320. (11.09.2012)
Z Lojzom se dobiva že navsezgodaj na Gorenji Savi. Parkirišče v Vratih je polno, a najdeva en malo prostora čisto blizu rampe:) Ni minilo dve minuti odkar sva se pripeljala, sva že hodila proti Aljažu. Same lučke! Čez prvi prag in pod Bavarsko je kar hitro minilo. Zgodba glede obljudenosti izpred dveh tednov se ni ponovila. Pod steno sva bila popolnoma sama. Kako prijetno. Mudilo se nama ni nič, zato temu primerna frekvenca opravil in ležernost.
Prvi raztežaji potekajo gladko. Spodnji previs obvoziva po desni, kar se mi je zdelo kar strmo. Še nisem plezal tega odseka smeri. Napredovanje proti Črnemu grabnu poteka v znamenju štosov in smeha. In najbrž je to botrovalo, da sva šla na gredini predaleč. Kasneje sem ugotovil, da sva padla v Frančkovo smer Spominčica. Jasno, klinov praktično nič. Višje nekoliko bolje, a le za kakšen klin. Smer je na določenih mestih dokaj napeta; pač Frančkova. Vmes ocena tudi A0. Kmalu pa nama prvič nad glavo zaropota. Pogledava navzgor in ugotoviva, da se je nebo zaprlo. ”Saj res”, pomislim in se spomnim vremenske napovedi, ki je tako bolj v ozadju pisalo, da je možna tudi kakšna ploha v Julijcih. A glej ga hudiča! Kasneje, ko sva prišla nazaj v Aljaža nama povejo, da je doževalo (in to kar pošteno) le v Steni in pri Aljažu. Luknja je bila suha. Prav tako Kriški podi. Midva imava pa res srečo, si rečem.
No, iz Spominčice sva našla (pa ne samo midva, tudi neki starejši prehodniki) prehod v Bavarsko. Tako sva prišla v predzadnji raztežaj. Tukaj pa se je ulila sodra. Prec sva bila mokra kot cucka. Vmes je za kakšno minutko popustilo, potem pa spet.
Na koncu smeri se razveževa in pičiva naprej v Nemško grapo. Nekaj časa greva nenavezana. Tudi višje gori. Tam pa sva se raje navezala. Vse naokrog mokro in teče. Kasneje se raje preobujem še v plezalnike. Pridem do kamina. Pogledam navzgor in nič ne vidim. Špegle mi zasipa sodra. Teče mi za rokave in vrat. V prste me grize mrzla voda. S težkimi mukami se prebijem čez in upam, da bo štrika še dovolj. Pridem na vrh nekakšnega stolpa. Tukaj pa konec štrika. Nič, vsaj stojim vredu, si rečem in začnem nabijati varovališče. Naravnost slaba skala, desno plata brez razpoke, levo plata, a razpoka se vidi malo višje. Tam mi uspe zabiti dober klin. Ok, zdaj pa vsaj še enega, saj sem vedel, da bo imel Lojz kar dosti dela, da bo prišel čez. Naslednjega zabijem le par centimetrov. Več ne gre. Poskusim še s profilcem. Tudi ta bo držal. Vsaj upam! Kasneje, ko Lojz, zaradi krčov, obvisi na štriku, se to potrdi in si oddahnem. Ko tudi Lojz prefajta ta del, imava pot proti izhodu iz Zimmer Jahna odprto. Sodra pa naju še kar zasipa.
Kot bi se nekdo tam zgoraj delal nora iz naju, je dež prav v zadnjem raztežaju ponehal. Še prej dvakrat pošteno zagrmi. A izstopila sva brez kapuce na glavi, čeprav vseeno v mokri skali.
Na vrhu pogledava na uro in zgroženo opaziva, da je že pozno popoldan. Si rečeva, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik. In sva jo počasi odrajžala v dolino.