338. (19.07.2013)
Končno so se zvezde nagnile na mojo stran. Hitro pade odločitev, da jo naslednji dan mahneva nekam v hribe. Merila za najin naslednji obisk sva določila že več kot leto prej, saj navadna nadelana pot za Jaka ni več dovolj. Slovenska na Ledine mu je pustila pečat, ki se ne bo izbrisal. Razmišljam in si rečem, da bo najbrž Hanzova kar pravšnja za njegovo naslednjo smer.
V pričakovanju avanture in hoje z lučko po temi, nastaviva uro nesramno zgodaj – za 3.15. Na srečo sem pozabil nastavit uri še glasnost, zato sva kar za dve uri zaspala:). Pa se nama kljub temu ni prav dosti mudilo. Jaka je brez oklevanja vstal iz postelje, kar samo dokazuje, da je bil res motiviran za odhod v hribe.
Na cesti ni pretiranega drena, zato sva hitro v Kranjski Gori. Še malo naprej in že je prepoznal deželo Kekca. Presenetljivo hitro sva prišla do Vratc. Prehitela par, ki je bil namenjen v Hanzovo. A smo se kasneje spet srečali, saj sva midva gladko zgrešila vstop v Hanzovo in se odpravila še malo proti vznožju Velike Mojstrovke. Nazaj grede ponovno prečiva snežišče in že sva na vstopu pod Hanzovo.
Ob neprestani debati o tem in onem si namestiva opremo in pičiva po Hanzovi. Dogovorila sva se, da bo Jaka vponke ves čas prepenjal. A prav kmalu sva se strinjala (še dobro, da sem prdlagal, ker mu je šlo to kar na živce), da bo vponke vpel le še za varovanje na stojiščih; vmes pa ne. Jasno, bil je privezan na vrv! Ugotoviva, da nama gre precej hitreje.
Z vsakim metrom je višina naraščala. Hkrati pa premosorazmerno s tem tudi Jakova navdušenost. Presenetil me je kako zelo ga je motivirala hoja po klinih in jeklenicah. Niti enkrat se ni oglasil z značilnim, otroškim ”kdaj bo konec” in ”ne grem se več”! Šele tik pod vrhom, ko plezanja ni bilo več je padla motivacija, s tem pa so prišle na dan omenjene besede. A tudi to ni šlo preko meje in sva se lepo povzpela do vrha. Še prej pa sva se prijetno namestila ob potki in si privoščila sendvič.
Po dobrih dveh urah sva prišla na vrh. Tam sva srečala najina predhodnika in starejšo gospo. Tu pojeva sendvič do konca. Jaka poskuša najti štempiljko, a je ne najde. Poskušam ga prepričat, da je bolje za naravo, da je tega v hribih čim manj in z obljubo, da jo bo dobil na Vršiču v koči, uspem spremenit tok dogodkov, da sva se počasi odpravila proti dolini.
Pot z vrha proti Grebencu je precej sitna. Polna šodra in vročih sončnih žarkov. Nasproti pa so se nama bližali številni turisti – po večini Čehi, spodaj pa tudi morsko nastrojeni Nizozemci, ki so se vzepnjali skoraj v kopalkah.
Sestop do koče popestriva še s spustom po melišču, ki ga je Jaka prav nestrpno čakal. Spodaj pa spet gneča, kar naju je prepričalo, da je tam v višini res fajn. Ker obljuba dela dolg, sva se odpravila še v Kranjsko Goro na sladoled. A prej pa še po eno štempiljko, in sicer v Erjavčevo kočo:)
Fajn in nepozaben dan!
