Spodnji del Lijaka in zgornji del Kuštraste

349. (19.10.2013)

Jeseni se pleza na toplem soncu. To vemo vsi. Še posebej, če je po hribih že sneg. A nisva si mislila, da bova v Rušici deležna toplih, sončnih žarkov samo 10 minut!? Ker skala ni bila mrzla sva vseeno nadaljevala.

A že prvi raztežaj je pokazal zobe. V njem tiči le en klin, vse skupaj pa je proti vrhu kar pokonci; pa še plate so precej gladke. Spodaj uspe Bogdan zabiti dva klina, ki pa sta bila bolj za psiho mirit. Zgoraj je uspel namestit še enega, ki pa je bil bolj prepričljiv. Na stojišču se zazreva v zajedo, v katero se že na štantu praktično zadaneš s čelado. Iščeva kakšen klin, pa ga ne najdeva. Zakaj? Ker ga enostavno ni:) Zaplezam, pa so prvi gibi čisto vredu. Že naslednji pa da vedeti, da se bo treba pomatrat za kaj več. Namestim prvega frenda, pa drugega, pa jebo, pa še enega frenda. Počutim se kar varnega, a zajeda ne popusti, vse dokler se res ne prekobacam čez. Nad zajedo je namešeno sidrišče s precej prusiki, ki so vsi bolj ali manj že v letih. Tu namestim varovanje, saj sem sklepal, da bom tudi v nadaljevanju potreboval kakšnega frenda…

In tako se tudi zgodi, čeprav na presenečenje naletiva na celo dva klina. ”Lahše se diše…” bi lahko rekla:). Naslednji raztežaj začini s prečko čez plato in pod previsom ter še eno zajedo. Ko prilezem čez, vprašam za dolžino štrika, čeprav me je bolj imelo, da bi namestil štant ter se malo nadihal. A grem naprej proti zajedi z res krasno poko. Namestim varovanje, zaplezam in ugotovim, da je pravi užitek plezat… A je tega kaj kmalu konec. Pogledam čez rob in zagledam (uauuu) – klin! Ker tega ne srečaš v tej smeri prav pogosto, se odločim, da ga uporabim za varovanje. Nad njim namestim v idealno poko še frenda in Bogdan lahko začne. Na tem štantu se postavi dilema; naravnost v zajedo, ki se baha s platami in (vsaj videti je tako) s previsno zaporo, ali pa zaplezat v desno kjer je lažji in bolj mamljivi prehod. Bogdan razmišlja, razmišljam tudi jaz. Ajde, greva pogledat, si rečeva. No, na vrhu tega (ne)prehoda in pod pletasto steno je zabit klin in v njem vponka. Le zakaj?

Vrneva se v zajedo nad nama. Pač, ne bova mogla nič goljufati:). Spodaj pod zajedo tiči profilni klin. Kje pa je naslednji? Grem naprej. Saj, za roke je še nekaj za prijet, noge pa bolj ali manj oddrsavajo. Nameščam sprotno varovanje. Najbolj mi je všeč jeba, za katero sem bil prepričan, da bo držala v primeru… Napredujem za nekaj centimetrov in naletim na še edini klin v tem koncu. Jasno ga vpnem, čeprav ga je precej težko, saj je zabit do ušesa v poko, ki je obrnjena navzdol in je težko priti s kompletom do njega. Tedaj pa mi levo roko vzame, leva noga mi spodrse, a obvisim na desni polovici telesa. Brž se spet zberem in lepo napredujem. Na koncu dobim bitko jaz, nadaljevanje do Kuštraste smeri pa je zgolj formalnost.

Kot rečeno, smer sva nadaljevala po Kuštrasti. Ker sva prišla Pod Src brez opisa in skice smeri, sva plezala bolj po spominu. Jaz sem to smer plezal še z Mihom daljnega leta, kaj pa vem, 06 ali 07, zato mi prav nič ni ostalo v glavi. Nevrjetno pa se mi zdi, da sem se zapomnil res malega detajla in točno določenega klina, ki tiči pred izstopnih preduhom. Tokrat je bila smer precej bolj suha kot takrat, a izstop iz smeri še vedno dokaj težak.

Po nekaj borbe z rušjem sva prišla do macesna na katerem je nameščena prva rinka za spust ob vrvi. Po štirih (in ne petih, kot sem doma prebral v vodničku) spustih sva prišla nazaj k toplemu čaju, ki je prišel zelo prav.

Do naslednjič…

Zeleniške špice

347. (13.10.2013)

Dobre, stare Zeleniške, ki nikoli ne razočarajo. Glede na napovedi sem pričakoval močan veter in zagrnjene Zeleniške v oblake, vendar je bil celoten greben v povsem ”regularnih” razmerah. Le na vrhu se nisem kaj dosti zadrževal (le za obvezni čaj).

Na Jermanci parkiram ob ne prav zgodnji osmi uri in preč. Pač, lagano – sportski. Noge me kar same nesejo v želeno smer in presenečen se pot do Staničevega vrha prav nič ni vlekla. Še spodaj v Sukalniku opazim skupino, ki pleza nekam gori. Ko pridem na Staniča kar skočim čez vrh in se odmaknem vetru na drugo stran. Tu primem za skalo, ki je že prav jesensko mrzla. Spodaj piham v dlani in na škrbini prehitim navezo pred mano. Zgleda, da sta prvič na grebenu; vsaj poba.

Špici se vrstijo eden za drugim in vse skupaj se kar hitro odvija. Več kot polovica grebena je za mano, ko pridem na mesto, kjer se da zaviti v desno. In po spominu gre smer najprej malo navzdol in potem v krasne platke in bolj lagoden svet, kjer malo poplezavaš. A glej ga hudiča! Čez greben zavijem prezgodaj, zato se zaplezam v nič kaj prijazne plate. Za nameček pa mi pod ritjo zija kar konkretna praznina. Snamem rokavice, jih stlačim v žep in poiščem stop. Za silo bo, si rečem. Nekaj atletskih gibov je bilo potrebno preden sem stopil na manjši stebriček, od katerega se je dalo lepo prečit v bolj položen svet. Ko pridem nekoliko višje mi je vse jasno. Tudi svet poznam in tako dobim potrditev, da sem bil preveč neučakan pri iskanju prehoda.

Do pod vrha sledi plezanje po lepih platkah. V kaminu pod vrhom se prvič prikaže požled. A do vrha ni moteč. Na vrhu, kjer se običajno zleknem in vržem pogled na hribe nad Korošico, dolino, proti Veliki planini, visoke trave med bilkami skrivajo prvi letošnji sneg. Kotiček je toliko pod robom, da veter ni moteč – za zdaj. A mraz vedno bolj grize. Po nekaj šalcah čaja se odpravim naprej. Do Srebrnega sedla, od tod pa nazaj v Repov kot.

Nekaj časa mi veter razbija glavo, a spodaj, pod južno steno Planjave, se vse skupaj umiri in postane prav prijetno. Celo sonce se pojavi. S svojo toploto…

Prijeten dan – tako, nekaj za na hiter…

Chamonix

346. (25. – 28.09.2013)

Nazadnje sva ostala z Gregom sama. Na poti v Chamonix, namreč. Po osmih urah in pol vožnje sva se najprej ustavila na uradu v centru mesta, kjer sva dobila prve podatke o razmerah v hribih. Vreme je bilo sprva kar obetajoče, pa tudi informacije o razmerah so bile vzpodbudne. Postaviva prve plane kam bova najprej skočila, nato pa najdeva prenočišče pri korejcu blizu mesta.

Odločila sva se, da bova šla na Midi in potem na kočo Cosmique, od tam pa bova skušala splezati na kakšen vrh; no plani so bili smer ali dve v grebenu Cosmique in smer ter pristop na vrh Mont Blanc du Tacule. A že kmalu po tem, ko sva skupaj  s turisti, ki so prišli iz vseh koncev sveta, večina kar v japankah, zapustila gondolo, ugotovila, da je vreme za en drek. Megla je bila tako gosta, da bi jo lahko rezala. Nekaj časa se prestopava po hodnikih, veter daje turistom epske dimenzije, naposled pa vseeno natakneva dereze, se naveževa in jo pičiva po ostrem in vetrovnem grebenu iz Midija proti Cosmique bajti. Po slabi uri hoje se skoraj zaletiva vanjo. Z žalostnim pogledom v gosto meglo, sva vsaj na toplem. S še nekaterimi se presedava in proučujeva literaturo, ki jo imava ali pa je na voljo na policah bajte. A pozno popoldan se megla za trenutek razkadi in ugledava krasen ambient Tacula in jutrišnje smeri. Brž se odločiva, da greva pogledat na greben Cosmique, ki se zaključi na Midiju. Po vstopu in nekaj preplezanih metrih naju ponovno zagrne megla, a smer ni pretirano težka, nama pa se tudi zdi bolje praskat po skalah in snegu, kot pa čepet v koči. Zato nadaljujeva in po slabih dveh urah prideva na vrh Midija. Splezava čez ograjo mimo nekaterih začudenih oči, se kar v derezah sprehodiva po kuloarju proti izhodu na greben, ki vodi nazaj na ledenik. Vmes si pogledava nekakšen majhen muzej z video vsebinami, ki so res vrhunske. Dan zaključiva z ugotovitvijo, da sva ga, ob danih razmerah, zelo dobro izkoristila.

Za naslednji dan sva se dogovorila, da bova zajtrkovala že ob 5-ih. A spet nama je zagodlo vreme, saj je bila megla spet zelo gosta, pa še veter je imel mlade. Ob osmih se je megla razkadila, midva pa sva se odločila, da greva v planirano smer Chere Gully, ki je v Trianglu du Tacule. V smer vstopiva prva, zato je bil pravi užitek zaplezat v stožec pod smerjo. Kmalu ugotoviva, da so razmere res dobre. Nekje na sredini smeri opaziva, da so v smer vstopili tudi drugi; najbrž so prišli s prvo gondolo. A ker sva bila dovolj hitra, nisva imela nobenih težav z drenom na varovališčih. Pa tudi če bi nas bilo na varovališčih več navez, ne bi bilo nobenih težav, saj je ta smer opremljena s svedrovci in je iz tega vidika precej lagodna. Ko sva prispela na vrh smeri sva bila v primežu goste megle (spet) in vetra, zato sva se odločila, da ne bova nadaljevala proti vrhu Tacula, pač pa se bova spustila ob vrvi nazaj pod smer. Vmes sva se srečala z dvema navezama ter na vstopu še z eno, a smo se lepo sporazumeli, kar se tiče zapletanja z vrvjo. Na koncu nama je ostalo še prečenje spodnjega grebena do koče Cosmique in pa vzpon nazaj na Midi. Dan sva zaključila v toplem (22°C) Chamonix-u in ob zasluženem okrepčilu.

Vremenska napoved se kar ni hotela izboljšati; nasprotno, kazalo je, da se bo še poslabšalo. Nekako naj bi sobota dopoldan še zdržala, za popoldan ter nedeljo pa so bile napovedane padavine. Zato sva se odločila, da bova kovčke predčasno spakirala in za plezanje izkoristila le še soboto dopoldan. Popoldan pa naj bi odšla nazaj proti domu. Tako sva zjutraj okoli osme ure avto zaparkirala ob žičnici pod Brevent-om, kamor sva se namenila plezat. Dostop je bil zeloooo dolg. Cele tri ure in kakšnih 1500 metrov višincev. Res me je že imelo, da bi predlagal ležanje v travi in zasuk za 180° ter sestop nazaj v dolino. A vztrajanje se je na koncu več kot izplačalo. Splezala sva 200 metrsko smer z oceno 6a (?), v krasnem granitu in v lepih linijah, če odmislimo spodnji del. Plezanje je bil en sam užitek. Še posebej tudi zato, ker pred sabo nisva imela nobene naveze in sva bila dovolj hitra, da sva ušla spodnji. Ves čas so naju spremljali pogledi na ledenike na drugi strani doline. Po vzponu na vrh smeri in sestopu nazaj do opreme pod smer se je dalo razbrati, da se bo vreme kmalu spremenilo. A je na srečo zdržalo vse do sestopa do avtomobila. Celo več! Kot da bi za nagrado dobila najlepše. Neposredno po tem, ko sva se preoblekla in se usedla pod streho kombija ter si privoščila malico, je zalo čez pet minut deževati. Težko je opisati, kako krasen je ta občutek:)) Sledila je le še pot nazaj domov…

Reportaža Grega je na tej povezavi: http://www.kofler-sport.si/reportaze/alpinizem/chamonix13.html

Sivi ideal v Jerebici

345. (21.09.2013)

Že dolgo časa je bila na listi želja. Pa zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nisva prišla skupaj. No, med razlogi je zagotovo tudi primerna vplezanost in pa nekakšno straho spoštovanje.

Tokrat pa so se zvezde postavile v pravi vrstni red in tako sva z Bogdanom zaplezala v Sivi ideal. Pravzaprav, ko sva se slišala po telefonu, sva imela oba v mislih isto, prav to smer, ki jo je sicer predlagal Bogdan. Kako zanimiva so včasih naključja:)

Ker je Bogdan smer plezal tokrat že tretjič, z dostopom pod smer ni bilo večjih težav. Spodaj je dostop do lovske steze, no ja, zanimiv. Bolj ko zadaneš pravo grapo, lažji dostop te čaka. Opisa ne bom navajal, ker ga ponuja Mr. Google.

Najprej je padla ideja, da bi prvi v smer zaplezal tisti, ki bi mu to namenil žreb. A sva se prav po evropsko (baje dogovorno) zmenila, da bo prvi raztežaj plezal Bogdan, drugega jaz, in potem tako naprej… Že spodaj je bilo videti, da zna biti smer mokra. Pa tudi lepo kompaktna. Oboje se izkaže kot resnično. Kompaktnost smeri se vleče čez celo smer, mokrota pa naju je presenetila tri raztežaje pod vrhom, kjer je bil skoraj cel raztežaj povsem moker. Čeprav, resnici na ljubo, se je dalo, skoraj vedno, najti približno suhe grife. No, nekaj le-teh je bilo pa res nesramno mokrih, a sva se uspela uspešno prebiti tudi čez te.

Sama smer je kar precej pokonci. Značilno za smer pa je tudi to, da težave ne popustijo prav v nobenem raztežaju. V vseh 11-ih. Vmes, ko je sonce dobilo prosto pot do naju, je bilo precej vroče. Zato si nisem mogel predstavljati, kako bi bilo, če bi naju preko večji del smeri, ne zakrivali oblaki. Najbrž bi se ponovila Bogdanova zgodba o vroči gumi na plezalkah in posledično ”opeklinah”:)

Preden sva izplezala skozi izstopni kamin v lažji svet, sem nekajkrat pomislil na Petrovo zgodbo, ki se jo lahko prebere v Primorskih stenah o prvenstvenem vzponu. Šele tako si lahko nekako, čeprav najbrž precej površno, predstavljaš dimenzije takratnega plezanja; še posebej v razmerah kakšne so bile tiste dni.

Na robu strme stene, kjer se konča sama smer, sva se razvezala. Jaz sem globoko vzdihnil, saj se je delno že poznala utrujenost. Bogdan pa je splezal še na bližnji stolp in pogledal v megledeno praznino okrog in okrog.

Po prijetnem sedenju, malici, kakšni spontani šali in opazovanju čudovite naravne kulise, sva se povzpela še po lažjem svetu na prostrano vršno pobočje. Ko sva stopila mimo zadnje planike na rob, se je odprl pogled na raztreseno skalovje, mimo katerega sva morala poiskati prehode do nadelane poti, ki vodi nazaj v dolino. Čeprav je sestop kar dolg, pa je le-ta minil kar hitro. Samo debatirat je potrebno ves čas…:).

S tem, ko sva z avtom zapeljala nazaj proti Logu in se še enkrat ozrla proti Jerebici, sva za seboj pustila še eno krasno avanturo …