339. (27.07.2013)
onec julija je potekal na Ledinah alpinistični tabor v spomin na Nejca Zaplotnika. S Sebastjanom sva se odpravila tja že v petek popoldan. Še vedno v vročem popoldnevu, a se je že slutilo, da danes temperature ne bodo več naraščale. Parkirava jeklenega konjička prav na začetku parkirišča. Spakirava nahrbtnike, kamor stlačiva tudi spalke, saj je bil plan spati pod milim nebom.
Ustaviva se pri tovorni žičnici, kjer se nama nasmehne sreča. V zameno za preloženih nekaj gajb pira in hrane sva nahrbtnike naložila na žičnico in lahkih nog odpeketala proti Ledinam. V ležernem tempu sva se spravila čez slovensko zavarovano pot in po še nekaj korakih sva bila prav hitro pred kočo. Tam so bili že nekateri udeleženci tabora; eni so se vrnili iz plezarije, drugi pač ne in so bili sproščeno nameščeni v ležalnikih.
Zvečer je sledila sproščena debata in postavljanje planov za plezarijo v naslednjem dnevu, s čemer se sam sicer nisem preveč obremenjeval, a vendar sem nekako slutil, da bo Rado ostal v dolini. To se je z jutranjim SMSjem potrdilo, vendar nič zato. Kmalu se je našla nadomestna rešitev in tako sva jo s Tadejo po zajtrku mahnila proti Severozahodnemu stebru Kranjske Rinke.
Še prej pa sva morala poskrbeti za Tadejino kladivo in dodatnih nekaj klinov. Zaradi nesporazuma sva se pojavila pod smerjo le s tremi klini, štirimi kompleti in celo dvema kladivoma; kar pa sploh ni bilo tako slabo:).
Smer ni težka, pa tudi začetni raztežaji imajo povsem zadovoljivo skalo. Vse to pa se je za naju po dveh raztežajih spremenilo v precej drobljivo skalo in zato prav zoprno plezarijo. Na škrbino, ki sva jo prešla v spodnji polovici smeri, sva se morala spustiti ob vrvi, saj je bilo, zaradi podrtije, plezanje po tistih le nekaj metrov navzdol, nemogoče. Tako sva za seboj v smeri pustila en klin (pa že tako nama jih je primanjkovalo).
Smer sva nadaljevala po nič kaj boljši skali, a po dveh raztežajih se je tudi ta delno popravila in se je dalo po dobro izbranih grifih in stopih vsaj približno varno nadaljevati smer. Takrat pa se je začelo oglašati tudi nebo. Parkrat je z globokim tonom zadonelo na kamniški strani, kamlu za tem pa še na savinjski strani. Kopičile so se težke gobe, a kaj več kot nekaj kapelj, niso iztisnile. Tako tudi iskanje izstopnega žleba, čemur je botrovalo plezanje po strmi plati, ni predstavljalo nerešljive uganke, in sva po nekaj raztežajih prišla na greben Kranjske Rinke, od tam pa na njen vrh.
Smer naj bi bila sicer dolga 350m, a po najinih 14-ih raztežajih, lahko rečem, da je zagotovo daljša!
Ker nisva poznala sestopa z vrha nazaj na Ledine, sva se najprej odpravila na Štajersko Rinko. A ko sva ugotovila, da od tod ne vodi ferata v dolino, sva se povzpela na Koroško Rinko, kjer pa sva le našla zavarovano pot na Ledine. Tako sva ugotovila, da sva danes stala na treh različnih vrhovih; Kranjski, Štajerski in Koroški Rinki.
Na Ledine sva se vrnila prav za časa večerje – kot naročeno in prav tako kot je bilo načrtovano:).
