V družbi grebenov in Dolomitov
389. Julij/Avgust 2016
Nekaj časa že nisem napisal na blog nobenega prispevka; torej nisem bil v družbi grebenov in dolomitov. Na fotografijah zadnjega je še sneg. V tem času se je zvrstilo veliko dogodkov, ki nimajo dosti skupnega s skalo ali plezanjem. No, nekako je bilo to dogajanje povezano tudi s plezarijo, a le v smislu službe.
Zato sem spoznal, da se je v takih primerih najbolje prepustiti toku dogodkov in če ti je usoda naklonjena se na koncu celo lahko uspeš dogovoriti za kakšen izlet.
Tako lahko povem, da mi je uspelo obiskati Dolomite (pa čeprav samo za dva dni) in grebena na primorski strani. Dolomiti te ne razočarajo. Možnosti plezanja so res ogromne. Če imaš s seboj tudi kolo, tekaške copate, morda padalo, pa ti res ne more biti dolgčas. V Dolomitih smo plezali v stolpih nad Falzaregom in Dibonov raz v Veliki Cini. Na obeh koncih je kulisa izjemna, odlična skala, sestopi zanimivi.
Kanceljni
Po optimalno izkoriščenem plezanju v Dolomitih se z Janezom in Milošem skoraj že dogovorimo za Matterhorn. Ta pade v vodo in ga z Janezom nadomestiva s prečenjem Kanceljnov. Preko Prevčevega stolpa, do Planje in naprej proti Razorju nam ne uspe, zato s Kanceljnov sestopimo nazaj v dolino. Greben je lep, zanimiv in orientacijsko na določenih koncih kar zahteven.
Večkrat se mi zgodi, da se po obisku določenega hriba oz. področja, tja zelo hitro vrnem. Tako sem se že naslednji vikend zapeljal v Zadnjo Trento z namenom preveriti greben Bavškega Grintovca. Vstop začnem iskati s sedla med Zapotoškim vrhom in BG. Čudno strmo se mi je zdelo za dvojko. Zato upam, da najdem vstop v smer iz severne strani. Zdi se mi bolje.
Vstopim, a kaj kmalu se mi zatakne cmok v grlu. Tole tudi ne bo dvojka. Na srečo imam s seboj 30m vrv, nekaj klinov in prusik. Previdno se povzpnem čez prve strme prepreke. Se znajdem pod manjšim previsom, malo višje pa naletim na star, zarjavel zatič. Z veseljem vpnem vrv, počutje se izboljša. Tudi skala se pokaže v boljši luči, a le za kratek čas. Bolje kot nič, si rečem!
Krušljivost
Sledi plezanje po krušljivem terenu. Bolj ko se dvigam, bolj imam občutek, da se bo gora podrla. Skrajno previdno stopam na skale, za katere nisem čisto prepričan, če niso le položene na travo in zemljo. Nagonsko iščem najboljšo varianto za končno izplezanje na greben. Drugi od treh klinov zapusti vponko, na kateri je sprva visel le tako, za vsak slučaj, če bi ga morda potreboval, in ga zabijem za varovanje. Če porabim še enega, potem sem brez.
Na srečo je greben vse bližje. Ko stopim nanj sem vesel kot otrok. Reakcija psihičnega napora poskrbi, da nagonsko iščem najlažji in najbližji sestop v dolino. Pa ne gre. Na vseh straneh so strme stene. Pa nič, si rečem. Potem moram naprej v upanju, da se bo greben položil in bo plezanje znosnejše (z vidika psihe). Po grebenu res napredujem brez težav. Pridem v oranžno škrbino. Vam oranžna barva kaj pomeni?
Nadaljevanje se je pokazalo kot grožnja še edinemu klinu, ki mi visi na pasu. Nekaj časa razmišljam kaj mi je storiti. Naj nadaljujem ali se spustim v dolino? Odločim se za slednje. Se vidimo drugič.
Spet tukaj
Ta drugič je prišel čez štirinajst dni. Z Markom se v toplem jutru približujeva Zapotoški planini. Pred pastirsko kočo srečava obiskovalce Srebrnjaka. Okoli Bavškega Grintovca pa nikogar. Razen gamsov. Že kulisa je prekrasna, če pa je okoli tebe še samota in tišina, pa je toliko bolje.
Na že znani oranžni škrbini si nadeneva opremo. Zariševa smer plezanja. S krušljivostjo nama zopet ni prizanešeno. Prvi raztežaj narediva po nekakšni rampi do stene. Od tu pa naprej skoraj v pravem kotu zavijeva v levo na novo rampo. Zaradi slabega varovanja in krušljivosti je plezanje kar naporno. Po raztežaju se znajdeva na razu, greben pa že vidiva nad seboj. Nanj prideva po lažjem terenu. Razgledi so fantastični. Montaž, Viš, Mangart, ki ga delno zakrivajo Pelci, Jalovec, Škrlatica, Triglav, Krn itd. V nadaljevanju sva se podrtije kar navadila, greben pa ni bil strm. Prehodi se lepo odkrivajo. Naletiva tudi na ostanke prusika. Najbrž se tu zaključijo določene smeri.
Proti vrhu
Od daleč nama pogled uhaja proti vršnemu delu grebena, za katerega nama ni jasno kje bi potekala smer. Prav pod tem zadnjim stebrom se namestiva na krasen travnati pomol, na katerem najdeva, že z mahom pokritega, možica. Se vidi, da človeška noga ni prav pogosto na tem grebenu. V nadaljevanju, kjer se odločaš ali boš zaplezal na strme rampe ali pogledal okoli stebra, naletiva na star klin. S kladivom ga vsaj za štiri centimetre namestim nazaj v poko, kjer mu je mesto in ga seveda izkoristiva za varovanje. Ko preplezava plato se nama odpre prehod na vršni del grebena, kjer pa se izboljša tudi skala. A tukaj sva res že čisto blizu vrha.
Na vrhu nama počasi zmanjkuje vode. Poiščeva senco, saj je na soncu res vroče. Potoček na Zapotoški planini se nama, na poti v dolino, vedno bolj in bolj prikazuje pred očmi. Ko se odžejava in osveživa, se zaveva kaj pomeni za človeka voda. Brez nje nismo nič. Naš glas za njeno zaščito imate!
Sledi le še sestop nazaj v Zadnjo Trento.
