334. (05.03.2013)
Prav na hitrco sem uspel izbrskati manjšo časovno luknjo, ki sem jo namenil prečudovitemu dnevu s smučmi v zahodnih Julijcih. V ponedeljek zvečer, že kar pozno, pošljem sms Marku. Na moj sms se je odzval zelo pozitivno tako, da sva bil prav hitro dogovorjena kaj in kako. Sprva načrtujem precej zgoden štart, a se ta kasneje spremeni na bolj človeško šesto uro zjutraj. Kasneje se izkaže, da bi prišla prav tudi bolj zgodna ura, saj nama je dalo sonce vedeti, da je že precej močno.
Ob cesti proti Neveji se bohotijo velike količine obcestnega snega. Uauuu… Na izhodišču za Corsi sta že parkirana dva avtomobila. Dva avstrijska avtomobila. Nadeneva smuči in jo umirjeno pičiva skozi gozd do ceste in od tam naprej po normalni poti za kočo Corsi. Snega res ne manjka! Celo cesta tik pod Viško planino, ki je v poletnih mesecih zelo strma, se zdaj zdi precej normalna. Na Viški planini se smreke umaknejo in pogled zajame cel venček špic nad Corsijem; Beljaška igla, Gamskova mati, Viš, Koštrunove špice, TKŠ.
Tam v daljavi zagledava dva smučarja, ki se vzpenjata v smeri, kamor sva namenjena tudi midva. Zdi se, da smučanje, vsaj spodaj na planini, ne bo prav uživaško, saj se je nakazovala skorja. A vzpon poteka prav lepo. Smučina je urezana, toplo sonce riše nasmeh na usta, okolica je top. A le nekaj ni povsem na svojem mestu. Bolj ko se dvigava, počasneje mi gre od nog in bolj čutim pljuča in srčni utrip. No, saj ni nič čudnega, si rečem. Če človek ne miga prav dosti oz. skoraj nič, potem drugače tudi ne more biti.
Ko prideva na nekakšen zatrep pod škrbino, zapiha mrzel veter. V daljavi nad kaninskimi hribi se vse bolj gosti koprena. Fronta se res bliža. Vremenarji se niso ušteli. Pa nič zato. Danes bo še vse lepo in prav. Ko bo naletaval sneg, pa bodo živi le še spomini na turo.
Na škrbini posediva za četrt ure in se v miru okrepčava in umiriva. Nato pa po senčnem pobočju po trdi skorji odsmučava do konca izravnave. Ne zavijeva v smer pristopa, pač pa bolj v desno in na široka pobočja. Sneg tukaj sploh ni slab, čeprav se čuti skorja. Malo težje zavijava, a se dobro smuča. Najina predhodnika sta se odločila smučino podaljšat še bolj v desno, midva pa odmučava direktno v vpadnico nad planino. Postane malo bolj strmo. Na koncu se izriše kratek žleb z naklonom tja do prbližno 35 stopinj. Na koncu se spet znajdeva na še nepresmučanem pobočju. A sneg je tukaj že bolj ojužen, vendar prav lepo smučljiv.
Na Viški planini posedeva pred hlevom oz. pastirskim poslopjem. Nikogar daleč naokoli. No, pa ni ravno tako. Prav nad Corsijem se proti Višu vzpenjata dve piki. Zanimivo in prav fajn ju je videti. Po prijetnem martinčkanju in debati se nato spustiva naprej proti smeri prihoda. Do avta oz. izhodišča je sledil zanimiv rodeo in spust po cesti. Pri avtu sva ob 12.00 uri. Še je čas…
