Zgodba o novem kraljestvu (zlatem rogu) 2. del

Pavla v četrtek pokliče Joža in ga vpraša, če bi jo peljal v Steno. Joža ji odgovori: »Pa zakaj ravno v Steno? Tam sem imel zadnjič priložnost videti, da jim sistem z avtobusnimi prevozi ne deluje. S parkirnino pa nimam namena financirati občinske blagajne in njihovih bogsigavedi kakšnih aktivnosti.« Pavla ga vpraša kam drugam pa bi lahko odšla plezat, če pa se vsa izhodišča dejansko zapirajo; dolina Tamar, Vršič, Jezersko, Kamniške, Logarska. Pa verjetno še kje. Joža ji odgovori: »Nič, potem pa pojdiva še enkrat preverit prevoz v Vrata. Mogoče pa sem imel zadnjič samo smolo.«

Tako sta se od doma odpravila še prej; da bi ujela avtobus za Vrata ob 6:20 izpod Dovja. Avto je parkiran tam kot zadnjič. Sprehod do postaje je prijeten. A ves čas je Joža preveval slab občutek, da se zna zopet kaj zakomplicirati. Sediva na postaji. Do prihoda avtobusa je še deset minut. Še pet minut. Ura je čas za prihod avtobusa. Tega pa ni! Joža se samo posmehne in na glas reče: »No, kaj sem rekel?« Pavla odvrne, da mogoče samo malo zamuja. Situaciji dasta limit dvajset minut. Če ga do 6:40 ne bo, bo šel Joža po avto in se bosta z njim zapeljala v Vrata. In tako se je tudi zgodilo.

Med vožnjo gre Jožu na živce že samo to, da ga je situacija pripeljala do te točke, da se bo moral z redarjem pogovarjati o nastali situaciji. Saj parkirnine in s tem financiranje občine ni želel plačati. Zato med vožnjo preverja način kako se z redarjem pogovoriti, da ne bo situacija še bolj stresna in da se bo vse lepo izšlo. Saj ni njuna krivda, kajne?

Avto se približuje parkirišču. Pred njima stoji avtomobil. Zapelje naprej in zdaj sta na vrsti Joža in Pavla. Redar lepo pozdravi, Joža nazaj. Joža nadaljuje: »Najprej bi prosil, če se lahko lepo pogovoriva in poskušava najti rešitev. Če to ne bo šlo, bomo morali pač drugače.« Redar ga vpraša kaj je narobe. Joža pove zgodbo o neprihodu avtobusa, stresu in nastali zamudi na turi. Redar to posluša, nakar mu svetuje naj vozilo lepo parkira na parkirišču in mu zaželi srečno pot. Joža debelo pogleda in se čudi gorenjski pripravljenosti razumevanja težave. Kasneje si Joža reče, da očitno nista edina, ne prva ne zadnja, ki se jima je to zgodilo.

Zamudo pri turi spregledata in se zaženeta čez Prag v Slovensko. Opis ture poznate. Njun vzpon in sestop poteka brez posebnosti, napetosti in nepotrebnega hitenja zaradi lovljenja prevoza nazaj v dolino.

V miru se usedeta na rob skale in srkata to neprecenljivo lepoto gora. A očitno se tudi to začenja spreminjati. Poskušajo jima vzeti, na tak ali drugačen način, še tisto kar sta imela res rada in je bilo tudi njuno. Zakaj? Okoljevarstvo ne more biti izgovor. Ona sta okoljevarstvenika! Prostor sta pustila tak kot sta ga dobila.

So to morda turisti; tako domači kot tuji. Ki ne skrbijo za okolje in odvržejo plastenko kjer jim je volja (seveda ne vsi). Ki se namakajo v Bistrici kot bi šlo za mestno kopališče. Ki obremenjujejo službe reševanja s hojo v opankah. Ki z dretjem in vedenjem vznemirjajo živali. Ki parkirajo vse po čez? Zakaj se ne loči med t.i. »dobrimi« in »slabimi« obiskovalci? Ali je res merilo samo denar? Turistov, ki pridejo iz daljnih krajev, ne bo nikdar konec in ti bodo brez težav vkalkulirali v svoj dopust še teh zanemarljivih 25,00€ in več evrov. Torej, samo s postavitvijo parkomata se težave ne bodo rešile.

Nekam otožno sta zapustila dolino Vrata in se vedno bolj oddaljevala od ljubih gora.

Zgodba o novem kraljestvu (zlatem rogu) 1. del

V službi je čas mineval zelo počasi. Vsakič ko je pogledal na uro se je obračal le minutni kazalec. Ves čas so mu misli odhajale med stene vršacev. Le zakaj tam čas mineva tako hitro, tukaj pa tako počasi? Temu je moral narediti konec. Stikalo stroja je izklopil in se odpravil do nadrejenega. »Janez, jaz ne zmorem več. Nujno potrebujem dan odmora. Saj veš, izgorelost, pravica do odklopa in to.« Janez se prelevi v psihologa, mati in očeta, prijatelja ter ga napoti nazaj za delovno mesto. A Joža se ne da. »Janez, jaz mislim resno«. Janez mu odgovori: »Joža, dobro. Ampak glej, da se jutri naslikaš za svojim strojem. Že tako smo v zaostanku. Saj veš, da nam manjka delavcev. Od Covida naprej je samo sranje.« Joža to kaj dosti ni zanimalo.

Zjutraj zgodaj vstane. Se odpelje proti Mojstrani. Avto parkira na Dovjem nasproti cerkve. V kratkem, lagodnem in prijetnem sprehodu prispe do lokalne avtobusne postaje. Joža se je namreč odločil, da bo danes preizkusil okolju prijazen način pristopa v Vrata, ki so izhodišče za plezanje v Steni. V prijetnem jutranjem hladu julija tridesetega v tem letu, čaka na avtobus. Ob napovedani uri 7.20 se pojavi. Joža veselo pozdravi in se spravi na še enega zadnjih sedežev prav na koncu avtobusa. Nahrbtnik in palice stisne med noge.

Kako prijetno se mu zdi peljati se brez misli na kasnejše iskanje parkirišča. V naslednjih dobre pol ure bo lahko mirno užival in se sprostil ob pogledih na naravo. Že samo čez minuto se avtobus ustavi na naslednji postaji nasproti kampa Kamne. Na postaji stoji vsaj sedem hribov željnih planincev. Vsi so bili tuji turisti. Zasedejo še zadnje sedeže ter stojišča. Joža je v svojih mislih in se sprašuje, če bodo ti fantje stali celo pot do Vrat.

Avtobus zapre vrata in gre naprej. Ustavi pred Mercatorjem v Mojstrani. Na postaji čaka cel kup ljudi. Več kot deset ljudi zagotovo. Predvsem mlajši in vsi hribovsko napravljeni. Tokrat se ne odprejo prednja vrata, pač pa voznikova. Nekaj jim reče, se hitro vrne za svoje delovno mesto in avtobus odpelje proti Vratom. Joža začudeno pogleda in si misli, da bo čakajoče najbrž pobral avtobus, ki pride naknadno. Seveda tega avtobusa ni bilo.

Vožnja do Vrat mine brez posebnosti. Joža je s svojimi mislimi že na dostopu in v Steni. Za časa vožnje preveri strukturo potnikov. Približno četrtina je opremljena za hribe (nahrbtniki, čevlji, oblačila, oprema). Za preostale tri četrtine pa mu ni prav dosti jasno kaj bodo počeli v Vratih. Vsi so bili tudi že precej v letih. Rekel bi, da tudi člani društva upokojencev. Ker ga je zanimalo kako bo poskrbljeno za nepobrane potnike (tudi sam bi lahko bil med njimi) je o tem povprašal voznika Husota. Ta mu je razburjen, ne ve se zaradi česa, ali vprašanja ali situacije, odgovoril, da jih gre nazaj iskat ter da jih bo on pripeljal v Vrata. Nekaj je še navrgel čez občino, ki je organizator teh prevozov, a za to je bilo Jožu že ravno. Pred seboj je videl le še Steno.

Na poti do vstopa v Slovensko je srečal veliko tujcev, ki so si želeli stopiti na vrh Triglava. Vse po vrsti je prehiteval, planinci pa so se čudili njegovi hitrosti. V resnici pa so bili le slednji tako počasni. Nad prvim Pragom Joža zavije s poti proti vstopu v Slovensko. Pod Belimi platmi prehiti dve navezi in z velikim veseljem grabi po trdnih skalah. Vmes eni navezi posreduje podatek kje nadaljevati smer in medtem, ko se plezalec spet obrne v Joževo smer, tega ni več na spregled. Po treh urah in koncu Frelihove police se priključi kratki nemški smeri. Pred sestopom se zlekne na toplo plato in uživa v vsej veličini Stene in toplega sonca.

Že na začetku sestopa so Joža spreletavale misli o prevozu nazaj na izhodišče; to je Mojstrana oz. Dovje. A kaj bi o tem zdaj, ko pa je tu tako lepo. Sestopal je hitro in preudarno. Na žalost se je pot kmalu priključila glavni prometnici na Triglav čez Prag. Tam pa spet nepregledna množica ljudi. Brez težav jih prehiteva, preskakuje, pozdravlja, daje napotke, skratka se odziva vsakokratni situaciji.

Pod drugim Pragom se zazre v uro na roki. Ta mu pove, da bo čez dobre pol ure odhod avtobusa iz Vrat. Če tega zamudi bo na voljo spet čez dve uri. Če ostane v Vratih še dve uri ima na voljo le pivo in nato še enega. Lačen ni bil. To mu ni prav nič dišalo, saj bi pivo raje spil zvečer v družbi prijateljev. Zato se požene v dir po jeklenicah in nadelani poti. Joža vajen vseh sort planinskih poti se je že čez petnajst minut znašel pod prvim Pragom.

V naslednjih desetih minutah pa se je naslikal pred avtobusom. Zasopihan in kar precej utrujen se usede ob rob parkirišča nasproti redarja ter voznika Husota, ki sta v prijetnem pogovoru. Okoli njiju pa številni ljudje. Joža ju vpraša s katerim vozilom se bodo vrnili v dolino. Ko prejme odgovor se vsi ljudje zaženejo proti avtobusu (spet se mu zdi, da je bila večina neplanincev). Njemu pa za to ni bilo prav nič mar, saj bo do odhoda raje užival med drevesi in v prijetni senci. Zadnji trenutek se iz hribov vrne še Miha. Tudi njemu se ne mudi v avtobus.

Ko je čas za odhod, Joža to razbere s prižigom avtobusa in praznega prostora okoli njega. Hitro pobere opremo in jo spravi v nahrbtnik ter se tudi sam odpravi k avtobusu. Tam ugotovi, da je ostal brez sedeža. Kaj? Je bil ves sestop, katerega posledice bo nosil še naslednji teden v obliki zakasnele mišične bolečine (po domače musklefibra) zaman? Jok brate! Usede se na hodnik avtobusa na tla in pusti, da čas naredi svoje. Vrata se zaprejo, vozilo prestavi na cesto in že jo veselo drvimo proti dolini.

Joža ne najde pravega položaja za udobno vožnjo. Nihče mu ni povedal, da naj tega ne išče, ker ga ni! Enostavno je moral napeti trebušne, hrbtne in ostale mišice na vsakem ovinku. Delno mu je bila v pomoč starejša gospa za njegovim hrbtom in koleno mlade dame, ki je sedela na sedežu vzporedno z njim. Joža je premagal že marsikatero nevšečnost, pa bo še eno v nizu!

Zapletov pa še ni bilo konec. Na ozki, vendar lepo asfaltirani cesti, se je voznik Huso srečal z voznikom X, ki se ni želel v celoti umakniti izbranim okoljevarstvenikom v avtobusu. Po stari balkanski navadi je voznik spustil steklo na vratih avtobusa in ga poslal tja kamor po njegovih kriterijih sodi. S sklicevanjem na vse živo se Huso ni dal. Ni se premaknil naprej, pa čeprav bi se lahko. Vse dokler mu nekaj zdrave pameti ni podaril sovoznik Miha (zadnji planinec, ki je še uspel ujeti avtobus). Od takrat naprej je vožnja potekala mirno; razen za Joževo mišično strukturo.

Na poti od avtobusne postaje do osebnega vozila je Joža analiziral današnje dogajanje. Od začetnega navdušenja okolju prijaznega dostopa, pet zvezdničnega doživetja, mirne vožnje do izhodišča in občudovanja narave se je cel proces zdel Jožu precej neposrečen. Če bi bil tujec bi tej besedi namenil najbrž še kakšno zasoljeno kletvico. Kaj se mu je torej zgodilo? Uspel je dobiti brezplačen prevoz iz Dovjega do Vrat (čeprav ga zlahka ne bi dobil, če bi se v vrsto postavil k Mercatorju). Mirne, romantične vožnje in pogledov na naravo ni dobil, saj je bila vožnja ovinkom in težki nogi primerna. Naravo pa bi težko občudoval preko naročja in sape sopotnika.

Kaj pa si je Joža predstavljal da bo dobil? Dober dan, Guten tag, Hello, Salve… ob vstopu v avtobus. Sedišče, ki ga je po srečnem naključju dobil, vsaj v eno smer. No, dobil ga je tudi v drugo smer, vendar na hodniku na tleh. Mirne živce in prijetno vožnjo na izhodišče. Normalnega voznika avtobusa, ki ne pošilja nasproti vozečega voznika v tri… Ko je zaprl vrata svojega vozila in se odpeljal nazaj proti domu si je rekel: »Dovolj varstva okolja na ta način!«. A glej ga zlomka …

P.S.: Resničnost dogodkov ni naključna. Imena pač. 

Ko se čas ustavi

Ko se čas ustavi

Premor

Kaj!? Zadnja objava seže v december 2018? Čas beži. A glej ga zlomka. Prav zdaj ko pišem te besede, skoraj leto in pol po tem, se zdi, da se je čas ustavil. Kakšno nasprotje! Čas in človeka razjeda virus. Čeprav se mi bolj zdi, da ju že dolgo, čas in človeka, počasi in nevidno, razjeda človek sam. Živimo v mnogo večjem udobju kot pred 30imi leti, pa še ni dovolj. Hočemo še več. Več denarja, za večji avto in večjo hišo ter večji senčnik v najbolj oddaljenih krajih s še večjim zrezkom na krožniku. Zato rabimo še več zrejenih telet in krav. V bližnji potok in gozd se lahko vrže prav vsaka svinjarija. Kam to pelje? Populacija se še vedno veča, z okoljem se ravna še vedno brezbrižno in človek je človeku še vedno tujec zaradi lastnega egoizma. A ker so po večini te stvari stran o oči, nikomur mar.

onesnazenje
Onesnaženje potoka

V času samoizolacije

Samoizolacija, zmanjšanje gospodarske aktivnosti, globok zajem sape, so povzročili, da se bo prispevek iz številke 405 prestavil na 406. Trenutno ni kaj dosti alpinističnih presežnikov. Držimo se v dolini in na bližnjih hribčkih. A ko se spustim malo globlje, so tudi takšni izleti prijetni. Ni zgodnjega vstajanja, dirkanja pod smer, reševanja vseh zagonetk v steni in na koncu, po možnosti, še neskončnega sestopa (recimo iz Trapeza nazaj v Krmo).  Res pa je, da so  občutki zadovoljstva in izpolnjenosti ter svobode zdaj drugačni. Pogovori se vrtijo drugače. Vzamemo si čas.

ko se cas ustavi
Na travniku

Zima

Torej, pavi čas za pogled na blog praznino leta in pol. V zimskih in pomladanskih mesecih prejšnjega leta sva se z Janezom mudila v Zadnji Trenti, Krnici in na Jezerskem. Z Antetom sva bila v zgornjem stebru Brane. Ko sem si vzel dan zase sem se podil po Pokljuki med draškimi vrhovi Ablanco in Toscem. Z Maretom sva rezala smučine v zahodnih Julijcih in nad baško grapo.

brana
Zgornji steber Brane

Poletje

Leto je hitro minevalo. V poletnih mesecih želim izpostaviti kratko nemško smer v Triglavu. Nič posebnega, če je ne bi splezal s svojim petnajst letnim sinom Jakom. Občutki so bili res krasni. Na sredi smeri pod nemškim turncem se nama vse ustavi. Vrv ne gre ne naprej ne nazaj. Začne me skrbeti, da se Jaku ni kaj hudega pripetilo. Na stojišču se dam v biča in začnem s spuščanjem v nižja nadstropja. Slišim le nerazumljive glasove. Bolj ko se približujem, bolj mi ni jasno kje bi se lahko zataknilo. Naenkrat je vse tiho postalo. 

nemska smer
Odlično ležišče v nemški smeri

Ko se nagnem čez previs ga zagledam. Sedi na skali, v roki drži rožico, jo vrti med prsti, zazrt na drugo stran k Stenarju in veselo, brezskrbno požvižgava. ”Kaj pa je?” ga vprašam. ”O živjo. Nič ni. Samo čez tale previs ne morem. Zdaj pa čakam.” pove. Olajšan, ker je vse v najlepšem redu, mu povem, da mora zaviti samo okoli vogala in nadaljevati s plezanjem po krasni skali. In tako sva šla naprej. Na nemškem turncu se prav gosposko zlekneva in pojeva malico. Ko se že skoraj odpraviva Jaka reče: ”A lahko tukaj še malo poleživa? Tako je prijetno…”. In sva si vzela še pol urice…

na nemskem turncu
Nemški turnc

Jesen in zima

Jesen se je pravzaprav začela zelo obetavno. Sneg zapade že v novembru. A kaj, ko je bilo pa to tudi vse. V zimskem času, ki nekje še traja, sva z Janezom izkoristila krasne razmere nad Okrešljem in Jezerskim. Z Lukom in Bogdanom pod Prisankom. Mokotom sva odšla na ferajnovski izlet lednega plezanja v Sappado. Udeležba je bila spet številčna. Sama. Z Rokom sem se ponovno vrnil nad Okrešelj v Celjsko smer. Še pred vsemi temi vzponi pa sva se z Janezom lotila vzhodne stene Koštrunovih špic. Od vseh smeri, čeprav po naklonini ni bila med najbolj zahtevnimi, bi izpostavil prav to smer. Daleč naokoli ni bilo žive duše; le midva in daleč spodaj, kozorogi.

celjska smer
Celjska smer

Celotno smer sva splezala nenavezana. In prav to je bilo ključno za uspešen sestop, saj se nisva vračala preko Mojzesove škrbine, pač pa preko Škrbine prednje špranje. Torej sva se lotila dolge, na soncu izpostavljene prečke na južnih vesinah, ki se ni in ni hotela končati. Več sto metrov sva zatikala cepin za cepin in prestavljala derezo za derezo ter se nadejala, da bo vsak stop na sprednje zobe dejansko tudi zdržal, saj se je pod derezami že nabirala tudi cokla.

Kostrunove spice
Koštrunove špice

Zadnje dejanje pred samoizolacijo pa so bili smučarski zavoji v Nockbergih. Temu bi lahko rekli tudi turno smučarski vrtec.

Tako, prišli smo do konca. Ko bodo nove avanture na obzorju, se pa ponovno srečamo. Ko zavijete v našo trgovino, pa tudi tukaj lahko kakšno rečemo:)

Matterhorn po levjem grebenu

matterhorn po levjem grebenu

404. (September 2018) Matterhorn po levjem grebenu

Že dolgo je tega, ko se je Matterhorn po levjem grebenu pojavil na spisku hribovskih želja. A znova in znova se je prav vsakič izmuznil zaradi slabega vremena ali pač klasičnega razloga – pomanjkanja časa. 

Z Gregom se na žalost ne uspemo uskladiti (čeprav se na koncu ironično ob istem času znajdemo na istem mestu),  z Janezom in Milošem pač. Najprej je plan aklimatizacija na Gran Paradisu, a smo ga odpovedali zaradi prekratke vremenske luknje in se zapeljali direkt v Cervinio. Že vnaprej sem vedel, da bo zaradi tega bolela glava, trpel utrip in dihanje.

Prihod v Cervinio

Le še dobra ena ura je ostala od ponedeljka. Parkiramo na osamljenem parkirišču, kjer zgleda, da nikomur ni mar za nas. Miloš zaspi kar v avtu, midva pa pod zvezdami ob avtomobilu. Kakšen pogled! Tisoč zvezd da vedeti, da smo nepomembne pikice v vsej tej veličini…

Zaradi spremembe plana smo bili organizacijsko bolj bosi, kar smo želeli popraviti v vodniškem uradu. A mojster “šoferđija” se ni pustil prepričati, da bi nas ali vsaj naše nahrbtnike, zapeljal 800 metrov višje do koče Abruzzi. Bi bilo kar pošteno, če bi mu nekdo pokazal sredinca, saj je imel dovolj prostora v avtomobilu …

matterhorn po levjem grebenu

A kaj bi se razburjali. Jutro je čudovito, dan še mlad, mi pa tudi polni optimizma. Po dveh urah in še nekaj smo na bajti Abruzzi. Tu se cesta spremeni v stezo. Ambient je res krasen. Na eni strani ledenik Monte Rose, nad glavo pa 1600 metrov Matterhorna. Današnji cilj je bivak Carrel na višini 3800m. Do tja pa smo morali prehoditi še 1000 višincev bolj ali manj šodrasto stezo in nekaj strmih odsekov, ki so bili zavarovani z debelo ladijsko vrvjo.

matterhorn po levjem grebenu

Bivak Carrel

Tik pod bivakom se naredi zastoj, saj gospa francoska ni in ni mogla preko strmih plat. Šele ob našem vzpodbujanju, navijanju, skandiranju in prišepetovanju kako se stegniti do grifov ter še posebej ob vlečenju vrvi njenega kolega v navezi in kolega iz xy naveze nad previsom, uspe premagati oviro. Takoj za naslednjim robom že zagledava bivak. 

Še preden pa vstopiva na plato se morava boriti z groznimi vonjavami dreka (po domače), saj je WC bivaka speljan tako, da iztrebki (vključno z wc papirjem) padajo naravnost na dostop k bivaku. Kaj pa čistilna naprava?

Sledi hidracija in hrana. Kolikor pač lahko. Po 1800 višincev mi prav veliko hrane ni teknilo. Zgleda, da je sončni zahod vključen v ceno, saj se nas kar tre pred ograjo. Morda bi bil še kdo več, če ne bi tako smrdelo …

matterhorn po levjem grebenu

V bivaku nas je prespalo nekaj čez 40 Matterhorna željnih. Se pravi, nič pretirana številka in ravno pravšnja za lagodno spanje. A le z vidika prostora. Utrip srca in plitko ter hitro dihanje nista dovolila mirnega spanca. Le za kakšne pol ure ga je bilo, ostalo pa obračanje, gledanje na uro in čakanje na drugo uro in pol zjutraj.

Odhod na vrh

Vstanemo med prvimi. Ob treh smo pred bivakom in v prvem strmem raztežaju opremljenem z debelimi vrvmi. Lahko bi rekli tudi, da smo vstopili v ferrato na višini. Skupaj plezamo nenavezani ob družbi tisočerih zvezd in osvetljene Cervinie. Kmalu se malo zatakne, a takoj nato Grega najde pravo nadaljevanje. Zdi se mi, da je okoli nas veliko šodra; no vsaj na strmih delih in tam, kjer smo plezali, je bila skala dobra. 

Ob vrvni ograji srečamo tri tipe, ki so zgleda prenočili na hribu. Nad njimi pa še trije, ki se pripravljajo na spust ob vrvi. Kmalu pridemo na sneg, kjer si z Janezom natakneva dereze. Zaplezava v gladko plato brez grifov. Še dobro, da je temno kot v rogu, da se ne vidi ledenika kakšnih 1000 metrov nižje. Psiha prvič na testu!

matterhorn po levjem grebenu

Sledijo raztežaji strmih snežišč in plezanja po grebenu. Tu nas s strani obišče tudi veter. Spredaj se vidijo lučke Mokota in Miloša. Z Janezom napredujeva po svojem tempu. Na grebenu je nekaj skokov, ki so videti za domače GV-je prav smešno lahki. Sam pa se prestopam in iščem kje neki so kakšni uporabni grifi in stopi!? Kmalu naju ujamejo hitri gorski vodniki s klienti in začne se štrikanje in prestopanje preko številnih vrvi. A vseeno se uspemo nekako zmeniti kdo se postavi kam in kdaj naprej ali nazaj.

Še malo

Vedno bolj me zdeluje višina. V glavi misli kljuvajoče ugotavljajo, da bi bilo dobro vrh hriba doseči čimprej. Pijeva bolj malo, jeva še manj. Naenkrat srečava Mokota in Miloša, ki sestopata. Povesta, da do vrha ni več daleč. Kar je nekaj drugega od modela, ki pove, da imava pred sabo še kakšne pol ure vzpona!? Na srečo sta imela prav Moko in Miloš. 

Na vrhu pa prav… Fantastični pogledi, občutek olajšanja. A le za trenutek. Le toliko, da sva se slikala ob križu, ki nosi neverjetno zgodovino tega hriba. In nekaj pogledih na vse strani neba. A takoj zatem neizbežen preblisk in misel na sestop. Zdaj smo šele na pol poti! 

matterhorn po levjem grebenu

Sestop

Do Pic Tyndalla narediva štiri spuste ob vrvi. Po grebenu se poskušava čim hitreje prebiti preko krajših skokov in gladkih plošč. Na snežišču ponovno narediva dva spusta ob vrvi in tik pred prvim kopnim abzajlom sprostiva vrv dvema špancema, ki se jima je zataknila v razpoki. Na tem spustu ju ujameva in prehitiva. Do bivaka sledijo še štirje spusti. Nato pa olajšanje, a je še daleč do lagodnega sprehoda na sestopu. Po kratkem okrepčilu s pijačo sledi pakiranje in odhod iz bivaka nazaj proti koči Abruzzi. 

matterhorn po levjem grebenu

Z Milošem in Janezom smo se dogovorili, da se prvi del skupaj spustimo ob vrvi, nato pa vsak po svoje do avta. Miloša kondicija ne more in ne more zapustiti. Janez solidarno še del poti nadaljuje z menoj, nato pa tudi on pospeši proti dolini. Spustijo se meglice, kmalu za tem pa se še stemni. Na enem od ovinkov opazim možakarja, ki je prejšnji večer prespal nasproti mene v bivaku. Takrat sva izmenjala par besed. Povedal je, da je prespal na vrhu Matterhorna, kar je na meni pustilo kar močan vtis. Tokrat pa si z njim ne želim izmenjati niti besede. Saj v zraku čutim neko napetost, da se bo vsak čas ulilo … 

Nazaj …

Čez par minut začutim prve kaplje. Preventivno si namestim vetrovko in pripravim čelko. Še preden si jo nadenem jo moram že uporabiti. Ubiram vse bližnjice kar jih je. Nakar se v bližini zabliska, zagrmi in ulije kot iz škafa. Pada vedno bolj in bolj. Po cesti (bližnjic ne upam več ubirati) teče pravi potok, ki se je naredil v parih minutah. Ceste pa ni in ni konec. 

Iščem odcep, ki me bo pripeljal na izhodišče v Cervinii. Sprva ga v čisti temi in le ob rahlem soju čelke, zgrešim. Se vrnem za par deset metrov in poskusim srečo. Po zemlji in blatu uspešno pridem do parkirišča v Cervinii in nazadnje še do šotora, ki je tako prikupno nameščen ob našem avtomobilu. Seveda nismo postavljali svojega, pač pa smo prespali v tem. 

matterhorn po levjem grebenu

Ko pomislim na prvopristopnike se počutim prav bedno in zelo majhnega, saj v tistem času in v tisti opremi to res ni bil mačji kašelj. Ne glede na daljši čas osvajanja gore. Ko pomislim tudi na trenutno opremljenost smeri z ladijskimi vrvmi, verigami in jeklenicami, pa mislim, da se sploh nimamo pravice primerjati s prvimi plezalci. Pravzaprav me to spominja na nekakšno manjšo goljufijo. Kot lovljenje rib z dinamitom….

Kar pa še vedno ohranja goro prvinsko pa je narava, strme flanke, skala, sneg in led, zvezdnate noči, mrzel in oster veter, neverjetni pogledi na ledenike… Tako kot takrat, bi tudi danes gora vsako nepravilnost kaznovala s pristankom tisoč metrov nižje na ledeniku. V tem pogledu pa mislim, da se gora ni kaj dosti spremenila.

Lep izlet, ki se ga bom spominjal …

Skupina Sella v Dolomitih

skupina sella v dolomitih

403. (Avugust 2018) Skupina Sella v Dolomitih

Konec junija sem z nestrpnostjo pričakoval julij. Ko sem preveril terminski plan vseh v našem gospodinjstvu, sem bil prepričan, da je končno prišel moj mesec. Sodelavci bodo v službi, otroci na svojih dopustih, žena me ni dala med svoje plane…:) Se pravi, manjka samo še dodelan plan. In soplezalci. A kot že nič kolikokrat so se plani tudi tokrat podrli. Najprej ostanem brez soplezalcev. Nato zagode vreme. Nato pa se še ”skantam” s kolesom kolikor sem dolg in širok. 

Torej, izlet v Dauphine odpade. Dež! Izlet proti Matterhornu tudi. V Štubajske alpe prav tako. Čas pa teče dalje. Kot bi mignil je bil julij za mano. Zadovoljiti sem se moral z vsega dvema turama. In obljudenimi Zeleniškimi špicami.

skupina sella v dolomitih
dolomiti

Dolomiti

Šele prvi teden v avgustu se je pokazala skromna časovna luknja, ki mi je omogočila, da sem se za dva dni podal v Dolomite. Bolje kot ni, bi skromno rekel. Z Mokotom se že navsezgodaj odpeljeva do Corvare in naprej do stolpov v Selli. Na parkirišču se bežno srečamo s Kranjčani, nato pa vsak po svoje v stolpe naokrog. 

Midva sva preizkusila skalo in še bolj sebe v prvem stolpu v zahodnem razu. Smer je super, le dve pomanjkljivosti ima. Prva je zlizanost skale. Druga pa posledično velika obiskanost smeri. Sicer pa smeri za ogrevanje ni kaj očitati.

skupina sella v dolomitih

v prvem stolpu

Kamp

Prespala sva v kampu v Corvari. Zgledno urejen, čist in s prijaznim osebjem je bil skoraj poln kolesarjev in pohodnikov. Ko se je proti večeru dnevna temperatura nekoliko spustila, so prišli na svoj račun kolesarji. Iz vseh koncev so vlekli za roge svoja kolesa in odšli proti prelazu Gardena in naprej Sella. Pravi kolesarski raj.

Zvečer seveda s Kranjčani rečemo par besed in se odločiva, da odideva naslednji dan plezat v Piz Boe. Klasiko Fedele, za katero v vodniku strašijo, da je pogosto tarča vode iz slapu, ki naj bi tekel v območju smeri. Morda je smer prav zaradi opisa prava poslastica, saj se mi zdi, da ni prav pogosto plezana. 

Smer Fedele

Po tri četrt ure prideva do vstopa v smer. Nobenega namiga ne dobiva kje začeti. Zato se odločiva po svoje in vstopiva kjer naj bi bili najlažji prehodi. Prvi raztežaj potegnem jaz do vstopa v manjši in lažji kamin. Sledi lažja plezarija do raza in naprej v žleb nad stolpom, kjer presenečeno uzrem velike in mogočne rinke, ki zabetonirane čakajo na, najbrž, gorske vodnike s klienti. Rinke kar nekajkrat še srečava v smeri, vendar naj to ne bo slišati, da je smer udobno opremljena. Pravzaprav je v smeri zelo malo varovanja. Le v raztežajih, kjer so ocene nekoliko višje. 

skupina sella v dolomitih
piz boe

Orientacija

Bolj kot plezanje, ki je čudovito in eno najlepših kar jih pomnim, sem si smer zapomnil po orientaciji. Kot rečeno, s spominki predhodnih navez si praktično ne moreš pomagati prav dosti, ampak se moraš zanesti bolj ali manj na lastno intuicijo in občutek za smeri in prostor. Ključno mesto tega je nekje na sredini smeri. Zelo je pomembno, da priplezaš pod črno steno, kjer v mokrih časih najbrž teče slap. Gre za izravnavo prekrito s peskom in kamenjem. Ne gre niti za grapo niti za kotel, ampak za nekaj vmes. Skica iz vodnika, kjer sva si jo poslikala, je slaba in neuporabna. Med beljenjem glave kje poteka nadaljevanje, sem prav na spodnjem delu, te nekakšne grape, uzrl prusik, ki nama je olajšal nadaljevanje smeri. Saj sem si že po svoje začrtal drugačno nadaljevanje smeri…

Zgornji del

Tudi nadaljevanje smeri je bil popolni užitek. Odlična skala, polna bogatih prijemov in veličastna izpostavljenost so omogočili popolno plezanje. Bližala sva se strmemu raztežaju, ki ga je pred zadnjim delom smeri ločila gladka plošča. A plezanje je bilo spet super, saj za ta raztežaj ne morem reči, da ni bil dobro opremljen. Kmalu sva bila pred zadnjimi tremi raztežaji, kjer se je izkazalo, da sta zadnja dva še vedno kar strma in zahtevna. Ne toliko zaradi samega plezanja, pač pa bolj zaradi prav nobenega varovanja. Zato sva bila primorana v smeri pustiti dva klina oziroma eno stojišče. Zakaj primorana? Z enim kladivom, ki je pripet za pas napredujočega in drugem v avtu, kaj več žal ni bilo mogoče. 

skupina sella v dolomitih
zgornji del smeri

Sestop

Po sedmih urah in pol (kar ni najboljša časovnica) se prikradeva na rob prvega, a večjega dela stene. Tu se je za naju smer končala. Namreč v steno Piz Boe spada še zgornji del stene, ki ima sedem ratežajev. Smer Fedele se lahko poveže npr. s smerjo Dibona, kar na koncu znese že kar konkretno dolžino 800-tih metrov. Soglasno se odločiva, da to morda pride na vrsto kdaj drugič. Zato se po ogromnih meliščih sprehodiva do sedla, od koder naju peš pot odpelje na Passo Pordoi. Od tam pa nazaj k avtomobilu. 

skupina sella v dolomitih
sestop iz piz boe

Zaključek

V dveh dneh sva splezala dve smeri. Dve lepi smeri, še posebej druga, ki sva jo plezala v idealnih vremenskih pogojih.