Ko se čas ustavi

Premor

Kaj!? Zadnja objava seže v december 2018? Čas beži. A glej ga zlomka. Prav zdaj ko pišem te besede, skoraj leto in pol po tem, se zdi, da se je čas ustavil. Kakšno nasprotje! Čas in človeka razjeda virus. Čeprav se mi bolj zdi, da ju že dolgo, čas in človeka, počasi in nevidno, razjeda človek sam. Živimo v mnogo večjem udobju kot pred 30imi leti, pa še ni dovolj. Hočemo še več. Več denarja, za večji avto in večjo hišo ter večji senčnik v najbolj oddaljenih krajih s še večjim zrezkom na krožniku. Zato rabimo še več zrejenih telet in krav. V bližnji potok in gozd se lahko vrže prav vsaka svinjarija. Kam to pelje? Populacija se še vedno veča, z okoljem se ravna še vedno brezbrižno in človek je človeku še vedno tujec zaradi lastnega egoizma. A ker so po večini te stvari stran o oči, nikomur mar.

V času samoizolacije

Samoizolacija, zmanjšanje gospodarske aktivnosti, globok zajem sape, so povzročili, da se bo prispevek iz številke 405 prestavil na 406. Trenutno ni kaj dosti alpinističnih presežnikov. Držimo se v dolini in na bližnjih hribčkih. A ko se spustim malo globlje, so tudi takšni izleti prijetni. Ni zgodnjega vstajanja, dirkanja pod smer, reševanja vseh zagonetk v steni in na koncu, po možnosti, še neskončnega sestopa (recimo iz Trapeza nazaj v Krmo).  Res pa je, da so  občutki zadovoljstva in izpolnjenosti ter svobode zdaj drugačni. Pogovori se vrtijo drugače. Vzamemo si čas.

Zima

Torej, pavi čas za pogled na blog praznino leta in pol. V zimskih in pomladanskih mesecih prejšnjega leta sva se z Janezom mudila v Zadnji Trenti, Krnici in na Jezerskem. Z Antetom sva bila v zgornjem stebru Brane. Ko sem si vzel dan zase sem se podil po Pokljuki med draškimi vrhovi Ablanco in Toscem. Z Maretom sva rezala smučine v zahodnih Julijcih in nad baško grapo.

Poletje

Leto je hitro minevalo. V poletnih mesecih želim izpostaviti kratko nemško smer v Triglavu. Nič posebnega, če je ne bi splezal s svojim petnajst letnim sinom Jakom. Občutki so bili res krasni. Na sredi smeri pod nemškim turncem se nama vse ustavi. Vrv ne gre ne naprej ne nazaj. Začne me skrbeti, da se Jaku ni kaj hudega pripetilo. Na stojišču se dam v biča in začnem s spuščanjem v nižja nadstropja. Slišim le nerazumljive glasove. Bolj ko se približujem, bolj mi ni jasno kje bi se lahko zataknilo. Naenkrat je vse tiho postalo. 

Ko se nagnem čez previs ga zagledam. Sedi na skali, v roki drži rožico, jo vrti med prsti, zazrt na drugo stran k Stenarju in veselo, brezskrbno požvižgava. ”Kaj pa je?” ga vprašam. ”O živjo. Nič ni. Samo čez tale previs ne morem. Zdaj pa čakam.” pove. Olajšan, ker je vse v najlepšem redu, mu povem, da mora zaviti samo okoli vogala in nadaljevati s plezanjem po krasni skali. In tako sva šla naprej. Na nemškem turncu se prav gosposko zlekneva in pojeva malico. Ko se že skoraj odpraviva Jaka reče: ”A lahko tukaj še malo poleživa? Tako je prijetno…”. In sva si vzela še pol urice…

Jesen in zima

Jesen se je pravzaprav začela zelo obetavno. Sneg zapade že v novembru. A kaj, ko je bilo pa to tudi vse. V zimskem času, ki nekje še traja, sva z Janezom izkoristila krasne razmere nad Okrešljem in Jezerskim. Z Lukom in Bogdanom pod Prisankom. Mokotom sva odšla na ferajnovski izlet lednega plezanja v Sappado. Udeležba je bila spet številčna. Sama. Z Rokom sem se ponovno vrnil nad Okrešelj v Celjsko smer. Še pred vsemi temi vzponi pa sva se z Janezom lotila vzhodne stene Koštrunovih špic. Od vseh smeri, čeprav po naklonini ni bila med najbolj zahtevnimi, bi izpostavil prav to smer. Daleč naokoli ni bilo žive duše; le midva in daleč spodaj, kozorogi.

Celotno smer sva splezala nenavezana. In prav to je bilo ključno za uspešen sestop, saj se nisva vračala preko Mojzesove škrbine, pač pa preko Škrbine prednje špranje. Torej sva se lotila dolge, na soncu izpostavljene prečke na južnih vesinah, ki se ni in ni hotela končati. Več sto metrov sva zatikala cepin za cepin in prestavljala derezo za derezo ter se nadejala, da bo vsak stop na sprednje zobe dejansko tudi zdržal, saj se je pod derezami že nabirala tudi cokla.

Zadnje dejanje pred samoizolacijo pa so bili smučarski zavoji v Nockbergih. Temu bi lahko rekli tudi turno smučarski vrtec.

Tako, prišli smo do konca. Ko bodo nove avanture na obzorju, se pa ponovno srečamo. Ko zavijete v našo trgovino, pa tudi tukaj lahko kakšno rečemo:)