V ledenem kraljestvu

393. Zajzera, Lucifer, Jezersko, Beli potok, Idrijska Bela

Obdobje lepega in mrzlega vremena je konec. Ledene slapove bo v višjih legah prekril sneg, nižje pa jih bodo visoke temperature spet, najbrž za več let, spremenile nazaj v potoke.

V Zajzero sva se najprej zapeljala z Lukom. Ob pravi norišnici pod slapovi Piccolo Nabois, La bella Furlana in drugimi, sva midva imela prav neverjetno srečo, saj sva bila prva naveza v slapu Peter Pan e Vin.

Pod slap prideva skoraj sama, saj je pred nama le ena naveza. Pod smerjo se dogovorimo, da bova šla midva v levo, ona pa v desno. Prvi začne Luka. V spodnjem delu je bil led zelo vredu, a že v drugem raztežaju je bilo slutiti, da se bo kvaliteta spremenila. In res se je, saj je bilo plezanje v tretjem raztežaju že na meji dovoljenega. Pod derezami nesramno doni; kot bi se sprehajal po furnirastih vratih. Cepine se bojim pošteno zabiti v led. Nekako se vseeno privlečem preko težav in se podam v prečko, ki je bila vse prej kot lahka. 

Pridem do rahle poličke, kjer se odločim narediti sidrišče. Pokličem Luka, da je vse pripravljeno za njegov vzpon, sam pa uživam v prelepi panorami nad Zajzero. Kmalu je Luka pri meni. Zamenjava opremo, poderem sidrišče, Luka pa se že poda v naslednji raztežaj. Naredi le kakšnih deset metrov, nakar sporoči, da je zmanjkalo leda in da bo potrebno preko skale. Pa tudi to, da je pa zdaj led res zanič. Svetujem mu, da naj se odloči ali je primerno nadaljevati ali ne. Najbrž tudi z mojo pomočjo, se odloči za sestop. Po plezanju navzdol se mi pridruži. 

Zavrtava abalakova in se spustiva na izhodišče. Vmes preskočiva čez nekaj navez in se veselila ob dobri turi. Sledi le še sestop po celem snegu in nazaj do avta.