336. (19.04.2013)
Optimistična, pa čeprav sva že vnaprej vedela, da nizkih temperatur ne bova deležna, sva se odpravila v zahodno grapo Storžiča. Višje kot sva šla, bolj se mi je zdelo, da temperatura narašča. Pa ne zaradi grape, ampak ozračja:) Najprej sva prišla do Velike Polane. Za trenutek se oddahneva pri bajti, kjer ugotoviva, da je prav fino v naravi. Kjer ni žive duše. Le kak gams bi znal biti tam višje na kakem robu.
Ker nisva vedela kje gre prehod v zahodno grapo sva jo mahnila kar povprek in na koncu res prišla do planine Javornik. Že od daleč sva videla, da je grapa res obilno zalita s snegom. Pa tudi, da je v spodnjem delu dobesedno zradirana s talnim plazom. To pa je bil tudi nekakšen opomnik za vzpon po gnilem snegu, ki sva ga imela ves čas v mislih.
Gaz je bila neusmiljena, saj se je včasih udrlo precej globoko. Vmes sva razmišljala, če bi se usmerila v desno na greben, ki je bil na odsekih popolnoma kopen. Pa sva jo mahnila kar naravnost proti vršnemu grebenu. Tam se nama je pokazalo tudi sonce in pa nek planinec, ki se je na vrh podal po grebenu z druge strani.
Tik pod vrhom ugotoviva, da s smučanjem prav z vrha ne bo nič, saj je vršno pobočje na nekaj ključnih mestih kopno. Zato sva po konkretni malici in kratkem počitku odnesla smuči do prve večje snežne zaplate, od koder sva odsmučala do planine Javornik.
Smučanje niti ni bilo tako slabo. Saj ko dobiš pravi ”filing” za zavoje v gnilem snegu, ti postanejo prav zanimivi; le da noge malo bolj pečejo:). Vmes se za zelo kratek čas oz. le za nekaj zavojev pojavi dobro predelan sneg in zato temu primerno trd. Tukaj sva lahko s pravim užitkom naredila nekaj dobrih zavojev.
S prečenjem preko spodnje plazovine sva prišla do planine Javornik. Nekaj deset metrov sva še izsilila, a tam je bilo smučarije za ta dan nepreklicno konec. Smuči sva snela s čevljev, se povzpela na bližnji travnik, kjer sva si v miru, vsak zase, odtrgala nekaj neprecenljivega miru. Tukaj narava diha že s polnimi pljuči.
