Po belih trentarskih stopnicah
390. Smer belih stopnic v Bavškem Grintavcu oz. po belih trentarskih stopnicah (september 2016)
V septembru sva se z Lukom navsezgodaj zapeljala preko Vršiča v Sočo. Nikjer nikogar. Vse še spi. Parkirava tik ob cesti na začetku Soče (če gledamo iz smeri Bovca).
Ko sva se strinjala, da je čas za odhod izpred avta, sva zbegano hodila po cesti gor in dol. Zbereva pogum in prestopiva staro žično ograjo pašnika. Isto storiva še na drugi strani in pogledujeva, da ni kakšnega živega bitja v bližini. Zarineva v strmino, mimo zanimive domačije in njene okolice, v gmajno. Stopila sva na lovsko stezo, ki sva ji, v krajših prekinitvah, ves čas sledila. Ob poslušanju jelenovega lajanja sva naposled prišla do velike grape z ogromno votlino, ki se je videla že s ceste.
Preden sva vstopila v smer sva celotno grapo plezala nenavezana. Saj ni bilo težko; tam okoli III, skala pa je bila odlična. A ko sva prišla do pod votline, se je stena spremenila in naselila med skalo tudi lepe šopke značilne trentarske trave.
Sprva sva se smeri lotila na delu, kjer sva pač ocenila, da bi bilo najbolje in najlažje začeti. Zataknem prvega frenda. Tukaj je še šlo. Iščem poko za drugega frenda. Tu pa ne gre več. Niti s klinom. Same slepe razpoke, grifi pa obrnjeni navzdol. Pa še ti bi lahko ostali v roki. Močno me že navija v meča, zato se odločim, da splezam nazaj na izhodišče. Ko sem tam, ugotovim, da moram izpeti še frenda (najbrž sem ga tam pustil zaradi strahu pred padcem), zato se spravim nazaj na plato, poberem frenda, se spustim nazaj do Luka in začnem iskati boljše mesto za naprej. Poskusim malo višje, pa je tudi tukaj precej bedno.
Iglice, zemlja…
Boljše mesto, vsaj na pogled, sva našla kakšnih petdeset metrov v desno, kjer je stena bolj odprta. Pa tudi bolj prepredena s pajki, travami in krušljivimi kamni. Na koncu prvega raztežaja čutim v plezalkah špikanje. Jih obrnem in iz njih padejo iglice, zemlja, kamenčki in mravlje. Prsti se mi zaradi smole borovcev lepijo. Zakličem ”varujem” in pošljem Luka v boj z vsemi naravnimi elementi.
V drugem raztežaju se Luku pridružijo še ose, a skala je precej boljša. Pa tudi na trave sva se že nekoliko navadila, da jih je treba močno zagrabit in potem jim lahko zaupaš in jih dodaš med plezalne pripomočke.
Po štirih raztežajih se razveževa in nadaljujeva po gladki zajedi in platah. Nad tem se grapa precej razširi, na desni pa se stena položi in postane zelo kosmata. Pogledava čez neizrazit raz in iščeva nadaljevanje. Pod točko, kjer misliva, da se smer nadaljuje, se usedeva in si privoščiva malico. S sendvičem v ustih se redko zgodi, da razgledi niso lepi. Tudi tu sva navdušena nad ambientom.
Podrtija
Ko zategnem vrvico pod kapo nahrbtnika in del sendviča pospravim nazaj v vrečko, saj mi ni več teknil, se pripravim na nadaljevanje, ki mi je vzbujal mešane občutke. Stena ni bila zelo strma, se mi je pa zdelo, da je bila precej krušljiva. In prav to se je od tu naprej spremenilo. Skala ni bila več podobna belim stopnicam pač pa sivo oranžni kombinaciji navzdol obrnjenim grifom. Zato sem se na koncu prav prvega raztežaja v nadaljevanju močno zamudil s postavljanjem stojišča. Ni in ni bilo razpoke, kamor bi lahko zabil soliden klin. Na levi sem namestil kolikor toliko dobrega frenda, kakšnih pet metrov stran pa še klin. Jaaaa, dober klin. Oboje sem povezal in tako je nastal ”giant štant”.
V naslednjem raztežaju Luka zapleza v krušljiv kamin zgornje pete stopnje ali pa še kaj več (kdo ve?) in sredi zelenja naredi dobro stojišče. Kar ni Luka zmetal v dolino sem jaz.
Proti vrhu
Stala sva pod previsno, široko steno z nagravžno oranžno spodjedeno polico, po kateri sem kasneje, ko sem se vračal z levega dela stene, plazil po kolenih. Najprej sva upala, da najdeva nadaljevanje v levem delu, kjer sem že namestil tri frende in en klin. Ko sem ugotovil, da nadaljevanje ne bo mogoče, sem varovala pobral in se spravil iskati druge rešitve. No, saj prav velike izbire nisva imela, zato sem si od blizu ogledal oranžno polico in upal, da se ne bo po vseh tisočletjih obstoja skale na tem mestu, vse skupaj prav zdaj podrlo. Za relativno dobro varovanje so poskrbele vejice in kakšen vmesni macesen. Trenje je poskrbelo, da sem predčasno zaključil raztežaj.
Pred nama je velika, široka zajeda. Z veliko krušljivega materiala. Že pogled na ta raztežaj nama ni vlival najboljšega razpoloženja. Zato sva se ozirala v desno in poskušala najti izhod v višje nadstropje v tej smeri. A tudi tu ni bilo obetavnega nadaljevanja. Luka se vseeno odloči nadaljevati po zajedi. Glej, glej…. Luka je prišel na postavljeno stojišče za spust ob vrvi. Očitno je nekdo, nekoč že plezal tod okoli. Če ne drugega, človek dobi prijeten občutek, da ni več povsem sam in izgubljen v negotovi situaciji. A v bistvu se za naju ni nič spremenilo. Preden sem prišel na stojišče do Luka, sam se moral spraviti čez manjši previs, v katerem pa sem moral skale bolj tiščati v steno kot pa se na njih opirati. Stojišče so ogrožali čudno zasajeni bloki skal v oranžno zemljo. Naj se ne premaknejo vsaj toliko časa, da se midva spraviva s tega mesta.
Kam naprej
Prehod v desno se mi ne zdi dober. Edino možno nadaljevanje se mi zdi plezanje po zajedi. Mislim da bi morala biti v dveh ali pa že celo v enem raztežaju izven te podrtije, če nama bo uspelo prečiti zajedo in plate na koncu raztežaja. Z vso previdnostjo zaplezam nad Lukovo glavo in si želim, da bi ostale skale na svojem mestu. Ob gladki steni najdem manjšo zajedo po kateri splezam na ozko polico. Sproti nameščam dobro varovanje.
Sledi prečenje v zajedo po gladki steni. Siten je le prestop v zajedo, saj se je desna noga le opirala na plato, ki je bila, se mi je zdelo, precej prašna. Ves čas sem se bal, da mi bo odneslo nogo in posledično… Pozna se tudi že trenje. Plezam po plati, varovanje je bilo postavljeno že precej metrov nižje. Naslednja možnost za varovanje pa se je ponujala šele čez nekaj metrov, kjer je iz zajede štrlela korenina grmovja. S prstom brskam po zemlji, da dobim čimbolj čvrst del korenine. Nadaljevanje je potekalo preko plate, ki pa se je po zaslugi dobrih grifov, izkazalo za lepo plezanje. Le psiha se še ni pomirila.
Izstop iz smeri
Tako sva izplezala iz smeri in se na koncu znašla na lepi gamsji stezici. Vrvi sva zvila in se odpravila na iskanje jugovzhodnega grebena Bavškega Grintavca. Po nekaj deset metrov lepe gamsje poti prideva za rob, kjer z žalostjo in razočaranjem ugotoviva, da naju čaka še precej dela. Greben je daleč stran. Vmes pa globoke grape. Kam zdaj? Ko sem kasneje doma preverjal najin sestop, sem ugotovil, da bi pravzaprav morala na gamsji stezi sestop nadaljevati v levo mimo stebra in nato na vrh Grintavca. Pa ga nisva!
Pač sva se borila in merila moči z borovci, krušljivimi luskami, strmimi grapami, gladkimi sestopi in nazadnje z večernim spustom ob vrvi, za katerega nisva vedela ali bo že začetna vrv prišla do dna ali ne. Pa je, zato je bilo veselje toliko večje.
Prav ob pol temi sva prišla na stezo, ki vodi nazaj v Sočo ali na Zapotoško planino in naprej v Zadnjo Trento. Ker nama je Tine odsvetoval lovsko stezo, saj je v temi zahtevna, sva se odpravila na popotovanje od Malih vrat med Zapotoškim vrhom in najinim nesojenim grebenom do Soče. Vmes pa je bilo še precej dogajanja…
Oprema in oblačila iz GORNIK.SI
