Kategorija: Kolesarjenje

Objavljeno dne

FB izsiljevanja

K tokratnemu zapisu me, na žalost, ni vzpodbudila kakšna zanimiva smer, balvan ali pa le brezpotje, saj sem že dve leti bolj ali manj v mirovanju zaradi poškodb. Pač pa me je vzpodbudilo razmišljanje o današnjem dogodku in to bi rad delil. Dotika pa se splošnih družbenih razmer in vse večjega kaosa na področju družbenega komuniciranja, kjer si ljudje, za dosego svojega lastnega cilja, lahko izmišljujejo, lažejo, potvarjajo, sprenevedajo. Namesto, da bi prevzeli odgovornost za lastna dejanja in za njimi tudi stali. 

Dogodek se je zgodil v naši trgovini (Podjetje Gornik). S trgovino in še dlje s proizvodnjo izdelkov lastnih blagovnih znamk (GORNIK, RES-Q, MONTANA) živimo že od leta 2003. Cela družina. In naši sodelavci ter kooperanti. Drugo leto bo dvajset let. Začeli smo iz popolne ničle (niti za osnovni material nismo imeli) in prišli do modernega, nizko energijskega, iz lesa narejenega objekta, v katerem je moderna proizvodna linija (Proizvodna linija), prijetna in lepo oblikovana trgovina ter pisarne. Od samega začetka proizvajamo izdelke svojega razvoja, ki so iz tehničnih, zelo kvalitetnih materialov. V zadnjem obdobju zelo veliko pozornost usmerjamo v okoljsko vzdržne materiale (reciklirani materiali, naravni materiali – volna) ter tako poskušamo narediti nekaj dobrega tudi za zanamce.

Pa preidimo k bistvu tega zapisa. Živimo v času, ko je očitno vsem dovoljeno vse. Če le imaš iPhona in pet minut časa. Že pred časom sta se pojavili v naši trgovini dve osebi, ki sta zapisali svojo “slabo izkušnjo” nakupa na družabna omrežja. Vse lepo in prav. Tudi kritika mora biti, zato da lahko narediš korak naprej. Sprva si kot lastnik trgovine in človek, ki iskreno vlagaš ves svoj čas in energijo v dobrobit kupcev in se trudiš vse gnati k njihovemu čimvečjemu zadovoljstvu, kar nekoliko razočaran in žalosten.

A ko začneš zlagati kocke na svoje mesto ugotoviš, da si pravzaprav velikokrat le žrtev njihovih zlobnih namenov. Kaj to pomeni? Bi jih morali ignorirati? Danes se v trgovini pojavi ženska, ki vrešče zahteva, da naj ji vrnemo kupnino. Čeprav je jopico kupila že pred pol leta na način, da je jopico pomerila v trgovini, si jo ogledala, jo potipala itd. Da je z jopico vse vredu in je narejena po vseh standardih proizvodnje. Da je z osnovnim materialom in dodatki vse vredu. Da smo ji jopico že enkrat zamenjali, čeprav že prvič ni bila upravičena do zamenjave. Da je prejela uradni negativni odgovor na reklamacijo.

Takole so si sledili dogodki. Nakup je bil izveden 28.04.2022. Prvič je jopico reklamirala dne 01.06.2022, češ da jo motijo šivi. Neupravičena reklamacija (jopica ni imela nobene napake), a vseeno jopico zamenjamo za drugo/novo (v znak dobre volje!). Jopico nadalje nosi oz. uporablja štiri mesece (uporaba vidna). Drugič jo reklamira 13.10.2022. V obeh primerih je trgovina  jopico sprejela v reklamacijo in izdala zapisnik. Tako kot je to običajno. Reklamaciji sta bili obravnavani, upoštevana pa vsa določila ZvPot. Ugotovitve so zapisane zgoraj. Obakrat negativno, s tem da smo ji prvič vseeno ugodili. V drugo ji ponovno ni bil všeč šiv na rokavu; tokrat na drugem koncu.

Želim pojasniti, da v primeru, ko je stranka upravičena do pozitivno rešene reklamacije, se to seveda upošteva in se stranki zagotovi bodisi nov artikel, zamenjava ali vračilo kupnine. Takšna je praksa pri nas. 

Iz pogovora razberemo, da je stranka zamolčala, da je izdelek uporabljala. Tudi če bi želeli, še drugič, izdelek zamenjati za drugega na račun dobre poslovne prakse, tega ne bi mogli storiti. Ker stranki seveda to ni bilo všeč, začne dvigovati glas in prostaško komunicirati. Beseda kreten pač nekako ne sodi v pogovor.

Iz zapisanega se ustvarja vzorec delovanja takšnih strank. Iz katerega koli razloga (nezadovoljna mama, punca, fant, sprememba mnenja o barvi, potreba po vračilu denarja, izsiljevanje za drug izdelek, uveljavljanje izključujočih pogojev reklamacije, troli …) se stranka odloči, da bo prišla do novega izdelka ali vračila kupnine. Enostavno se ne zmenijo za pogoje poslovanja. Mislijo, da v primeru če bo trgovec preveč trdoživ, pa bo stranka prijela za iPhone in poskrbela za “negativno” reklamo z objavo na družabnih omrežjih. Prav to pa je bil eden izmed argumentov omenjene ženske, ki nam ga je jasno in glasno sporočila.

Opažam, da se je spremenil vzorec komuniciranja v zvezi reklamacij v primerih, ko je reklamacija zavrnjena oz. ugotovljena kot neupravičena in z njo stranka seveda ni zadovoljna. Takrat se praktično vedno pojavi grožnja z negativno objavo na FB in drugih družabnih omrežjih. Ni prostora za razumski pogovor o dejanskih vzrokih nepriznanja reklamacije.

Pa še čisto malo statistike; v letu 2021 smo v povprečju prodali 6000 (s povprečno ceno 100,00 €) artiklov od katerih smo prejeli 25 reklamacij. To pomeni 0,41% delež. Od tega je bilo pozitivno rešenih 23 in negativno 2. Med reklamacijami ni bilo niti enega samega artikla blagovne znamke Gornik! Torej se na koncu koncov pogovarjamo o zanemarljivem številu reklamacij. Kar pa ne pomeni, da nam ni mar zanje. Prav nasprotno; v čimvečji meri se potrudimo prav za vsakogar! 

Sporočamo, da nas ni strah takšnih “pogumnih” ljudi, ki si “upajo” na FB! Pa še nekaj želim povedati; za vsakim izdelkom, ki je narejen v naši proizvodnji stojijo ljudje in stojijo zgodbe. Stojijo šivilje, krojilje, operaterji, oblikovalci, računalničarji, kooperanti, entuziasti, srčni ljudje. Izdelke je potrebno narediti. Ne rodi jih trgovina in izvrže na police. Ne padejo z neba. Ne pošljejo nam jih iz daljnega vzhoda. Naredimo jih mi. Sami! Iz čiste ničle. Zato bi vsak, ki vehamentno in nesramno komentira in zaničuje, moral razumeti ta potek. Ni potrebno vsevprek “pljuvat”, če ti nekaj ni všeč ali pa samo zato, ker si vstal z levo nogo. Ni potrebe po tem, da nesramno komentiraš v stilu “kako drag je vaš izdelek”, samo zato, da zaničuješ. Če ti karkoli ni všeč, lahko vedno nakup pač preprosto opraviš tam, kjer ti je dosegljivo in je vse po tvojih pričakovanjih.

Upamo, da bo takšnih primerov čim manj. Več pa poštenosti, iskrenosti in razumevanja.

Objavljeno dne

Loška 10ka

Včasih se je bilo zelo popularno udeležiti kakšnega dogodka, ki je imel na koncu oznako 10ka (nočna 10ka, kranjskogorska 10ka, rudarska 10ka, hajdinska 10ka, najdaljša 10ka…). Temu dolgemu seznamu pripenjam še eno 10ko, ki pa nima nobene zveze s tekmovalnim športnim dogodkom. V mladosti smo se vse preveč zaletavali v športne dogodke tekmovalne narave, ko okoli sebe nismo videli nič drugega kot le tekmovalnega konkurenta, ki s peno okoli ust in jezikom do tal, ob osvežilni postaji kar z obema rokama grabi po bananah, pomarančah in znanih energijskih tablicah.

Nekega dne me prešine misel, da bi okoli Škofje Loke, s kolesom nabral deset vrhov. Naenkrat, v enem dnevu. Ko se igram s to idejo ugotovim, da pravzaprav sploh ne bo tako lahko nabrat deset čistokrvnih loških vrhov. Blegoš med te seveda ne spada. Ja kaj bodo pa rekli sosedje v Poljanski dolini? Si nor? Morda Ratitovec? Za nekoga iz Goričkega je to hrib v Loškem koncu. Ne, tudi ne bo vredu. Raje ga pustimo za Železnikarje, da ne bo ognja v strehi.

Točke na turi

Razmišljam in razmišljam in na koncu vseeno uspem ravno za las ujeti še deseti hrib. Torej; začel bi v Retečah (rojstni kraj Gornika) in se najprej prestavil na Hom. Nato bi se zapeljal naprej na Osolnik, pa Sv. Barbaro, Sv. Andreja, Sv. Ožbolta (ja, en kup svetnikov), nato bi se spustil v Zminec in se dvignil na Lubnik. Od tod bi se prestavil na Stari vrh in šel naprej do Mladega vrha. Od tu bi se spustil v Praprotno in se ponovno dvignil na Planico in nazadnje še do Križne gore. Ta mi je bila od vsega še najbolj všeč, saj bi se pravzaprav na Križno le spustil s klanca.

Tak je bil plan. In moram reči, da sem ga pravzaprav realiziral skoraj v popolnosti, le da sem Mladi vrh zamenjal z Lavtarskim vrhom. Zakaj tako, pa v nadaljevanju.

Prvi cilj je Hom

Klimatske razmere so idealne. Boljše ne bi mogle biti. Najprej pribrcam na Hom. Lep razgled, lep začetek. Srečam dva planinca s katerima se, presenetljivo, celo pozdravimo in rečemo par besed. V meni se prebudi star spomin na vzlet z jadralnim padalom s Homa in dramatično pristajanje, ko sem manevriral med kabli daljnovoda. Ker sem še vedno med vami ste pravilno ugotovili, da sem pristal uspešno.

prvi vrh - hom
Prvi vrh – Hom

Iz Homa se povzpnem na Osolnik. Do cerkve seveda ne grem, saj ne tvegam bližnjega srečanja s kmetom, ki ne mara kolesarjev. Zato se zapeljem mimo bližnjega kozolca po lepo urejeni cesti, ki se je obrnila navzdol. Ob cesti me domačin čudno premeri z mrkim pogledom. Za hišo mu prav sramežljivo in skrito visi neka čudna zastava. Spominja me na ameriški Texas. Ni dolgo, ko se znajdem pred naslednjim vzponom.

Na Barbaro

Presenečen nad lepo asfaltno cesto se v svojem ritmu dvigam na Sv. Barbaro. Vzpon mi ni znan, saj sem prvič tukaj. Očitno sem izbral pravo točko na mojem potepu, saj vzpon ni prav dolg. A v žep sem ga vseeno pospravil. Povratek me pelje po isti cesti do Hrastnice. 

Po spominu se peljem po cesti in me razjeda dvom, da sem morda zgrešil pravi odcep. Takrat se znajdem na manjšem križišču z lokalnimi lesenimi tablami, ki me usmerjajo na posamezne kmetije. Table pravijo, da so ti kmetje na Sv. Andreju. To pa je tudi točka na mojem seznamu. Ne ukvarjam se več s tem ali sem na pravi poti ali ne, ampak enostavno zarinem v prvi klanec. Ufff, si rečem in brišem pot iz čela. Najbolje, da kar sedim na sedežu, saj če bi vstal bi se najbrž prekucnil na hrbet.

Tako stiskam zobe do prvega križišča, ki me usmeri v desno in na makadam, kjer se moje vozna podlaga le še poslabša. A ker se Gorenjci ne damo kar tako, stisnem in že sem pri neznani kmetiji. Napnem sive celice in ugotovim, da sem pravzaprav že nad Sv. Andrejem. Tako, pa je štirica padla v moj žep kar sama od sebe.

Na Ožbolta

Kolovoz in kasneje planinska pot me odpeljeta proti Sv. Ožboltu. Pot mi je znana, saj sem jo v nasprotno smer že vozil. Seveda gre tokrat težje, saj je klanec navzgor. V daljavi opazim sotrpina, ki se nekaj muči in stoji ob kolesu sredi steze. Kakšnih sto metrov pred menoj. Kar hitro se mu približujem, za kratek čas se skrije za ovinkom, kar naenkrat pa izgine. Hej, kje hudiča pa je model, ki sem ga skoraj ujel? Gledam, pa ga ne vidim. Del pogleda mi zakriva bližnja kmetija. Ko jo obvozim, vidim ta istega kolesarja daleč pred menoj in to na vrhu zelo strmega vzpona. Komaj obdelam ta vzpon in si rečem, še malo in mu bom tik za petami.

Jeaaaa, right… Tipa od nikoder. Pa kako je to mogoče? Naklon klanca pa še hujši. Ne morem več. Sestopim iz bicikla in preklinjam, ker sem tak luzer, da  klanca ne morem zvozit. Tip pred menoj pa to naredi brez težav. Na Sv. Ožboltu mi ni več nič jasno. Model mi ne zgleda nek Le Tour kolesar. Najprej spijem požirek, se okrepčam in nadiham. Ko se po krajši pavzi, mimo kolesa sotrpina, vrnem nazaj h svojemu kolesu pa opazim. Bajk na baterijo! Rečem si samo ”lahko je s polno ritjo srat”, tipa diskvalificiram, dosežek akumulatorja pa brišem iz svojega spomina in jo že pičim dalje proti Zmincu. Pet jih v žepu.

Naslednji je Lubnik

Šmika promenado proti Nacetu že poznam. Opazujem alejo slavnih ob cesti in imam občutek kot bi se vozil po Walk of fame v Hollywoodu. Ujamem svoj ritem in gravura mojega imena v asfalt postane moj življenjski cilj. Na Lubnik še nisem šel s kolesom; čisto na vrh mislim. No, tudi peš zelo dolgo tega. A pustim se presenetiti in vozim dalje. Dokler gre. Na koncu so kamni vseeno preveliki, kar me prisili, da kolo zagrabim za roge in skrijem za bližnje drevo. Po kakšnih desetih minutah sem na vrhu Lobnika. 

pogled z lubnika
Pogled z Lubnika

Nekje na polovici ture

Medtem ko opazim, da mi počasi zmanjkuje tekočine, opazim tudi, da mi zmanjkuje hrane. Hmmm, s hrano najbrž ne bo tak problem, kot z vodo. Ampak, ker me pot vodi naprej po vojaški gozdni cesti proti Zaprevalu, si rečem, da bom vodo zagotovo našel kje ob poti. A glej ga zlomka, tik pred Zaprevalom me pobere, pred tem pa vode nikjer. Bidon prazen, hrane še za en obrok, a kaj ko se bo ta zataknil nekje v suhem grlu, če ga bom poskušal pojesti. Res sem v krizi! Kolo naslonim na bližnje butare, usedem se v senco in na koncu vseeno pospravim vase še zadnji obrok.

prisilni pocitek
Prisilni počitek

Počivam, počivam, počivam… Nakar se opogumim in pokličem Mojco, če mi prinese pijačo in hrano. Kako ponižujoče! Pogajanja se začnejo. Pot do cilja ni tako kratka, izmučenost je velika, energija na psu… Vse to Mojco omehča, čeprav me najprej odpravi z argumentom, da bo voda ziher kmalu kje ob poti in naj go grem poiskat. Na koncu se dogovoriva, da vodo poskušam res najti kje ob poti (sej sem jaz tudi ziher, da mora biti kje kak požirek), ampak, da se kmalu slišiva in se poskušava dobiti nekje pri spusti nazaj v dolino proti Praprotnem.

tezko pricakovana voda
Težko pričakovana voda

Delna rešitev

Tako se moja pot nadaljuje in res najdem prvi izvir v Zaprevalu. Kar ne morem se odžejat! Hrane ni več, zato odbrzim naprej proti Staremu vrhu. Od zadnje gostilne naprej kolesarim prvič. Na aplikaciji mi kaže cikcakasto pot. Vse drži, zato se kmalu znajdem v štartni hišici na Starem vrhu. Sedmi vrh pod streho.

v startni hišici na starem vrhu
V startni hišici na Starem vrhu

Na naslednjem drevesu najdem planinsko tablico za Mladi vrh. Super, si rečem. Vse je pri roki in vse gre po planu. Bum! Že čez nekaj deset metrov mi kapne, da pa tukaj ne bo nič vožnje s kolesom.  Hodim in kolo vlečem za roge po ozki planinski poti. Korenina ob korenini. Drevo ob drevesu. Ponovno pogledam na aplikacijo in ugotovim, da simbol v podobi kolesa pravzaprav pomeni razgledno točko in ne kolesarsko pot. Simbol daljnogleda. Najbrž si predstavljate podobnost simbola daljnogleda in simbola kolesa. Podobna sta si, kajne.

Spust na drugo stran

Takoj obrnem in se na Starem vrhu udobno namestim v travi. Razmišljam, kaj zdaj? Moram najti zamenjavo za Mladi vrh. Saj Loška 10ka se bolje sliši kot Loka 9ka. Je res? Ker mi zdaj pa res že primanjkuje hrane in spet pijače se mi počasi  megli pred očmi. Zato se odločim, da najprej v akcijo vključim Mojco kot vodonošo (Mojca, to je časna funkcija. Vprašaj udeležence Le Tura). Edino rešitev lahko od tu naprej iščem na drugi strani doline. 

Z Mojco se srečava tik pod spodnjo postajo štirisede. Ufff, kar čutim, kako se baterije polnijo. Od neprestanega razmišljanja o hrani in pijači sem kar pozabil na razbolelo rit. Zato pa o njej toliko bolj razmišljam v Praprotnem, kjer se rit kar noče in noče usesti na sedež. Saj jo razumem, če pa boli. A če hočem končati turo, bo morala tudi rit popustiti. In je.

Na drugi strani doline

Zamenjavo za Mladi vrh najdem v Lavtarskem vrhu. Tako prikupno se je znašel na moji turi, da se mi kar smeje. Pravzaprav se je to zgodilo šele na vrhu zelooo strmega vzpona na Lavtarski vrh. Do takrat pa sem kar močno grizel kolena.

na lavtarskem vrhu
Na Lavtarskem vrhu

Na poti sem več kot osem ur in pred menoj sta le še Planica in Križna gora. Pohodniki počasi odhajajo domov in parkirišča pod Planico se praznijo. Sredi res strmega klanca tik pod cerkvico na Planici se spomnim Nece Falk in štiklca  ”Samo najjači ostaju”. Na vrhu klopca, spomladanska travica, prebujajoča drevesa, ambient skromnosti in MIR. Ni duha in sluha o dolinski noriji in psihozi. Ko bi vedeli kako lepo je tukaj. Se usedem, zamižim in sem sam s svojimi mislimi.

na Planici
Na Planici

Križna gora je samo še zgolj formalnost in točka na kateri lahko rečem, da sem, po devetih urah in pol, 82 kilometrih,  in nekaj manj kot 2700 metrov višincev, zaključil Loško desetko. 

dan se poslavlja
Dan se poslavlja

Objavljeno dne

Durmitor

325. (10. – 13.10.2012)

Uf, komaj dohajam… Kakorkoli; v torek popoldan sva se odpravila pustolovščini naproti. Prav fajn se mi zdi, ker se je vse skupaj zelo na hitro odvilo. Brez nekega odvečnega planiranja… samo akcija! In to je to.

Sonce je pravkar zašlo, z Lojzem pa se peljeva po avtocesti že globoko na Hrvaškem. Prometa je bolj malo, kar nama zelo odgovarja, saj se kilometri hitro in vztrajno nabirajo. O cilju pa raje še ne razmišljava. Kmalu se znajdeva v Slavonskem brodu; na ”granici”. Preko hrvaške gre b.p. Prevoziva reko, ki državi razmejuje. Kamioni stojijo ob ozki cesti. Kar naenkrat se pred nama nalima en bosanc z golfom. Opaa… Stisnem bremzo. Še dobro, da sva pozorna. Prideva do policaja. Vse ”štima”. Prideva do carinika. Nič ne ”štima”. Vpraša:”Kje imata ”atakarnet”” ali nekaj takega. Itak ga nisem nič razumel, zato sem mu že hotel predlagati, da bi se pogovorila v angleščini, pa sem se ugiznil v jezik, ker bi bilo to najbrž pa že preveč. Vidim, da je precej živčen, zato povzdiguje glas in nekaj z rokami maha. Končno uspem ugotoviti, da naj mu sledim v njegovo pisarno. Spet mi začne razlagati, da morava imeti za vstop v Bosno dokumente o uvozu blaga. Mu idiotu razlagam, da greva z bicikli kolesarit in da sta ta dva bicikla že v letih in da nista ukradena (sem mu hotel povedat, da ni povsod bosna). A se ne da. Namigne, da lahko to urediva na špediciji, ki je blizu njegovega kontejnarja in da bo to koštalo 25 EUR po osebi. Si mislim; jeb… se ti. Še enkrat se poskusim izpogajati v najino korist (jasno, brez dodatnega plačila), a sem neuspešen. Poleg tega pa tudi kolega policaj postaja zelo nervozen in se kar trese. Drugi kolega pa ga vzpodbuja in se nekaj pritožuje kako so njega ”zajebaval” na naši meji, ko je prečkal Slovenijo. No, tukaj sem imel jaz dosti in sem mu rekel, da sprejemam njegov predlog, da obrneva avto in ne vstopiva v Bosno. Ob povratku na hrvaško stran, se hrvaški policaj in carinik čudita zakaj obračava. Ko jim poveva zgodbo, nama potrdijo sume, da na ta način  ”tražijo novac”.

Midva se pa ne dava. Čeprav sva že iskala rezervne plane, greva na sosednji mejni prehod. Tam prečkava mejo brez problema!? ”Brez” dokumentov za stare osebne bicikle. Jaooo… Brez veze nadaljnega komentiranja. Po mukotrpni vožnji skozi Bosno se nama malo pred Sarajevom pokaže Marija v obliki avtoceste. Sej to je ”nevjerovatno”… Sarajevo obvoziva. Po dolgi, zeloooo dolgi in naporni cesti (na trenutke je bila cesta bolj podobna kolesarski stezi!!), prideva do bosansko-makedonske meje. Do sem sva vozila že kakšnih 10 ur. Za čuda gre na meji vse gladko. Jasno, kako ne, če pa sva se policaju prikazala kot dva duha sredi noči. Še čudno, da nisva dobila kakšne okoli ušes, ker motiva njegov nočni mir in spanec. Kmalu za mejo se nama prikaže smerokaz za Žabljak. Kasneje zveva, da sva se peljala preko Durmitorja. Tukaj pa se je začela prava kalvarija. Cesta obupno ozka (dva avtomobila se ne bi mogla varno obvoziti), ves čas se vzpenjava ali spuščava. Po neverjetnih 13ih urah vožnje, prispeva ob 5.15 zjutraj v Žabljak. Razmišljava ali naj pokličeva gostitelje ob tej nemogoči uri ali ne, kljub temu, da so nama zagotovili, da lahko pokličeva kadarkoli. To slednje prevlada in že čez kakšne pol ure leživa kot ubita v postelji. Težko je opisati to olajšanje…

Isti dan, še pred poldnevom se zbudiva, nekaj malega pojeva in se spraviva na najino prvo turo. Na ogledno turo po okolici Žabljaka. Najprej zavijeva k Crnem jezeru in njegovi okolici. Ugotoviva, da je narava res krasna. Zelo spominja na našo Pokljuko. Smreke košate, veje do tal, polno zelenja, smaragdna jezera. Lepo! Pred vstopom v park (Žabljak je del nacionalnega parka Durmitor) se zglasiva pri hišici ob rampi. Plačava vstopnino 2 eura na osebo. Potem pa ubereva strmo cesto, ki vodi proti nekemu kampu in naprej neznano kam. Prepustiva se intuiciji in informacijam, ki so na tablah ob planinskih potkah. Nekaj časa vlečeva kolesi za roge, potem pa narediva še krajši sprehod do čistine nad gozdom. Odpre se krasen pogled na hribe nad Žabljakom in v osrčju Durmitorja. Nato se odpeljeva nazaj (po singlcah) k Crnem jezeru. Tu pa narediva še panoramski obvoz jezera, ki ponuja krasen sprehod in ogled jezera po celem obsegu. Ker je ostalo še nekaj dneva, se odpeljeva še v en hrib. Bivše smučišče. Spet en krasen vzpon in razgledišče na dolino. Po 37 km in 700 višincih meniva, da je čas za odhod v bazo. Po še kakšno minutko spanja, še prej pa rehidracijo in polnjenje baterij.

V muzeju (ajde, rečmo, da je bil to muzej) sva dobila informacijo, da obstaja krožna tura okoli Durmitorja. Ta se imenuje Durmitorski prstan. Vse se poklopi z informacijami, s katerimi sva v manjši meri že razpolagala. Dobiva orientacijske točke ture, zemljevid in naslednji dan sva bila že na tej turi. Najprej sva se nekaj km vozila po glavni cestni povezavi do Nikšiča. Nato pa sva prav kmalu zavila na stransko cesto, ki je res stranska. A v zelo dobrem stanju. Boljša cesta kot vsaka naša! Itak se po teh cesta nihče ne vozi. Pol leta je pod snegom, v drugi polovici leta pa si ljudje ne morejo privoščiti kaj dosti benza, saj so cene goriva primerljive našim. In tako ostanejo ceste lepe. Nama to povsem odgovarja, saj sva na razdalji več kot 80 km srečala le štiri avtomobile in dva kamiona. Noro! Le približno 13 km ceste je makedamske in dokaj strme. A to gorskih kolesarjev ne moti prav dosti, kajne? Del poti (cirka 20km) nama je turo popestril potepuški pes. Že ko sva bila popolnoma prepričana, da sva se ga otresla, se je vedno znova pojavil ob najinih kolesih. Saj ni bil nadležen, a vseeno je pritiskal na najino vest, če bi se mu kaj zgodilo. Upava, da še živi in da si ni blazinice na tacah popolnoma ”znucal”:) Midva sva se odločila za Durmitorski prstan v smeri urinega kazalca. A bolje bi bilo, če bi se ga lotila v obratni smeri. Tudi domačini so nama povedali, da se ga običajno (jasno, z avtom) lotijo tako. Pa nič zato. Kosilo sva si privoščila nekje na pol poti. Nič kaj zadovoljna s hrano sva se podala naprej v mrzel veter. Kako sva čakala na strm klanec, ki bi naju ogrel!

Ločnico, med zahodnim delom Durmitorja in Žabljakom, predstavlja kanjon Sušice. Gre za zelo globok kanjon (po moji oceni okoli 500 višincev), ki ima v obdobju taljenja snega na dnu jezero. Ima pa tudi Motel, za katerega si ne morem predstavljati, da kdaj sprejme kakšne goste. Saj če nimaš vsaj 4×4 terenca, je bolje, da se v kanjon ne spustiš. Ko prideva na vrh kanjona, sva že dodobra zdelana. Dan se počasi preveša v večer, energija popušča. Pijače pa tudi ni več. Ko prideva do Male Crne gore, vasi na drugem ”planetu”, najdeva na obcestni tabli podatek, da je do Žabljaka še 25 km. ”O porka mad…” si rečeva in pogledava v hrib, kamor se je cesta zajedala kot nekakšen privid. Na sredi klanca naju je zapustilo še sonce. Ko končno prikopljeva na vrh sedla, kjer se cesta na najino srečo ne vzpenja več, prideva do razgledišča na kanjon reke Tare. Na drugi strani ceste pa se vzpenja pobočje proti vrhu gore Štuoc. Na sedlu se oblečeva, saj se je temperatura spustila dokaj nizko. Potrebovala sva tudi rokavice in kapo. Na sredini spusta si želiva nataknit na čelado čelne svetilke, nakar ugotoviva, da jih nimava s seboj. Preostane nama le še spust na srečo in v želji na ugodni razplet do vznožja. Na srečo so ceste res prazne avtomobilov. Po 86 km in cirka 2000 višincih sva se v popolni temi le pripeljala nazaj v bazo. Tu naletiva na Milana (šef gostiteljev), ki naju povabi na pomenek in pijačo. Da kasneje ne bi bilo prevelikih presenečenj, za zdravje zvrneva vsak kakšno rakijo že v najini sobi. Jasno se temu nisva mogla izognit niti kasneje pri Milanu in Radi.

Na Žabljaku sva spoznala tudi Igorja in Robija. Dva Zasavca. Robi postavlja svojo hišico v bližini. Robi pa mu pomaga. Skupaj smo prebili dva večera in kakšno rekli pri Milanu.

Naslednji dan se je uresničila neugodna vremenska napoved. Dež! Kaj pa zdaj? Samo brez panike, sva si rekla. Tako sva si šla pogledat znamenit most čaz Taro, za vsak primer pa sva v avto vrgla še opremo za plezat. Most, ki je imel pomembno vlogo med II. svet. vojno. Most je dolg 365 metrov, 172 m nad reko Taro, zgrajen iz petih kamnitih obokov in je bil v času izgradnje največji, tovrstni most v Evropi. Po ogledu sva se odpravila še v lokalno plezališče, kjer sva zategnila dve smeri. Plezališče je postavljeno v krasen in prijeten prostor. Opremljal pa ga je nek Italijan, ki je smeri opremljal tudi v Paklenici (po spominu).

Ker se vreme ni imelo namena izboljšati, sva se odločila, da bova spakirala kovčke in se odpeljala nazaj proti domu. No, še prej proti Sarajevu in tam na njihove specialitete, ki so nama res manjkale. To sva, po ponovni mukotrpni vožnji, dodobra izkoristila. Pa sprehod po Baščaršiji in obujanje spominov izpred mnogih let, ko smo še s klubom hodili na tekme v te konce. Ko sva imela vsega dovolj, bi morala poiskati prenočišče in prebiti noč. Pa sva se odločila, da jo kar direktno ucvreva nazaj proti domu. Bova pač izmenjaje vozila.

Po spet mnogih, težkih urah vožnje, sva proti jutri prispela domov. Kako se je prilegla domača postelja.

Celotna dogodivščina je bila, z mojega zornega kota, prav prijetna. Seveda bi moral pri vsem tem pozabiti na vožnjo in dogodke na bosanski meji. Poleg tega ne bi imel nič proti, če bi bile cene nekoliko nižje. A vedno se moraš najprej nekaj naučiti, da lahko to potem uspešno uporabiš v svojo korist. Zato mislim, da bo naslednjič še bolje. Vremenu pa se, na srečo, itak ne da ukazovat kako naj se vede.

[Prikaži kot projekcijo]
1 2