Veliki Grében

324. Veliki Grében (06.10.2012)

Sobota. Še ne vem kam bi šel. Samo še danes obetajo lep dan. Potem naj bi spet čakali na lepše dni. Prejšnji teden se nama je Veliki Grében izmuznil, zato se mi zdi, da je to pravi cilj. Vprašam še Janeza, če gre zraven. Pa sem prav predvideval, da ne bo imel časa. In sem šel.

Ob devetih (kako pašejo te neprezgodnje ure) sem štartal iz Konca. Hitro se dvignem v Gamsov skret. Ne zavijem pod Kogel, ampak grem desno pod Veliki Grében. V zvezi tega grebena se spomnim dogodka, ko smo ”frišni” matičarji spremljali tek na Grintovec (vreme je bilo takrat bolj slabo za plezanje). Pridružil se nam je star kamniški alpinist (mislim, da je bil to Cene Griljc), ki nam je radovednežem razlagal kako se naglasi Veliki Grében. Tako tudi sam naglašujem ta greben tako, kot so nam pravili domačini.

Pred kakšnim tednom dni sem na spletu naletel na zapis nekega alpinista, ki je opisoval ta greben. Pa je zapisal kje se je sam lotil smeri. Tudi jaz sem upošteval njegove besede, saj mi rušje ni prav nič dišalo. A že začetek po platah in prečkah ter prehodih je bil kar ”tapravi”. Najprej se po lepih platkah dvignem za par deset metrov. Nato sem zakoračil v prečko, kjer sem se moral že malo bolj pretegnit. Pridem na manjšo gredo. Pogledam levo, pa ni videti nič oprijemljivega. Pogledam desno, še slabše. Še najbolje je zgledalo prav nad mano. Začelo se je z gladkimi platami in super prijemi na levi. Desna roka je preprijemala grife s podprijemi, leva pa odlično skalo precej zadaj, tako, da je zgledalo, kot da objemam širok sod. Z nogami pa se opiram v gladke plate. Za vsakim grifom si želim, da bi bil naslednji prav tak. Kmalu se znajdem na naslednji gredi. Pa se vprašanje ponovi. Kam? Tokrat kakšen meter sestopim v desno in poiščem prehod. Ključno se mi je zdelo, da je treba obiti previse nad mano. Zgledalo je, da bi bil prehod lahko le enem mestu. Najprej se dvignem po odličnih grifih in nadaljujem prav pod previs. Potrebna bo prečka v levo. Malo me že vleče navzven in cincam kako postavit noge. Levo dam predse, desno za njo, z desno roko se držim podprijema, z levo roko pa se grabim za grif nad glavo. Ko se potegnem okoli roba pridem na naslednjo gredo, kjer pa se vidi, da so težave za mano. Sledijo krajši skoki in gamsje stečine. Prehodi so bili jasni.

Ko sem prišel na greben sem hrati tudi spoznal, da sem se odločil pravilno. Če bi šel spodaj po stezi naprej na greben, bi ves čas lomastil po borovcih. A povsem se jim nisem mogel izogniti. Že na grebenu sem se jih moral otepati, a na srečo le kakšnih 10 metrov. Potem sem se spet usmeril v skalo in z užitkom poplezaval po izvrstni skali. Greben se je nadaljeval s skalo in pa tudi z odseki strme trave. A gamsi so storili veliko delo in skoraj ves čas poplezavaš po nekakšnih štengah.

Grebenu se tukaj postavi na pot večji vrh v grebenu, ki ga moraš nakako obiti. Gledam zdaj levo zdaj desno. Mislim, da je leva stran malo bolj prehodna, zato se odločim najprej pogledat okoli levega vogala. In glej ga glej! Kdo bi si mislil. Čeprav sem se istočasno tudi spomnil zapiskov z neta, ki so govorili o nekakšnih lovskih žicah. Pa je imel ta pisec najbrž v mislih jeklenico, ki jo je nevem kdo in kdaj tja pritrdil. On pravi da lovci!? Zajla se pojavi še enkrat, ki je bila postavljena na kar pravem mestu (zelo strme trave s kakšno skalo vmes). Ko sem spet stopil na greben sem se ustavil in si dal duška. Lepa in mehka travca ti kar ne pusti nadaljevanja.

Sledil je še kakšne deset minutni vzpon po vrhu grebena z razgledi na vse strani. Nato pa vršni možic in sestop v Žmavcarje. Po travah sestopim na pot, ki vodi na bivak pod Skuto. Tu se vležem v trave in gledam, kako so se iz doline prikradle prve meglice. Čez pol ure je bil greben obdan z gosto meglo, ki ni izginila niti, ko sem se po štirih urah lazenja po hribih, odpeljal nazaj v dolino. Spet en fajn dopoldan.

Dodaj odgovor

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.