Mesec: marec 2013

335. (16.03.2013)

Lepa napoved kar kliče po avanturi. A sever zadnjih dni poskrbi za poglobljeno izbiro ture. Odgovor za to se najde na Pokljuki, čeprav…

Ob precej normalni uri se spet dobiva v Kranju. Pa se mi je zdelo, da bova spet pozna in zato v koloni skupaj z drugimi marširala kamorkoli že bova šla. A le nekaj avtomobilov na izhodišču naju ne prestraši prav veliko, zato se še pred tremi mladci zaženeva proti Lipanci. 123 sva pri Blejski bajti. Za lepo, široko stezo so poskrbeli gozdarji, saj so prav ta dan spravljali les iz gozda.

Ker nama Mrežce niso ravno dišale, saj se bo tam kar gnetlo ljudi (kar se je kasneje ob povratku tudi izkazalo tako), sva zavila proti Debeli peči. No, najin cilj ni bila Debela peč, pač pa Brda, zato je Debela peč ostala nedotaknjena in nepregažena. Na prvi, strmi flanki srečava Mateja in Katjo, ki sta obstala sredi, na debelo, napihanega snega. Tako sva se midva postavila na čelo in vlekla ”špuro” vse do vrh Brda.

Kjer se je sonce precej naslonilo na podlago, je bila le-ta lepo trda. Klože pa so si kar podajale roko in je bilo potrebno ves čas precej previdnosti. Na koncu smo se vsi štirje spet našli na vrhu in uživali v prekrasnem vremenu. Sem ter tja je zapihal vetrček, a ga je sonce prec pregnalo in spet toplo grelo naše kosti:)

Kam se spustiti, sem razmišljal na vrhu, kjer je bila podlaga kar precej trda. A nič; mahnemo jo kar naravnost navzdol. Malo nižje so se pojavila napihana mesta, ki so precej ovirala smučanje. Grem pogledat na drugo stran, si rečem. Pa ni bilo nič bolje. Še slabše! Vrnem se nazaj in tako odsmučam do ”špure”, ki smo jo malo pred tem urezali v nedolžno belino in ki zdaj že nastaja prava gaz. V naslednjih dneh pa bo najbrž že avtocesta:)

Za naprej se odločimo za varianto ”direktno na bajto”:) Pridemo do roba in pravilno se odločimo za desno smer. Tam pa pridemo v krajšo grapo, a prijetno strmo. Kako fajn občutki, ko spet zasmučaš v malo bolj strmo flanko. Dobiš občutek, da si živ; da se nekaj dogaja… Sprva se kolena malo zašibijo, ker se vidijo kar ”buhtlni” od napihanega snega in čez skorja. Zasmučam bolj v desno, kjer se sonce z vso silo naslanja na pobočje. In glej! Kloža trda skoraj kot kamen. Lepo se bo dalo, si rečem in čez kakšnih dvajset zavojev sem v vznožju grapice. Počakam še druge in skupaj jo mahnemo do bajte.Tukaj pa obup od snega. Nekaj trde klože, pa za kakšen meter vmes pršiča in potem spet trda kloža. Zaje…. za smučarijo! A na koncu vseeno prispemo do bajte. Tam se še zadnjič nastavimo sončnim žarkom in med opazovanjem procesije ”Mrežce” še kakšno rečemo. Potem pa zadnja etapa do avtomobila.

Spet en tura za kondicijo in dušo.

———————————————————————————————————–

Hi, Mirko, Francesca and Others!

We were skiing today in Triglav national park above the Lipanca – shelter Bled. This is kind a safe place for skiing in conditions with big, new snow. It was around 50 cm of new snow. Sunny and windless day was just the perfect day for touring skiing.

After two hours of walking we have reached the top. The peak is called Brda – 2008 m altitude. The skiing down was not a perfect one, but for that kind of conditions it was quite good. Especially a short, steep gully. After some turns around larches we come back to the shelter Bled. In that kind of wether it was not possible to ski directly to the bottom, but we took a brake and rest in a beautifull sunny and warm weather.

But at last everything goes to the end. So does our tour and after fast descent we come back to the car.

Nice day and good training tour.

[Prikaži kot projekcijo]

334. (05.03.2013)

Prav na hitrco sem uspel izbrskati manjšo časovno luknjo, ki sem jo namenil prečudovitemu dnevu s smučmi v zahodnih Julijcih. V ponedeljek zvečer, že kar pozno, pošljem sms Marku. Na moj sms se je odzval zelo pozitivno tako, da sva bil prav hitro dogovorjena kaj in kako. Sprva načrtujem precej zgoden štart, a se ta kasneje spremeni na bolj človeško šesto uro zjutraj. Kasneje se izkaže, da bi prišla prav tudi bolj zgodna ura, saj nama je dalo sonce vedeti, da je že precej močno.

Ob cesti proti Neveji se bohotijo velike količine obcestnega snega. Uauuu… Na izhodišču za Corsi sta že parkirana dva avtomobila. Dva avstrijska avtomobila. Nadeneva smuči in jo umirjeno pičiva skozi gozd do ceste in od tam naprej po normalni poti za kočo Corsi. Snega res ne manjka! Celo cesta tik pod Viško planino, ki je v poletnih mesecih zelo strma, se zdaj zdi precej normalna. Na Viški planini se smreke umaknejo in pogled zajame cel venček špic nad Corsijem; Beljaška igla, Gamskova mati, Viš, Koštrunove špice, TKŠ.

Tam v daljavi zagledava dva smučarja, ki se vzpenjata v smeri, kamor sva namenjena tudi midva. Zdi se, da smučanje, vsaj spodaj na planini, ne bo prav uživaško, saj se je nakazovala skorja. A vzpon poteka prav lepo. Smučina je urezana, toplo sonce riše nasmeh na usta, okolica je top. A le nekaj ni povsem na svojem mestu. Bolj ko se dvigava, počasneje mi gre od nog in bolj čutim pljuča in srčni utrip. No, saj ni nič čudnega, si rečem. Če človek ne miga prav dosti oz. skoraj nič, potem drugače tudi ne more biti.

Ko prideva na nekakšen zatrep pod škrbino, zapiha mrzel veter. V daljavi nad kaninskimi hribi se vse bolj gosti koprena. Fronta se res bliža. Vremenarji se niso ušteli. Pa nič zato. Danes bo še vse lepo in prav. Ko bo naletaval sneg, pa bodo živi le še spomini na turo.

Na škrbini posediva za četrt ure in se v miru okrepčava in umiriva. Nato pa po senčnem pobočju po trdi skorji odsmučava do konca izravnave. Ne zavijeva v smer pristopa, pač pa bolj v desno in na široka pobočja. Sneg tukaj sploh ni slab, čeprav se čuti skorja. Malo težje zavijava, a se dobro smuča. Najina predhodnika sta se odločila smučino podaljšat še bolj v desno, midva pa odmučava direktno v vpadnico nad planino. Postane malo bolj strmo. Na koncu se izriše kratek žleb z naklonom tja do prbližno 35 stopinj. Na koncu se spet znajdeva na še nepresmučanem pobočju. A sneg je tukaj že bolj ojužen, vendar prav lepo smučljiv.

Na Viški planini posedeva pred hlevom oz. pastirskim poslopjem. Nikogar  daleč naokoli. No, pa ni ravno tako. Prav nad Corsijem se proti Višu vzpenjata dve piki. Zanimivo in prav fajn ju je videti. Po prijetnem martinčkanju in debati se nato spustiva naprej proti smeri prihoda. Do avta oz. izhodišča je sledil zanimiv rodeo in spust po cesti. Pri avtu sva ob 12.00 uri. Še je čas…

[Prikaži kot projekcijo]