Trbiška Krniška špica
392. Trbiška Krniška špica (31.12.2016)
V iskanju lednih razmer smo našli kondicijsko turo. Dolgo, v lepem vremenu in odličnih snežnih razmerah. Bilo pa je takole…
V petek se z Lukom (Murnom) na hitro zmeniva za skupno turo. A kot ponavadi mi ne uspe niti preveriti kakšne so kje razmere. Ko me Luka zvečer spet pokliče, bi najraje vse skupaj odpovedal, saj se mi niti sanjalo ni kam bi šla. Nekaj časa mlativa prazno slamo, nato pa se odločiva, da greva razmere iskat. Dnina, kjer je pol Slovenije, naju ni zanimala…
Na turo se podamo trije; pridruži se nama še Matevž. Smer –> Rio Freddo. To ni tam kjer je Rio Grande, pač pa v bližini Trbiža. Ko parkiramo pri cerkvici v Twin peaks village ugotovimo, da je mraz. Da nas čaka dolg dostop smo tudi vedeli. Nismo pa vedeli, da je na koncu doline tako malo vode, da od slapov ni prav veliko. Cilje seveda takoj spremenimo. Odrinemo jo naprej po cesti. Ko se cesta spremeni v planinsko stezo nismo še nikjer. Ko pa po kakšni uri hoje pririnemo pod vzhodno steno Divje koze pa smo že čisto blizu snega, kjer bomo z veseljem na čevlje nataknili dereze.
Lepo trd sneg in vzpon se začne. Tudi vzpenjanje je lažje in hitrejše. Odločimo se, da se ne vzpnemo na škrbino, ampak smo se prelevili v raziskovalce manj znanih koncev. Zato zavijemo proti sestopu iz Trbiške Krniške špice (TKŠ) in prav kmalu smo bili na toplem sončku. Razgledi so fantastični. Na kaninsko skupino, poliške špike in na kopne avstrijske kucle.
Predvrh
Na predvrhu se čudno gledamo, saj nam ni najbolj jasno kako bomo nadaljevali. Vmes je grapa in pa strmo skalno nadaljevanje. To najbrž ni v naših planih! Zato se je v takih situacijah najbolje usesti in vzeti iz nahrbtnika (seveda Blue Ice, če ga imate, he he…) malico. Medtem Luka vidi na drugi strani možice (oko sokolovo). Najbrž bo to naš ključ, da bomo prišli v višji level.
Brez derez se spustimo po podrti skali v grapo, kjer dobim občutek, da nismo sredi zime pač pa sredi junija. Sonce je peklo… Ponovno nataknemo dereze in hitro odpikamo celotno pobočje vse do vrha. Sneg je odličen, prehodi pa so se nam sproti lepo odkrivali. Na koncu je sledil še detajl smeri. Dva metrska platka. Na vrhu pa lepi razgledi na vse smeri. Spet se usedemo in malicamo ter uživamo v norem ambientu. Res bi bilo škoda, če bi zaključili turo že na predvrhu!
Tudi na sestopu smo odkrivali neodkrite konce. Najbrž ni treba posebej razlagati, da so se nam tudi tokrat vrata lepo odpirala; le čez prag smo morali stopiti. Ko smo še zadnjič sneli dereze je sledil dolg sestop v Rio Freddo. Pet kilometrska cesta od planine do avta je bila svoje poglavje. Sam sem se privlekel do avta tik pred mrakom, ko je tudi mraz že grizel do kosti. Bi bilo kaj drugače, če bi ime vasi spremenili v Rio Caldo?
Eden odgovor na “Trbiška Krniška špica”