313. (03.08.2012)
Najino avanturo je že dobro opisal Grega, zato vas vabim, da si preberete njegov prispevek => http://www.kofler-sport.si/fotogalerije/alpinizem/
Jaz bi le dodal moj pogled plezanja v predzadnjem raztežaju in nekaj podatkov o smeri, ki nama jih je kasneje posredoval Peter Podgornik.
Ko sem prišel na stojišče pred predzadnjim raztežajem sem se ozrl naprej in pogledal kaj naju čaka. Videl sem kakšnih 15m platastega terena, potem pa se je ponovno pokonci postavila ena izmed številnih barier. Na levi strani te zapore se je videl možni prehod v obliki zajede. Na desni je bil rob stene, nakoliko višje pa še ena možnost prehoda tudi v obliki zajede oz. kamina. Odločiva se za slednjo možnost. Najprej se nad stojiščem dvignem za kakšnih pet metrov in zabijem klin, ki, tako kot skoraj vsi v steni, kar noče v razpoko. Nadaljujem po kar dolgi prečki, ko pridem pod zajedo. Pogled na okolico in navzgor ni bil nič kaj obetajoč. Nekaj časa iščem primerno mesto za klin in prav z nobenim nisem zadovoljen, zato najprej poskušam zaplezat v zajedo kar brez klina pod vstopom. Prav kmalu se vrnem, ker ugotovim, da to ni dobra poteza. Že spodnji del visi navzven. Vrnem se, vendar sem spodaj lahko klin bodisi ”zabil” kar z roko ali pa se ga sploh ni dalo zabiti. Poskušam z jeseničanom, pa s profilcem, iščem mesto za frenda ali jebo. Pa nič. Na koncu mi vseeno uspe namestiti klin, ki pa je bil tam bolj za psiho. Ponovno se zapodim v zajedo. Na desni je bila ob steno prislonjena nekakšna luska, ki sama ni vedela ali želi v dolino ali vztrajat na svojem mestu še naprej. Zato se je raje nisem kaj dosti dotikal. V razkoraku se mi uspe spravit v nadstropje višje. A grifov je bilo vedno manj. Pa vse skupaj se je spremenilo v plato, ki je dobro visela navzven. Z desno roko se držim majhnega oprimka v široki poklini z nagravžno oranžnim peskom na dnu. Z levo pa na enem minimalcu v plati. Drža je precej neugodna in utrujajoča, zato si želim čimprejšnjega pobega iz zajede. Ampak kako, če pa ni grifov!? Iščem in iščem ugoden položaj in dobre grife, a jih kar noče biti. Sam pa visim navzven. Vedno bolj me navija v roke in noge. Odločim se, da se stegnam kar se da navzgor in se poskušam prijeti za majhen rogljiček, za katerega v tem trenutku ne vem ali bo držal ali se bo odlomil. V trenutku ko spustim desno roko, vidim da je bil ta grif na svojem mestu samo zato, ker sem ga pritiskal ob skalo. Ko sem ga spustil, je poletel v dolino. Zgornji grif za desno roko je sprva držal, a ko sem skušal nanj prenesti dodatno težo, da bi lahko sploh nadaljeval, se mi je odlomil. Takrat sem zavpil ”Pazi!”. Obvisim na levi roki, v katero me je že tako ali tako do konca navilo, a kot po nekem čudežu uspem obviseti na levi roki in stopu za noge, ki to sploh ni bil. Še večji čudež pa je bil, da sem se z desno roko uspel oprejiti za šopek trave, rožic, kar mi je do določene mere pomagalo se izkopat iz težav. Vse je bilo tako zelo na limitu… Iščem in iščem (vse s svetlobno hitrostjo) primeren grif in na srečo najdem nedaleč od levega grifa in malo višje en minimalni grif (skalna zareza velikosti enega prsta in globine parih milimetrov). Od tukaj naprej je šlo na vse ali nič. Na srečo se je vse izšlo vredu, čeprev je bilo tudi nadaljevanje nad težko zajedo vse prej kot udobno. A najhuje je bilo vseeno za mano. Spomnem se, da sem si nad zajedo vzel čas za ohlajanje glave in postavljanje psihe na svoje mesto in da se mi je v telo naselila prekomerna previdnost, ki pa je lahko včasih tudi nevarna. Zato sem na naslednjem stojišču nabil dva profilca v poko in ga dodatno ojačal s frendom. Pa še se mi je zdelo premalo:) Malo pod stojiščem naletiva še na drugi klin v smeri, a ta je bil do pod ušesa odlomljen. Zadnji raztežaj obdela Grega in po osmih urah stojiva na vrhu. Kljub dolgemu in mučnemu sestopu, ki se je obetal, sem bil nevrjetno zadovoljen, da je bilo konec težav, ki so se vlekle skoraj vseh 500 metrov smeri. Zato pomanjkanje tekočine, vročina, dolg sestop, pa potem ponovni vzpon, pa ponovni sestop, niti niso bile nepremagljiva ovira:)
Zaključek: V smeri sva pustila štiri kline, tako, da jih je zdaj tam pet. Po nekaj dneh sva dobila prve informacije o plezani smeri, ki nama jih je prijazno poslal Peter Podgornik. Ugotovili smo, da je bila smer splezana že leta 1931 (!!!) s strani Kollnitza, Kucharja, Wiggisserja. Da jo je Floreanini soliral že v juniju 1952 (WTF). Da je v starem (iz 70ih let) Buscainijevem vodničku zapisana ocena V-. No, midva meniva o oceni drugače, in sicer tako kot je Grega zapisal v svojem prispevku.
Peter je v svojem mailu zapisal, da se je že v tistem času, ko je bila smer splezana, po tihem šušljalo o šesti stopnji in da so bili v tistem času alpinisti res dobri plezalci. In da je v teh 80ih letih svoje naredila tudi krušljivost skale. Sam pa menim, da so bili takrat najbrž takšni časi, da ni bilo primerno govoriti oz. obelodanit ali pa se enostavno ni znalo ocenit, da bi bila smer lahko tudi ”uradno” ocenjena kot šesta stopnja. A to so bili drugi časi…
