Spodnji in Zgornji Ledinc

377. (21.02.2015) Spodnji in Zgornji Ledinc

Me veseli, da so še ljudje, ki za hribe vstanejo ob štirih zjutraj. Tako je dan daljši. Pa še kakšno korist imaš od tega. Kot naprimer to, da si prvi v smeri in ti odločaš kaj in kako in se ne prilagajaš ali pa dobivaš pošiljke ledu na glavo. Tako smo se podali v smer, kjer stojita spodnji in zgornji Ledinc.

Tokrat je družba Bojč in Uroš. Oba iz AO Kranj. Na Anclovem panično, skoraj z ročno, parkiramo. Ko obujem prvi čevelj, Bojč že hodi po stezi. Jebenti, se mu mudi… Stopimo hitreje in na izravnavi prehitimo prednamce. ”Kam pa kam”, jih vpraša Bojč. ”V grapo med Ledinskim vrhom in Babo”, rečejo. Oooo, to je pa super! Najbrž smo vsi pri sebi mislili: Ooooo, the best, ne gremo v isto smer!

Pod smerjo

Danes ima veter mlade. Pršni plazovi se vsipajo prav iz vseh sten. Ko se pripravimo za vstop, sta prispela še dva črnučana. A mislim, da se ne bomo kaj dosti motili. A že na prvem raztežaju opazimo pravo invazijo pod Ledince. No, izkaže se, da gredo večinoma v grapo. Še dobro…

Bojč pleza naprej. Pravi, da ima še neke neporavnane račune. Meni je prav. Nič hudega. Bomo pač bolj uživali in fotkali. Čedca je še v svežem spominu. Tako Bojč suvereno obdela prvi raztežaj. Drugi zgleda že bolj pokonci. Na sredini drugega raztežaja pride na vrsto nekaj metrov navpičnega plezanja. Nato se spet rahlo položi in sledi izstop iz drugega raztežaja. Nato pa še zaključek spodnjega, od katerega so nas želeli pregnati pršni plazovi. A mi se ne damo!

Proti Zgornjemu Ledincu

Pospravimo vrvi in prec odbrizimo naprej proti Zgornjemu Ledincu. Sledi Janeza in drugih se vidijo le približno; sem in tja. A hoja je udobna in ne preveč utrujajoča. A bolj ko se bližamo slapu, bolj nas obstreljuje nekakšen drobir. Veter pa neusmiljen! Biča nas iz vseh smeri. Na spodnjem abalakovu se navežemo. Bojč spet prvi v vrsti. Fantastični pogledi skozi objektiv. Jeaaaa…

Kmalu se na vrhu znajdemo vsi trije. Sam priplezam z rahlo bolečino v rami in peskovnikom v ustih. Preden izpljunem ves pesek ima Bojan že pripravljen spust. Najprej grem jaz, nato Uroš, na koncu pa še Bojč, ki je moral reševati zapihano vrv.

Peš sestop

Po spustu je sledil še sestop do Spodnjega Ledinca, od tam pa nazaj v dolino. Bojč je uspešno našel prehod v krajšo grapo, kjer je imal veter in pršni plazovi žurko.

Spodaj si zadovoljno podamo roko, rečemo kakšno moško pod rdečim kršem in odbrzimo proti avtu.

Super tura!

Ledna smer Čedca 3.0

366. (17.02.2015) Ledna smer Čedca 3.0

Tudi tokrat vstanem že sredi noči. Za hribe ni panike. Pa tudi zato, ker je treba potem še v službo. Odhitiva na Jezersko. Odločiva se, da greva pogledat pod čedco. Nobenih sledi pred nama. Super, spet bova sama. Čaka naju Ledna smer Čedca 3.0

Po eni uri hoje ”lagano sportski” prideva pod slap. Vidijo se sledi predhodnikov. Spodnjega dela so se lotili z desne. Midva se odločiva za vstop z leve. Ugotoviva, da je led bolj slab. Delajo se ogromni talarji, led je trd, nabijanje cepinov pa je utrujajoče. A vendar se oglasi ”Poderi varovanje”. Letim za njim, ki se spremeni bolj v previdno plezanje za njim. Na vrhu prvega raztežaja se mi tako zelo zanohta, da se mi začne vrteti, obliva pa me tudi slabost. Prisluhnem srčem utripu in se mi zdi, da umiram:) Par utripov na minuto? Gotovo se mi samo blede…

Kam naprej

Ko odmrznejo udi gre Luka naprej pod svečo. Sva se dogovorila, da se tam odločiva kam naprej. Luka je bil bolj za Čedno nečednico, meni pa se je sveča zdela prav čedna. Odločitev prepusti meni, saj je na vrsti moj raztežaj. Nič, odločim se, da greva čez svečo. Pogumno se zapodim do podstavka, tam pa prav nič kaj dosti ne razmišljam več kam bi šel. Spodaj zavrtam en vijak, nato pa v navpično svečo. Jasno mi postane, da bom moral svečo podelati v enem kosu, saj prostora za počitek ni.

Nekje na sredini sveče me že tako zelo navija, da začnem dvomiti, da mi bo uspelo izplezati iz sveče. V led zavijem Lukov vijak. Noče in noče noter, nakar popizd… in ga zataknem nazaj za pas. Med izpenjanjem drugega vijaka mi njegov pade iz rok pod svečo. Prav nič mi ni žal zanj, le upam, da ga bo Luka našel, ker res ne bi želel plačevati za tak neubogljiv vijak!

Navija

Uspem se prebiti tik pod vrh sveče, ko me pa res že tako zelo navije, da z levim cepinom nekontrolirano maham po ledu. Ne gre več! Na srečo sem desni cepin kvalitetno zapičil v led, tako da lahko naredim nekaj prepotrebnega počitka. Z levim cepinom zataknem za desni okel in stegnem roke. Kar čutim, kako roke počivajo. Odločim se za nadaljevanje, ko mi spet iz rok pade vijak. Pa kaj se dogaja? Tako mi ostane le še en vijak. Sveče res ni več veliko, vendar je še nekaj ne tako strmega ledu. Previdno se prestopim iz desne v levi del sveče. Stegnem se preko nekaj gob in že sem ven iz sveče.

Luku sporočim, da si bom vzel kakšno minutko za počitek. Tudi od spodaj je slišati nekakšno olajšanje, ko mu sporočim, da nadaljevanje zgleda bolj znosno.

Sledi le še vzpon po snežišču in izdelava varovališča. Zaključek pa je znan!

Gmeineck turni smuk

365. (08.02.2015) Gmeineck turni smuk

Na pobudo Grega smo se danes odpravili na Gmeineck turni smuk v Avstrijo. V planu smo imeli smučanje po pobočjih, bogatih s snegom. Pobočja so bila, le snega bi bilo lahko več; precej več. A kljub temu smo dobili kar smo v osnovi iskali – turo.

Jutro se je zgodilo precej prej kot običajno. Ko se je začelo daniti smo bili praktično že na izhodišču. Izhodišče pa je bilo uro in pol vožnje iz Mojstrane. Pogledi tako na levo in desno kot tudi navzgor, so kazali bolj klavrno podobo. Snega le za vzorec. Ker pa smo že tukaj in ker upanje umre zadnje, smo se spravili na smuči. Z vsakimi 100 višinci se je začela tudi snežna odeja debeliti. A le do vznožja hriba, ki pa je bil, zaradi vetra, precej spihan. Temu primerna je bila tudi podlaga.

Na vrhu

Dobra stvar ture je bila ta, da smo imeli skoraj cel čas nad sabo sonček, ki nas je grel. Zato tudi kakšen postanek več ni izostal. Bolj kot smo se bližali vrhu, bolj je bril veter. Ampak res močan. Vendar pa vseeno ni preprečil zaslužene malice tam gori. Ta pripada!

Sledila je smučarija, ki pa ni bila začinjena s pršičem. Pač pa z močnim vetrom in mrazom. Pa seveda tudi s kložami, ki so kar sproti pokale pod našo težo.

Pravzaprav je bila meni še najbolj všeč cesta po kateri smo se spustili do izhodišča, kjer ni bilo zastrugov, klož, veter se je umiril, pa še pivo je bilo vedno bližje:)