Kategorija: Skalno plezanje

V službi je čas mineval zelo počasi. Vsakič ko je pogledal na uro se je obračal le minutni kazalec. Ves čas so mu misli odhajale med stene vršacev. Le zakaj tam čas mineva tako hitro, tukaj pa tako počasi? Temu je moral narediti konec. Stikalo stroja je izklopil in se odpravil do nadrejenega. »Janez, jaz ne zmorem več. Nujno potrebujem dan odmora. Saj veš, izgorelost, pravica do odklopa in to.« Janez se prelevi v psihologa, mati in očeta, prijatelja ter ga napoti nazaj za delovno mesto. A Joža se ne da. »Janez, jaz mislim resno«. Janez mu odgovori: »Joža, dobro. Ampak glej, da se jutri naslikaš za svojim strojem. Že tako smo v zaostanku. Saj veš, da nam manjka delavcev. Od Covida naprej je samo sranje.« Joža to kaj dosti ni zanimalo.

Zjutraj zgodaj vstane. Se odpelje proti Mojstrani. Avto parkira na Dovjem nasproti cerkve. V kratkem, lagodnem in prijetnem sprehodu prispe do lokalne avtobusne postaje. Joža se je namreč odločil, da bo danes preizkusil okolju prijazen način pristopa v Vrata, ki so izhodišče za plezanje v Steni. V prijetnem jutranjem hladu julija tridesetega v tem letu, čaka na avtobus. Ob napovedani uri 7.20 se pojavi. Joža veselo pozdravi in se spravi na še enega zadnjih sedežev prav na koncu avtobusa. Nahrbtnik in palice stisne med noge.

Kako prijetno se mu zdi peljati se brez misli na kasnejše iskanje parkirišča. V naslednjih dobre pol ure bo lahko mirno užival in se sprostil ob pogledih na naravo. Že samo čez minuto se avtobus ustavi na naslednji postaji nasproti kampa Kamne. Na postaji stoji vsaj sedem hribov željnih planincev. Vsi so bili tuji turisti. Zasedejo še zadnje sedeže ter stojišča. Joža je v svojih mislih in se sprašuje, če bodo ti fantje stali celo pot do Vrat.

Avtobus zapre vrata in gre naprej. Ustavi pred Mercatorjem v Mojstrani. Na postaji čaka cel kup ljudi. Več kot deset ljudi zagotovo. Predvsem mlajši in vsi hribovsko napravljeni. Tokrat se ne odprejo prednja vrata, pač pa voznikova. Nekaj jim reče, se hitro vrne za svoje delovno mesto in avtobus odpelje proti Vratom. Joža začudeno pogleda in si misli, da bo čakajoče najbrž pobral avtobus, ki pride naknadno. Seveda tega avtobusa ni bilo.

Vožnja do Vrat mine brez posebnosti. Joža je s svojimi mislimi že na dostopu in v Steni. Za časa vožnje preveri strukturo potnikov. Približno četrtina je opremljena za hribe (nahrbtniki, čevlji, oblačila, oprema). Za preostale tri četrtine pa mu ni prav dosti jasno kaj bodo počeli v Vratih. Vsi so bili tudi že precej v letih. Rekel bi, da tudi člani društva upokojencev. Ker ga je zanimalo kako bo poskrbljeno za nepobrane potnike (tudi sam bi lahko bil med njimi) je o tem povprašal voznika Husota. Ta mu je razburjen, ne ve se zaradi česa, ali vprašanja ali situacije, odgovoril, da jih gre nazaj iskat ter da jih bo on pripeljal v Vrata. Nekaj je še navrgel čez občino, ki je organizator teh prevozov, a za to je bilo Jožu že ravno. Pred seboj je videl le še Steno.

Na poti do vstopa v Slovensko je srečal veliko tujcev, ki so si želeli stopiti na vrh Triglava. Vse po vrsti je prehiteval, planinci pa so se čudili njegovi hitrosti. V resnici pa so bili le slednji tako počasni. Nad prvim Pragom Joža zavije s poti proti vstopu v Slovensko. Pod Belimi platmi prehiti dve navezi in z velikim veseljem grabi po trdnih skalah. Vmes eni navezi posreduje podatek kje nadaljevati smer in medtem, ko se plezalec spet obrne v Joževo smer, tega ni več na spregled. Po treh urah in koncu Frelihove police se priključi kratki nemški smeri. Pred sestopom se zlekne na toplo plato in uživa v vsej veličini Stene in toplega sonca.

Že na začetku sestopa so Joža spreletavale misli o prevozu nazaj na izhodišče; to je Mojstrana oz. Dovje. A kaj bi o tem zdaj, ko pa je tu tako lepo. Sestopal je hitro in preudarno. Na žalost se je pot kmalu priključila glavni prometnici na Triglav čez Prag. Tam pa spet nepregledna množica ljudi. Brez težav jih prehiteva, preskakuje, pozdravlja, daje napotke, skratka se odziva vsakokratni situaciji.

Pod drugim Pragom se zazre v uro na roki. Ta mu pove, da bo čez dobre pol ure odhod avtobusa iz Vrat. Če tega zamudi bo na voljo spet čez dve uri. Če ostane v Vratih še dve uri ima na voljo le pivo in nato še enega. Lačen ni bil. To mu ni prav nič dišalo, saj bi pivo raje spil zvečer v družbi prijateljev. Zato se požene v dir po jeklenicah in nadelani poti. Joža vajen vseh sort planinskih poti se je že čez petnajst minut znašel pod prvim Pragom.

V naslednjih desetih minutah pa se je naslikal pred avtobusom. Zasopihan in kar precej utrujen se usede ob rob parkirišča nasproti redarja ter voznika Husota, ki sta v prijetnem pogovoru. Okoli njiju pa številni ljudje. Joža ju vpraša s katerim vozilom se bodo vrnili v dolino. Ko prejme odgovor se vsi ljudje zaženejo proti avtobusu (spet se mu zdi, da je bila večina neplanincev). Njemu pa za to ni bilo prav nič mar, saj bo do odhoda raje užival med drevesi in v prijetni senci. Zadnji trenutek se iz hribov vrne še Miha. Tudi njemu se ne mudi v avtobus.

Ko je čas za odhod, Joža to razbere s prižigom avtobusa in praznega prostora okoli njega. Hitro pobere opremo in jo spravi v nahrbtnik ter se tudi sam odpravi k avtobusu. Tam ugotovi, da je ostal brez sedeža. Kaj? Je bil ves sestop, katerega posledice bo nosil še naslednji teden v obliki zakasnele mišične bolečine (po domače musklefibra) zaman? Jok brate! Usede se na hodnik avtobusa na tla in pusti, da čas naredi svoje. Vrata se zaprejo, vozilo prestavi na cesto in že jo veselo drvimo proti dolini.

Joža ne najde pravega položaja za udobno vožnjo. Nihče mu ni povedal, da naj tega ne išče, ker ga ni! Enostavno je moral napeti trebušne, hrbtne in ostale mišice na vsakem ovinku. Delno mu je bila v pomoč starejša gospa za njegovim hrbtom in koleno mlade dame, ki je sedela na sedežu vzporedno z njim. Joža je premagal že marsikatero nevšečnost, pa bo še eno v nizu!

Zapletov pa še ni bilo konec. Na ozki, vendar lepo asfaltirani cesti, se je voznik Huso srečal z voznikom X, ki se ni želel v celoti umakniti izbranim okoljevarstvenikom v avtobusu. Po stari balkanski navadi je voznik spustil steklo na vratih avtobusa in ga poslal tja kamor po njegovih kriterijih sodi. S sklicevanjem na vse živo se Huso ni dal. Ni se premaknil naprej, pa čeprav bi se lahko. Vse dokler mu nekaj zdrave pameti ni podaril sovoznik Miha (zadnji planinec, ki je še uspel ujeti avtobus). Od takrat naprej je vožnja potekala mirno; razen za Joževo mišično strukturo.

Na poti od avtobusne postaje do osebnega vozila je Joža analiziral današnje dogajanje. Od začetnega navdušenja okolju prijaznega dostopa, pet zvezdničnega doživetja, mirne vožnje do izhodišča in občudovanja narave se je cel proces zdel Jožu precej neposrečen. Če bi bil tujec bi tej besedi namenil najbrž še kakšno zasoljeno kletvico. Kaj se mu je torej zgodilo? Uspel je dobiti brezplačen prevoz iz Dovjega do Vrat (čeprav ga zlahka ne bi dobil, če bi se v vrsto postavil k Mercatorju). Mirne, romantične vožnje in pogledov na naravo ni dobil, saj je bila vožnja ovinkom in težki nogi primerna. Naravo pa bi težko občudoval preko naročja in sape sopotnika.

Kaj pa si je Joža predstavljal da bo dobil? Dober dan, Guten tag, Hello, Salve… ob vstopu v avtobus. Sedišče, ki ga je po srečnem naključju dobil, vsaj v eno smer. No, dobil ga je tudi v drugo smer, vendar na hodniku na tleh. Mirne živce in prijetno vožnjo na izhodišče. Normalnega voznika avtobusa, ki ne pošilja nasproti vozečega voznika v tri… Ko je zaprl vrata svojega vozila in se odpeljal nazaj proti domu si je rekel: »Dovolj varstva okolja na ta način!«. A glej ga zlomka …

P.S.: Resničnost dogodkov ni naključna. Imena pač.