399. Montaž; Via dell’Arco
Očitno so mi letos usojeni nočni sestopi. No, tudi to ima svoj čar; hitenje pred koncem dneva, lovljenje zadnje svetlobe, iskanje steze in oznak na skali, drevesu ali kjer koli že, preklinjanje… pa tudi spokojnost, mirnost, neskončnost, zazrtje v večnost…
Pred začetkom
Miha in jaz bi plezala. Prejšnjo turo je izbral on, tokrat sem bil jaz na vrsti. Tuhtam in tuhtam in se spomnim zimskega vzpona na Montaž po Via Dogna. Pogledi s poti so se mi že takrat ustavljali na kompaktni, temni skali in takoj sem vedel, da se bom semkaj še vrnil. Poleti.
Po kakšnih dveh urah dostopa se znajdeva v enem od zatrepov Clapadorije. Nor ambient, nore dimenzije. Le iz smeri prihoda nisva bila zaprta s strmimi in visokimi stenami. Rob najvišje stene je kilometer in pol nad nama.
Da je tu nekdo nekdaj že kolovratil nama je dala vedeti izgubljena gurtna in prižema. Prvi raztežaj še nisva navezana, v drugem pač. Za tretjega se sprašujeva kje poteka. Četrti je bolj položen, ko izplezam iz plošč. Petega Miha zastavi iz široke grede in se usmeri proti dolgi prečki v desno. Šele v šestem naletiva na ostanke naveze – star prusik okoli skalnega ušesa – ki je bogve kdaj nazadnje plezala pred nama.
Sredi smeri
V sedmem Miha začini raztežaj s krajšim obvozom po rahitičnih luskah. V osmem priplezam po dolgi prečki v grapo. Miha se v devetem dvigne po grapi pod kamin. Deseti se začne z atletskim kaminom in obratom smeri nazaj v levo. Sledijo trije raztežaji lepega plezanja po popolnoma neopremljeni smeri, a z odlično skalo. Vrhunsko!
Zaradi zamudnega plezanja so ure kar tekle in tekle. Bolj kot bi si želela. Detajl smeri z oceno VII se nahaja prav v zadnjem raztežaju. Ki pa ga je mogoče obvoziti; vsaj tako je bilo zapisano v italijanskem vodniku. Oz. se nama zdi, da je bilo tako napisano. Namreč nihče od naju pač ne zna italijansko.
Vrvi pospraviva in še kakšnih 150 višincev preplezava v lažji skali. Zdaj sva bila na točki, ko sva se začela intenzivno spraševati – kako nazaj v dolino. Pogledava za prvi rob, če je kje namontirano kakšno sidrišče za spust. Pa za drugi rob, tretji… Nope, nič ne bo iz tega. Odločiva se, da nadaljujeva proti vrhu nekakšnega stolpa.
Sestop
A glej ga zlomka – naletiva na prvega možica! Pa sva le v ”civilizaciji”, si rečem. Nadaljujeva po logičnih prehodih in kmalu za vogalom zagledam Miha z dvignjenimi rokami in vpitju, da naj si pridem nekaj ogledat. Zbegan razmišljam kaj hudiča naju pa zdaj čaka; ali ni bilo dovolj negotovosti najprej v steni, zdaj pa še na sestopu!? A Miha me prijetno preseneti s široko gredo z očitno stezo/stečino, ki se nadaljuje okoli stolpa…
Težko je opisati kako zelo sva bila vesela ob dejstvu, da imava uganko sestopa vsaj začasno rešeno! Z užitkom sva se sprehajala po fantastični stezi okoli širokih in mogočnih stolpov in pod strmini in visokimi stenami Montaža. Na enem od številnih pomolov se ustaviva, oddahneva in kar ne moreva vsrkati vse te hribovske lepote.
A tako kot vsake pravljice je bilo tudi najine hitro konec. Kar naenkrat se steza prekine in je ni več. Gledava in se prestavljava malo naprej malo nazaj, pa v levo pa v desno… Gor ne gre. Ja, očitno morava začeti sestopati po strmih krušljivih žlebovih, da bova lahko prišla do škrbine med najino točko in sosednjimi stolpi, ki je bila par sto metrov pod nama. Nič kaj hvaležno delo!
V iskanju sestopa
Večji del orientacije opravi Miha, ki pleza pred mano. Vsak po svoje iščeva najbolj logične, najlažje in čim manj krušljive prehode. Ko sem bil že precej ”napsihiran” končno prideva na škrbino. Tu pa sva si dokončno lahko globoko oddahnila, saj sva vedela, da bova, tudi če naju ujame noč, že nekako prišla do avta.
Najprej se odločiva, da bova sledila poti, ki sva jo videla od daleč in pride na nek nepoznana vrh s križem. Sledila sva logiki, da more biti z njega zagotovo povezava v Dunjo. A že pred to stezo se je odcepila še ena, ki sva ji začela slediti. Prispela sva na neznano škrbino, se spustila nižje do nekakšne steze, ki je prečila pobočje. Bila sva že zelo blizu melišča, do katerega naju je ločil le še krajši skok.
Namesto zaključka
Svetloba se je praktično že povsem stopila, zato sva v teku iskala kakršen koli znak za pravilen sestop. Ko sva prišla na markirano pot, sva si rekla ”pubje usidma se”. Na glavo sva nataknila čelko in umirjeno začela sestopati.
Podoživljanje ture in sproščen sestop se je pravkar začel…
