321. (16.09.2012)
Včasih je težko najti pravo turo, še težje pravega soplezalca. Tokrat ni bilo težav z nobeno izmed teh dveh stvari. V soboto popoldan sva se z Lojzom napokala v Micko in pičila najprej na enga kozla v Kranjsko goro (Robi, lahko ti je žal:)), potem na razgledno točko na Vršič, potem pa v Zadnjo Trento. Tam sva prespala.
Medtem ko sva zjutraj v miru pospravljala zajtrk, so se planinci že podajali proti Jalovcu. Ko kasneje, čez kakšne pol ure, odrineva še midva, srečavo to četico planincev par sto metrov nad parkiriščem, ki išče stezo. Kmalu jih pustiva zadaj, le ena ženska pred nama je šibala ko sam vrag… Proti Jalovcu.
Midva pa proti zavetišču pod Špičko. Za markirano pot treh ur in pol, sva rabila uro in tričetrt. Ni slabo, si rečeva, pozdraviva prijazni oskrbnici in po zelo okusnem čaju pičiva naprej proti Škrbini za Gradom. Tukaj naju pošteno prezebe. Jaz nataknem rokavice in kapo. Malo višje pa se začnejo razgledi za bogove. Kakšen lep dan se obeta! Čeprav so nama je prvi del smeri delno zakrivale meglice, so se te kmalu razkrojile in vse je bilo … noro lepo.
Najprej sva splezala na Pelc nad Klonicami ali po domače na Pinjo. Kakšno lepo ime za hrib. Pinja! Tam se za kakšno minutko oddahneva, potem pa naprej proti Velikemu Pelcu. Pri prečenju grebena se v celoti gibaš nad 2300m, Pinja pa presega 2400m. Na grebenu ves čas poplezavaš malo gor, malo dol, malo sem, pa malo tja. Ves čas pa imaš res krasne razglede. Če ni meglic!
Tam okrog Srednjega oz. Zadnjega Pelca te pričaka tudi en spust ob vrvi. Če nočeš komplicirat. Lahko pa ga tudi preplezaš. Proti Zadnjemu Pelcu pa zakorakaš tudi med zelo strme trave. Tako, da ti ne uide niti tisti pregovorni del trentarskega plezanja. Na desni naju spremlja greben Pihavcev, ki res zgleda oster kot britev. Pa lepa dolina Bala. Na drugi strani Morež, pa Briceljk. Kasneje izveva, da sta bila Grega in Janez istega dne prav nevrjetno blizu. V zahodnem grebenu Loške stene.
Na koncu, pod Grivo pa še en skok s krasnimi grifi. Pa prečka in okoli vogala na mamljive trave, ki so premamile tudi naju. In tako sva si privoščila pravo hribovsko pavzo. Zleknila sva se v trave, pomalicala, posončila in rekla kakšno ali dve.
Sledile so strme trave in sestop nazaj v Zadnjo Trento. Sredi popoldneva, po osmih urah, sva bila nazaj pri avtu. To je to. Kaj še hočeš več.
Stari,kwa pretiravaš z izjavo,da je šla ena dečva proti Jalovcu kot sneta skira,priznaj rajš,da si se le ti vleku gorčez kot megla(in s tem tud jest ha,ha).Upam da se strinjaš,da moj fotič šklocne kar dobro slikco-zdej boš pa še ti večkrat lahko pozer-đovani stajl.
No, ja, fotič je bolj za en … Moram po priznat, da je pa fotograf res klasa zase. Kapo dol…:)