Od Ötzija do Polija
394. Turno smučanje po avstrijskih ledenikih in nad Kotom
Od otzija do polija – a najprej k Otziju. Kdo je Ötzi najbrž veste, kdo je Poli pa še ne. Zdaj že pred več kot 14-imi dnevi smo se mudili v Ötztalskih Alpah. V četrtek okoli poldneva smo se člani AO Mojstrana pripeljali v Vent. To je tipična avstrijska ”spedenana” vasica na cca. 1900 mnv. Parkiramo na travniku ob cesti, kjer se najbrž ne sme, vendar so bili parkirani tudi drugi avtomobili. Mogoče od obiskovalcev iz sosednjega hotela. Zato dajmo še mi! Nadenemo smuči in se zaženemo v prvi breg – smučišče. Po dolgi dolini do bajte Martin Busch se je vleklo, da ni za povedat. Smuče dol, smuče gor. To vajo smo ponovili – velikokrat.
Proti koči Similaun
Sonce pripeka, sneg se predira, mi pa naprej proti koči Similaun. Široka in dolga dolina, čeprav se nam sprva ni zdelo tako, se kar ni hotela končati. Počasi se je poslovilo še sonce in mraz je začel opozarjati, da bo kmalu konec dneva. V koči se vsi lepo namontiramo za mizo, na mizo pa se namontira pijača. Kmalu za tem še jedača, in to je to. Več ne rabimo!
Meni še vedno odzvanja v glavi, a aspirini bodo poskrbeli za to kar so namenjeni. Vsaj upam! Zjutraj se zbudim kot prenovljen. Spal sem kot dojenček, glavobol je zgodovina, smuče pa že drsijo po ledeniku proti gori Similaun. To je 3.600 m pa še nekaj visok hrib. Nič posebnega, so bili pa razgledi odlični.
Očitno je to kar priljubljen vrh, saj se nanj vzpenja veliko ljudi. Danes. Prav zdaj! Kmalu se poberemo z vrha proti smučam in že vijugamo po pobočju. Sprva nekoliko trša podlaga se nižje spremeni v pravo veselico. Odlična smuka! Sledi malo bolj strm žleb, potem pa spet bolj položen teren in izbiranje smeri, da bomo ja čimbolj optimalno prišli do nižje ležeče koče. Vmes malo po travi, malo po kakšni skali, a uspešno pririnemo da Martin Busch hutte.
Del ekipe potrenira ledeniško navezo in reševanje iz nje, jaz pa jo kar hitro mahnem v dolino, saj moram postoriti še določene zadeve za firmo. Telefon pa sem seveda pozabil v dolini!?
Apartma
Isti dan se namestimo v bližnji apartma. Rehidracija in nabiranje energije za naslednjo turo se začne in konča; saj veste kako. Zjutraj vstanemo ne prav zgodaj, saj se vsi, razen Mokota, odločimo, da drugi najvišji vrh v Avstriji Wildspitze (3.770m) napademo kot se spodobi – s sedežnico. Z njo se zapeljemo kakšnih 500 metrov v višino višje, od koder smo se, na smučeh seveda, odpravili proti vrhu.
Tereni so res široki in ponujajo veliko možnosti za turno smuko. Po kakšni uri hoje se spravimo v kakšnih 40-50° strmo pobočje. Na vrhu nas veter kar prestavlja. Smo na robu ledenika. Spustimo se kakšnih 50m, kjer spet nadenemo smuči. Se sprehodimo po ledeniku, vzpnemo do vršnega grebena in potem še na sam vrh. Piha, a nam je lepo!
Smučamo, sem in tja čez kakšno špaltno, in potem spet smučamo. Spustimo se po ferrati na nižje terene, kjer pa se začne res dobra smuka. Uživamo! Sledi le še spust po smučišču v dolino. Skoraj direkt v apartma.
Nazaj domov
Prespimo še eno noč. Na poti domov se v bližini smučarskega središča Kühtai ustavimo z namenom smučati še iz enega vrha. Trije se podamo na bližnji vrh (ala Mala Mojstrovka), Grega in Moko pa sta šla na sosednjega, nekoliko višjega (ala Velika Mojstrovka). Imena se ne spomnem, iskati se mi jih pa tudi ne ljubi!
Nad Kotom
Kaj pa Poli? Kdo je Poli? Danes se z Markom podava, čeprav skoraj do Mojstrane nisva vedela kam, v dolino Kot. Križ je bil na vseh forumih aktualen, zato bo ta del sveta najbrž prazen. Pa je na parkirišču že parkiran en avto. Kmalu se pripelje še eden. Hmmm… Dile in pancarje pripneva na nahrbtnike in jo mahneva po dolini kar v nizkih čevljih. Bo bolj udobno!
Po kakšni uri, uri in pol hoje natakneva na noge smuči. Sneg je razmočen, a predelan. Mogoče bo pa dobra smuka. Pustiva se presenetiti. Lepo napredujeva. Srečava Polija. No, najprej njegovega gospodarja. Poli se je zataknil v globokem snegu. Ne more ne naprej, ne nazaj. Midva izgineva za vogalom, tako, da ne veva kako ga je gospodar rešil. Že nekako, ker jo je višje gori že mahal naprej. Ko pridemo na vrh oz. na točko od koder bomo odsmučali v dolino, se spoznava z labradorcem Polijem. Vsa čast, saj če bi se meni tako prediralo kot Poliju bi že zdavnaj zagnal smuči, palice in drugo robo v graben in zavil nazaj domov. A navezanost in lojalnost svojemu gospodarju/prijatelju je neizmerna.
Tako kot je bila neizmerna lepota narave v trenutku, ko se je razpihala megla in se je pokazalo sonce. Barvni kontrast je bil popoln; spodaj zelena trava, ki je v polnem rastju, belina snežnih pobočjih, ki je vedno večja redkost za dolino in sinje modro nebo, ki je v dolini tudi mnogokrat zastrto s sivino.
Čuvajmo naravo in v njej uživajmo!
