Lukom se spet brez kompliciranja zmeniva za turo. Malo razmišljava, če bi šla spat pod steno, pa se na koncu odločiva za jutranje (zelo jutranje) vstajanje. Tako zelo zgodaj, da sva na parkirišču izhodišča razmišljala, če bi raje odspala še kakšno kitico:).

V temi prečiva most čez potok (ki je skorajda reka) in ob njem proti gozni cesti. Struga na levi je bila suha, midva pa sva morala zadeti travnato potko, ki jo le najdeva. Proti koči Pellerini se pot, tako kot vedno, vleče. Pa vseeno po kakšni uri in pol prispeva tja. Mir. Neverjetni mir je v tem koncu. Nobenega nikjer. Le oblaki prav grozeče pritiskajo vedno nižje preko sten Viša. A Divja koza ni v oblakih in kaže kar vredu podobo.

Pod kočo dotočiva plastenke z vodo. Odženeva gamse pod stene Viša, midva pa veselo in v znoju naprej proti Žabniški škrbini. Na vrhu se odprejo novi pogledi na dolino Mrzle vode in ostenja vršacev nad njo. Tam naravnost fascinantna Lomastijeva poč, pa miss Julijcev in Piussi… Pa šodrast sestop po poti za Corsi. Ta del prehoda pod smer se kar vleče…

Sprva sva mislila plezat Comicijevo smer, prav tako v V steni Divje koze. A odločila sva se za Bauerjevo smer. Vedno znova razmišljam kaj me privede do spremembe planov, ki pridejo povsem spontano. Pa ne najdem racionalnega odgovora. Pač, sva se tako odločila. In na koncu ugotovila, da je bila to res optimalna odločitev. Sonce nama je lopo pogrelo grife, našla sva res kompaktno skalo, dinamično smer, ki sicer ni bila težka, a neverjetno zanimiva z lepimi prehodi in enim zelo izpostavljenim raztežajem.

No, pa lepo povrsti. V prvem raztežaju sva ugotovila, da bi morala imeti s seboj metlico, s katero bi očistila police in grife majhnih kamenčkov in prahu. Malo bolj rezervirano zaplezam v prvi raztežaj, a na koncu tega se z Lokom strinjava, da je skala res krasna! Ker sva na koncu prvega raztežaja našla celo nabit štant, sva sklepala da bo smer pa vseeno morda opremljena s klini. A na koncu sva ugotovila, ker sva v smeri našla le štiri kline (od tega dva na prvem štantu), da je zaradi pozabljenosti na to smer, kar precej logična zaprašenost smeri.

Že spodaj je lepo vidna zelooo široka greda, ki nekako razpolavlja smer na dvoje. In prav do te grede smer ves čas poteka malo levo malo desno, a v celoti gledano gre od drugega raztežaja naprej ves čas rahlo v levo. Do grede so sledili zelo zanimivi prehodi preko številnih plat in kaminov. Za vmesno varovanje sva nameščala jebe in frende. Na stojiščih pa sva zabijala kline. Vzdušje v smeri je bilo obratnosorazmerno z zgoščanjem oblakov in vremensko napovedjo za prihajajoče dni.

Ko prideva na res široko gredo pod vršno steno, najprej poiščeva nadaljevanje smeri. Potem pa se zlekneva vsak na svoj konec police in … vuau… pogledava predse. Kakšen pogled! Sediva kot v ležalnikih, spodaj pa vsa krnica Mrzle vode. Res hudo! Na koncu naju oblaki zbrcajo v rit in že se je Luka zapodil v zajedo nad nama. Gladke plate ob zajedi dajejo smeri svoj pečat:) A z dobro postavitvijo se jih je dalo lepo splezat. Luka na desni zagleda klin in zapleza v njegovo smer. Opcija plezanja bi bilo tudi nadaljevanje zajede in plezanje naprej med stolpe pod Božje police. Ob povratku pod steno pa sva ugotovila, da bi bila opcija tudi skica:) Torej, kamin pol raztežaja desno od najine malice:)

Do izhodne grede so naju ločile gladke in zelo izpostavljene plate ter nekakšen prehod zajede. Red je bil na meni:) Si ogledujem plate najbrž tako kot kakšen praktikant v delavnici z orodjem, ki ga prvič vidi in zato ne ve čemu sploh služi. Se malo popraskam za ušesi in ugotovim, da se bo treba rahlo spustiti na stope, ki so se mi zdeli vabljivi. Še prej v poko vtaknem Camalota 0.5 in se z njim dogovorim, da naj bo dobro zakajlan. Pogledam za grife in najdem dobro kombinacijo. V nekaj gibih pridem do zajede, kjer je bilo potrebno prestopit na drugo stran stene. Pogledam nazaj in ugotovim, da je frend že daleč za mano. Saj, pred mano je en klin, a kaj ko mi je kombinacija grifov pač neznana. Klin je zabit v rahlo previsni steni, zato se z nogo stegnem daleč naprej v plato in se vanjo uprem. Na presenečenje ugotovim, da se mi kot po čudežu pred menoj pojavljajo res nori grifi. Že res, da je stvar zelo napeta, a s takimi grifi je plezanje prava uživancija. Ko pridem preko plat in zajede na drugo stran, kjer je dobra polička in hudi grifi ugotovim, da je za cel raztežaj lufta pod ritjo. Super!!

Zaradi trenja želim postaviti varovališče čimprej. In glej, glej. Prav pred nosom se mi nariše idealen uhelj, ki ga opremim z gurtno in mu na rahlo povem, da je prava faca in da mu bo kratko družbo delal klin. Tega poknem kakšnih 10 cm stran v idealno poko. Ne spomnem se kdaj sem naletel na takšen štant. Za nameček pa še stojim na manjšem pomolu nad luftom. Ahhh, kičast!

Na vrsti je Luka. Tudi on navdušen nad prečko pripleza kar naravnost po kaminu na štant in se zasmeje nad varovališčem in pravi: ”ZAKON”!

Pogled naprej pravi, DOBRODOŠLA. Še malo pa bosta na Božjih policah. Na štriku ostaneva še raztežaj in pol. Ko priplezam do Luka mu povem, da bo smer zaznamovana tudi z najinim klinom, saj barabon ni in ni hotel iz poke. Očitno mu je družba dela tako dobro, da ni hotel z nama. Tudi prav. Pa naj bo tako.

Kakšnih 100 do 150 višincev narediva razvezana, nato pa prispeva na Božje police. Pa so res božje, si rečeva. Široke, udobne. Policam slediva do začetka oz. najinega konca, nato pa se morava povzpeti še kakšnih 60 m (kot pravi Tine) preden se znajdeva na grebenu. Sledi še sestop na pot ferate Anita Goitan in pa na škrbino pod TKŠ.

Preden začneva še z zadnjim današnjim dejanjem; sestopom proti avtu, se ozreva preko ramen in ugotoviva – res fajn dan!

[Prikaži kot projekcijo]

343. (31.08.2013)

Že res, da ponavadi zamudim, a ne več kakor kakšnih 5 ali 10 minut. Tokrat pa je šlo čez rob… Namesto budilke, me zbudi Rado, vendar že ob uri, ko naj bi se dobila. Niti ne vem česa bi se najprej lotil. Cela panika! Na srečo sem robo pripravil že prejšnji večer, tako, da nase vržem le obleko, zajtrk pa spravim kar v posodo, ki je šla z menoj v avto. V želodec pa še kakšne pol ure kasneje za volanom. Vmes pokličem Grega in se poskusim dogovorit, da bi šla midva po svoje s čemer ne bi ovirala njihove ”odprave”. A Grega se ni dal in tako smo se z zamudo vsi skupaj dobili v Mojstrani, kjer sva se še skoraj priključila napačni skupini:)

En avto pustimo na Poldovem rovtu, saj je bil plan sestopa čez dvojko, a se je kasneje izkazalo, da bo ta tura še malo počakala. Z drugim avtom se zapeljemo v Vrata in od začetka parkirišča pičimo proti Spodnjemu Rokavu. Praktično vse prehode najdemo, le pod vrhom smo iskali za odtenek več, a tudi tu ni bilo večjih težav.

Vstopimo v širok žleb, ki je povprečno slovensko krušljiv. Anita dobi en kamen v roko, kar nekaj pa jih je zletelo mimo (na srečo). Kompaktnost skale se kar nekaj časa ne izboljša. Prav pod ”ta lepšim” kaminom nas dohitita Kavbojc in Lola iz Čao. Skupaj gremo potem vse do Aljaža:)

Ena naveza se odpravi pogledat stanje za greben, kjer se odločijo, da bodo nadaljevali kar tam. Mi štirje pa se odločimo nadaljevati po drugi strani. Spodaj se navežemo, saj kaže, da se bo smer višje gori postavila pokonci. In res. Po polovici raztežaja prideva s Kavbojcem do žleba, ki je bil kar siten. V celi smeri sva imela nameščenega le frenda in grife bolj ko ne obrnjene navzdol. Zgoraj smo prišli v divji ambient sten in širokih gred. V iskanju prehodov smo sledili Gregu, ki je že zaplezal v izstopni kamin. Tu je skala res dobra. Skoraj vsi se zbašemo v kamin, kar je bilo že kar malo smešno, saj je bila spodaj udobna greda. Z Gregom se dvigneva nad kamin, kjer se nama kmalu za tem pridružijo še drugi. Sledimo zelo široki gredi, kjer pravzaprav poteka tudi sestopna pot – smer.

Po vršnem grebenu se povzpemo tik pod vršno glavo. Kjer pa je postalo vse skupaj spet malo smešno, saj je sprva zgledalo, kot da ni prehoda na vrh. Kavbojc najde zanimiv in kar dobro izpostavljen prehod po polici na drugo stran glave. Tu pa se je spet ustavilo, saj je bil spodaj siten skok, naprej pa nagravžno, oranžna, drobljiva niti ne polica. Janez je že dodobra v njej, a se previdno spravi nazaj na ozko gredo. Jaz najdem prehod malo nižje, kjer mi sledi še Janez. Skupaj po lažjem plezanju doseževa vrh. Grega, Anita in Rado pa se na vrh povzpnejo iz južne strani po nekem kaminu.

Na vrhu pa res krasni razgledi na vseokoli. Proti severu Škrlatica z Žandarji, pod njimi Srednji Rokav in vrh pred njim, na vzhodu Dovški križ, proti jugu pa Stena v vsej svoji veličini!

Nahrbtnik obrnem na glavo, iz njega pa pade – MALICA:) Po kakšne pol ure krepčanja se obrnemo in spustimo z vrha. Nekaj razmišljamo o abzajlu, a se odločimo za peš sestop. Kot je bi vzpon na glavo smotan, je bil tak tudi sestop. Če ne še za malenkost bolj. Nadaljevanje sestopa je zanimivo. Ves čas iščeš prehode, a ti to močno olajšajo možici, ki so praktično na vsakem ovinku. Le prvega je potrebno najti, ki pa leži, kot sem že zapisal, levo od izstopa iz kamina in prihodna na široko gredo (v smeri vrha).

Že na vrhu mi ni prav nič dišal podatek, da se moramo na sestopu dvigniti pod vrh Škrlatice. A kaj češ… Po kakšnih pol ure vzpona, je bilo tudi to za nami.

Sledil je le še dooolg sestop na IV-ko, od tam pa do Aljaža. Fajn avantura.

[Prikaži kot projekcijo]