Zimska uvertura
391. Široka peč, Dolkova špica in Montaž (December 2016) – Zimska uvertura
Zima! Zimska uvertura se je začela. Čudno se obnaša v zadnjih letih. Zdi se mi, da se je vse skupaj časovno prestavilo vsaj za kakšen mesec. Modus je takšen, da zima dokaj zgodaj pokaže svoje zobe, potem pa dolgo nič. Tudi letošnja zima ni nič drugačna. Sprememba je le ta, da letos precej dolgo že vztraja inverzija. Spodaj zavidljivo nizke temperature (včasih tudi čez dan), na višini pa prava pomlad. Na soncu brez majice, za vogalom pa puhica ni dovolj. Smešno!
Z Janezom sva se odpravila na bivak za Ak. Tukaj se vedno počutim fino. Stran od množic, bivak za vogalom, topel gašperček, lep ambient. Ko zvečer zmanjka besed, se zakopljeva vsak v svoj svet, ki vedno prehitro mine. Po zajtrku se spustiva nazaj na pot, prečkava potok, odloživa odvečno kramo za prvi balvan in slediva dolgemu dostopu do prvih skokov, ki so na poti proti Amfiteatru pod Široko pečjo.
Kmalu naju preseneti skok, ki je bil zaledenel. Brez vijaka za pasom se vseeno zapodiva v ne prestrm raztežaj. Zgoraj se strmina položi, skala pa je še vedno požlejena. Počasi se približujeva meji, ko bo teren pokril sneg. Še pred tem pa sva morala preplezati kopen skok, ki je tik ob JV stebru Široke peči. Z derezami na nogah in cepini za pasom se po slabi dolžini raztežaja znajdeva nad skokom. Tu pa se je začel sneg. Sneg v odličnih razmerah. Kmalu se razveževa in jo mahava po doooolgih pobočjih pod Široko pečjo, Škrnatarico in Dovškim križem. Sneg je odličen! Še dobro, saj s kondicijo trenutno nisva na ti.
Amfiteater
Iščeva pravi vstop za nadaljevanje na vrh. Najbrž zaradi pomanjkanja kondicije, bi sam zavil navkreber kar takoj, ko sva prišla v Amfiteater, vendar pa sva pravi vstop našla šele bolj proti koncu kotla. Najprej zaplezava v strm žleb, prečiva po pobočju in prideva do naslednjega žleba. Najdeva klin, se vpneva in fiksirava vrv za spust v žleb. ”Bo lažje potem tudi za nazaj” si rečeva. Splezava po žlebu do škrbine, Janez naredi še prečko in ugotovi, da brez vrvi ne bo šlo naprej. Približno 10 višinskih metrov pod vrhom. ”Jebi ga” rečem. Včasih pride tudi do tega. Meni sploh ni bilo težko, saj sem dihal že na škrge.
Sestopiva hitro. Preko spodnjega lednega odseka se spustiva ob vrvi. Za nagrado še presekava vrv, a tudi to se zgodi v hribih.
Dolkova špica
V Dolkovo špico se odpravimo takole. Med čakanjem na Gregorja pred muzejem v Mojstrani smo računali, da nam bo on razkril kam bomo odšli na turo, saj se nam prvotni plani niso zdeli dobri. A očitno je bil to le račun brez krčmarja, saj Grega pošlje SMS, da ga ne bo. Kam pa zdaj? Če bi bila že odprta kakšna gostilna v bližini, bi šli najbrž kar tja! Pa pojdimo v Stenarja; mogoče Prevca ali kaj v tem koncu. Ali pa v skalo v južni greben Škrlatice, saj je baje inverzija na višini. Bomo tam ocenili kaj in kako…
Kot običajno se pot do štirke zelo vleeeeče. Pri bivaku se sredi dopoldneva privoščimo dolgo pavzo. Eni s klobaso, drugi brez. Zdi se, da se nam nikamor ne mudi. Vsi trije se grejemo na soncu, ki očitno ne ve, da bi moral prepustiti mesto mrazu. Po dolgem premisleku se vseeno odpravimo dalje in se čez eno uro znajdemo pod severo vzhodno steno Dolkove špice.
Zgleda lepo. Najprej vsak vidi svojo linijo, a na koncu smo vsi trije pristali v skupni. Prvi raztežaj plezamo nenavezani. Odseki so se mi zdeli strmi, prehodi pa na trenutke kar atletski s širokimi razkoraki, izpostavljenimi strmimi prečkami. Za Miha to ni bilo ”baš nekaj”, midva z Lukom pa sva se vseeno navezala. Krasni prehodi pa so se odlično odpirali eden za drugim. Tudi raztežaji so si sledili tako, da je bilo varovanje dobro. Po šestih raztežajih smo prišli na greben. Tam pa presenečenje. Prijatelja mi zapojeta voščilo za rojstni dan. He he he… še nihče mi ni zapel za rojstni dan v hribih!
Po krajšem skoku na vrh se po grebenu spustimo v dolino. Ob nepozabnih pogledih na okoliške vršace najprej sestopimo nazaj do bivaka, nato pa še v dolino, kamor prispemo ob soju čelnih lučk.
Via Dogna
Pred tednom dni smo se odpravili v tuja gorstva. No, ni ravno tako, saj Montaž in drugi njegovi sosedi prav tako spadajo med ”naše” hribe. Res pa je, da smo si privoščili bolj zapleteno logistiko. No, pa tudi to ni ravno tako, saj smo le en avto pustili na Pecolu, z drugim pa smo se zapeljali v Dunjo oz. Val Dogna pa italijansko. Da bo tura dolga, smo vedeli že na začetku. Pot, ki je dobro označena nas vodi skozi gozd, nato pa po robu soteske Clapadorie. Ambient je izredno divji in prvobiten. Tako prvobiten, da smo zgrešili odcep za naravni bivak Muschi.
Po kolovratenju po ruševju visoko nad prepadi Clapadorie, se vrnemo na kraj zločina. Uganka je bila rešena, ko najdemo rdeče oznake na skalah. Potok, ki običajno teče po našem nadaljevanju smeri, se pozimi seveda spremeni v led. Zato nataknemo dereze za naslednjih sto metrov. Nadaljujemo v ležernem poplezavanju do omenjenega bivaka. Tu se nismo mogli upreti skušnjavi toplega sončka, odličnim razgledom na sosednje stene in seveda malici v nahrbtniku.
Nadaljevanje
Zaplezamo v rampo, ki ponuja odlično skalo in uživaško poplezavanje. V gornjem delu se rampa nekoliko postavi pokonci, a vse v meji ocene III. Prav na koncu rampe pa se začne prikazovati sneg. ”O, ne ga lomit” si rečemo. Najprej splezamo po daljši rampi. Na koncu se preobujemo v dereze in začnemo pikat. Sneg je odličen, le sapa začenja nagajati. Smo na višini nekje okoli 2000 metrov.
Pogled nam uhaja na bele trakove v steni nad nami. Odrinemo okoli vogala, nakar nad nami zagledamo bivak Suringar. Kako pa do njega? Kakšnih 30 ali 40 metrov nad nami se vzpenja stena, ki je videti bolj slabega stanja in previsnega značaja. Po opisu se pride do bivaka po Amaliji. Odidemo nazaj na rob in spet v smeri prihoda, le da smo kakšnih 50 metrov višje. Naredimo dolgo prečko, nato pa pridemo na Amalijo in do bivaka. Tu naredimo premor. Eni ga izkoristijo za spanje, drugi pa za hidriranje in nabiranje novih moči za nadaljevanje.
Findeneggov ozebnik
Opazimo, da so po pobočju in smeri, po kateri nameravamo nadaljevati, pred nami že hodili. Zapodimo se v enega od žlebov. Kmalu smo v Findeneggovem ozebniku. Meni pohaja sapa in energija. S kondicijo si še vedno nisem na ti, 1500 metrov stene pa se tudi že pozna. Zato pri zadnjem postanku pred vršnim grebenom omenim, da se bom boril le še pol ure, nato pa bom obrnil, saj se bliža ura, ki bo naznanila, da bo konec luči za danes.
Prav neverjetno se mi zdi, kako sem lahko v enakomernem tempu in z energijo, ki me, ne vem kako in zakaj, ni zapustila, priplezal na vrh. Še pred pol ure sem se počutil prav bedno. Kakor koli, zdaj smo na vrhu in priča neverjetnim razgledom na bližnje in daljne hribe ter prekrasnemu sončnemu zahodu.
A ura je tiktakala, sonce je padlo za obzorje, mi pa smo sestopali z vrha po normalnem dostopu, po katerem se ni še nihče od nas sprehajal. Na srečo je bilo shojeno, sneg pa je bil odličen. Prav tik pred zadnjim skokom je dejansko zmanjkalo svetlobe, zato smo na glavo nataknili čelke ter uspešno sestopili.
Po manjšem iskanju prave poti do Pecola, kjer nas je čakal avto, smo uspešno prišli do cilja. Čeprav nas ni pričakala pica, kokakola, pivo ali kakšna druga razvada, smo bili navdušeni nad turo!
