Greben Rinke – Skuta

326. (13.10.2012)

Ko prispem v Konec ugotovim, da bo danes res gužva v hribih. Komaj najdem dovolj prostora za moj mali avto. Tolaži me, da vsi gotovo niso odšli čez Žmavcarje. Kmalu na začetku dohitim par, ki me vpraša kje se gre za Žmavcarje. Si rečem, da bo zdaj naprej gotovo mir in bom sam. Pa sem do bivaka srečal še sedem!! ljudi. Še nikoli toliko. OK, sej dan je res noro lep. Pa še mraz ni.

Od bivaka do Skute pa sem bil res čisto sam. Tudi na Rinkah nikogar, kar sem malo presenečen. Pred Kranjsko Rinko srečam le družinico kozlov, ki v miru uživajo v pasenju še zadnjih travic preden jih prekrije sneg. Ta je že obležal pod vrhom Kr. rinke.

V žepu sem imel opis smeri. Vendar mi kaj dosti ni pomagal, saj ni natančnega opisa kje in kako. Saj, ko razvozlaš prehode do predzadnje škrbine pred Konjem, potem opisa tudi ne potrebuješ. V začetku pa sem se kar malo lovil. Najprej sem plezal po severni strani, kot piše v opisu. In je šlo b.p. Potem pa pridem do nekakšnega konca, ko se vse skupaj precej prevesi navzdol. V desno sem prepričan, da smer ne vodi. Kaj pa v levo? Ima me, da bi šel preverit. Tja je vodila ozka polička v plati, ampak me je od nje odbilo. Zato ker ni bilo videti, da bi bil na koncu te poličke prehod. Škrbina je bila še precej nišje. Vmes pa luft. Vsaj tako je zgledalo z mojega zornega kota. Zato sem se malo razgledal okoli sebe. Pa sem se takoj odločil za vzpon po dobro razčlenjenem žlebu na greben. In na njegovo južno stran. Na grebenu sem se počutil prav prijetno. Zaradi toplega sončka. Nadaljevanje pa je bilo še vedno v zraku. Najprej sem pogledal ali gre nadaljevanje po razu grebena. Ugotovim, da ne. Pogledan nazaj proti Kranjski Rinki in mi je vse bolj ali manj sumljivo. Še enkrat pogledam opis, ampak še enkrat več ugotovim, da je to brezveze. Gledam južna pobočja, ki niso tako zelo platasta in vertikalna kot severna stran. Zato se počasi spustim kakšnih 50m nižje. Iščem prehode, ki so kar dobro posejani s šodrom. Ampak prev prijetno se kažejo prehodi eden za drugim. Vmes naletim na neke naložene sklade, ki jih prav hitro preplezam in jim tiho šepetam, da naj ostanejo tam kjer so.

Od spodaj mi ni jasno kako bom prišel na drugo stran stolpa, ki se mi je postavil pred nos. A kot že tolikokrat na grebenih, se je tudi tu izkazalo, da je pogled za robom lahko popolnoma drugačen. Lahek prehod do predzadnje škrbine pred Konjem. Tukaj pa mi ni bilo povsem jasno kje je prehod. Levo se čez skok (kakšne pet do deset metrov) v levo vzpenja nekakšna poč. Nekaj časa jo preučujem in ugotovim, da bi me najbrž kar dobro vleklo iz smeri. Še posebej višje gori. Desno tudi ni bilo ne vem kako vabljivo. A zdelo se mi je, da bi bilo lahko bolje. Skrbela me je stabilnost grifov, saj se greben do sem ni kaj preveč izkazal z dobro skalo. Pa še pogled preko globokega grabna proti Jezerskemu ni prav lep. Zaplezam v desno. Poiščem dober grif in se z nogami kar čimvišje potegnem kvišku. Tudi tukaj me malo vleče iz smeri, a vsaj grifi so vredu. Vsaj do trenutka, ko zagrabim lusko, ki mi ostane v roki. Zabrišem jo v graben, tako kot tudi naslednji grif. Miri me dober grif v levi roki. Iščem kam bi zataknil desno roko. Za robom potipam manjši zob in se potegnem na drugo stran. Res neprimeren kraj, če bi odletu. A to je že čez nekaj naslednjih sekund pozabljeno.

Zdaj sem prišel do škrbine pod Konjem. Malo se razgledam. Čudoviti pogledi. Res fajn, saj imaš direktni pogled na čisto gladke stene, ki padajo na Male pode in so vidne tudi že od spodaj. To je pogled na jug. Na sever je globina prav taka, le da je na dnu še lanski sneg in turobna mračnost. Na jugu je vsaj to lepše, da sije toplo sonce:) Nič, prehod je samo v eni smeri, in sicer preko ostrega raza grebena, ki se mu reče Konj. Iz literature je znano, da je prav iz tega raza svoj čas filozof dr. Jug pozdravljal turiste, ki jih je videl na Malih podih:). Višje gori sem opazil en klin. Iščem, če je morda kakšen tudi v škrbini. Pa ga ni. Nekaj razmišljam ali bi se samovaroval in se na koncu vseeno odločim in za vsak slučaj potegnem iz ”ruzaka” štrik. Do prvega klina je treba iz škrbine narediti nekaj gibov. Niso težki. Spomnim se, da sem greben držal kot bika za roge. Je precej ozek. Grifov ni prav dosti, stopi pa so tudi že določeni. Vse skupaj se zakomplicira v višini klina. Tu vpletem vrv. Nad klinom je nekakšen velik buhtelj, ki nima grifov. Če hočeš priti preko, se moraš zanesti na trenje. Kar pa v gojzarjih ni prav enostavno. Ter postaviti noge kar se da visoko. Vso težo prenesem na noge in se nagnem s celim telesom naprej na buhtelj in upam, da mi ne odnese nog s stopov. Vse gre OK in v naslednjem trenutko dobesedno jaham greben. Zato tudi Konj. Spodaj na Malih podih vidim planince kako se vzpenjajo proti Skuti. Malo posedim a kmalu se podam naprej do škrbine nad Konjem.

Naslednja poteza je bila kako se pregoljufati preko stolpa, ki zgleda, da se bo vsak čas podrl. Spodaj oranžna skala posuta s peskom. Bloki so naloženi eden čez drugega. Opis mi zopet nič ne pomaga. Čisto spodaj naletim na klin, vendar mi ne more pomagati. Preverim najprej levo stran, ampak se takoj sporazumem s samim s seboj, da tu ni prehoda. Ostane mi samo še prehod v desno. Ki pa zgleda še najbolje od vsega. Res da imaš občutek, da je vse precej podrto, pa sem bil pozitivno presenečen, kako fajn grifi se lahko najdejo. Niti za trenutek nisem imel občutka, da bi bila skala krušljiva.

Ko pridem okoli stolpa sem se usmeril plezat po severni strani zopet do škrbine, ki pa je že ena zadnjih pred vrhom Skute. Sledi še nekaj lažjega plezanja, preden prideš prav na sam vrh Skute.

Tu sem si malo oddahnil, potem pa pičil proti Kokrškemu sedlu. Ponovno sem prijetno presenečen, ko ugotovim, da se sestop danes prav nič ne vleče, saj imam v spominu, da je sestopa po tej stezi celo reč.

Ob novem bivaku na Velikih podih se malo zleknem v mehke trave in nastavljam toplemu soncu. Kako fajn je v hribih!

Durmitor

325. (10. – 13.10.2012)

Uf, komaj dohajam… Kakorkoli; v torek popoldan sva se odpravila pustolovščini naproti. Prav fajn se mi zdi, ker se je vse skupaj zelo na hitro odvilo. Brez nekega odvečnega planiranja… samo akcija! In to je to.

Sonce je pravkar zašlo, z Lojzem pa se peljeva po avtocesti že globoko na Hrvaškem. Prometa je bolj malo, kar nama zelo odgovarja, saj se kilometri hitro in vztrajno nabirajo. O cilju pa raje še ne razmišljava. Kmalu se znajdeva v Slavonskem brodu; na ”granici”. Preko hrvaške gre b.p. Prevoziva reko, ki državi razmejuje. Kamioni stojijo ob ozki cesti. Kar naenkrat se pred nama nalima en bosanc z golfom. Opaa… Stisnem bremzo. Še dobro, da sva pozorna. Prideva do policaja. Vse ”štima”. Prideva do carinika. Nič ne ”štima”. Vpraša:”Kje imata ”atakarnet”” ali nekaj takega. Itak ga nisem nič razumel, zato sem mu že hotel predlagati, da bi se pogovorila v angleščini, pa sem se ugiznil v jezik, ker bi bilo to najbrž pa že preveč. Vidim, da je precej živčen, zato povzdiguje glas in nekaj z rokami maha. Končno uspem ugotoviti, da naj mu sledim v njegovo pisarno. Spet mi začne razlagati, da morava imeti za vstop v Bosno dokumente o uvozu blaga. Mu idiotu razlagam, da greva z bicikli kolesarit in da sta ta dva bicikla že v letih in da nista ukradena (sem mu hotel povedat, da ni povsod bosna). A se ne da. Namigne, da lahko to urediva na špediciji, ki je blizu njegovega kontejnarja in da bo to koštalo 25 EUR po osebi. Si mislim; jeb… se ti. Še enkrat se poskusim izpogajati v najino korist (jasno, brez dodatnega plačila), a sem neuspešen. Poleg tega pa tudi kolega policaj postaja zelo nervozen in se kar trese. Drugi kolega pa ga vzpodbuja in se nekaj pritožuje kako so njega ”zajebaval” na naši meji, ko je prečkal Slovenijo. No, tukaj sem imel jaz dosti in sem mu rekel, da sprejemam njegov predlog, da obrneva avto in ne vstopiva v Bosno. Ob povratku na hrvaško stran, se hrvaški policaj in carinik čudita zakaj obračava. Ko jim poveva zgodbo, nama potrdijo sume, da na ta način  ”tražijo novac”.

Midva se pa ne dava. Čeprav sva že iskala rezervne plane, greva na sosednji mejni prehod. Tam prečkava mejo brez problema!? ”Brez” dokumentov za stare osebne bicikle. Jaooo… Brez veze nadaljnega komentiranja. Po mukotrpni vožnji skozi Bosno se nama malo pred Sarajevom pokaže Marija v obliki avtoceste. Sej to je ”nevjerovatno”… Sarajevo obvoziva. Po dolgi, zeloooo dolgi in naporni cesti (na trenutke je bila cesta bolj podobna kolesarski stezi!!), prideva do bosansko-makedonske meje. Do sem sva vozila že kakšnih 10 ur. Za čuda gre na meji vse gladko. Jasno, kako ne, če pa sva se policaju prikazala kot dva duha sredi noči. Še čudno, da nisva dobila kakšne okoli ušes, ker motiva njegov nočni mir in spanec. Kmalu za mejo se nama prikaže smerokaz za Žabljak. Kasneje zveva, da sva se peljala preko Durmitorja. Tukaj pa se je začela prava kalvarija. Cesta obupno ozka (dva avtomobila se ne bi mogla varno obvoziti), ves čas se vzpenjava ali spuščava. Po neverjetnih 13ih urah vožnje, prispeva ob 5.15 zjutraj v Žabljak. Razmišljava ali naj pokličeva gostitelje ob tej nemogoči uri ali ne, kljub temu, da so nama zagotovili, da lahko pokličeva kadarkoli. To slednje prevlada in že čez kakšne pol ure leživa kot ubita v postelji. Težko je opisati to olajšanje…

Isti dan, še pred poldnevom se zbudiva, nekaj malega pojeva in se spraviva na najino prvo turo. Na ogledno turo po okolici Žabljaka. Najprej zavijeva k Crnem jezeru in njegovi okolici. Ugotoviva, da je narava res krasna. Zelo spominja na našo Pokljuko. Smreke košate, veje do tal, polno zelenja, smaragdna jezera. Lepo! Pred vstopom v park (Žabljak je del nacionalnega parka Durmitor) se zglasiva pri hišici ob rampi. Plačava vstopnino 2 eura na osebo. Potem pa ubereva strmo cesto, ki vodi proti nekemu kampu in naprej neznano kam. Prepustiva se intuiciji in informacijam, ki so na tablah ob planinskih potkah. Nekaj časa vlečeva kolesi za roge, potem pa narediva še krajši sprehod do čistine nad gozdom. Odpre se krasen pogled na hribe nad Žabljakom in v osrčju Durmitorja. Nato se odpeljeva nazaj (po singlcah) k Crnem jezeru. Tu pa narediva še panoramski obvoz jezera, ki ponuja krasen sprehod in ogled jezera po celem obsegu. Ker je ostalo še nekaj dneva, se odpeljeva še v en hrib. Bivše smučišče. Spet en krasen vzpon in razgledišče na dolino. Po 37 km in 700 višincih meniva, da je čas za odhod v bazo. Po še kakšno minutko spanja, še prej pa rehidracijo in polnjenje baterij.

V muzeju (ajde, rečmo, da je bil to muzej) sva dobila informacijo, da obstaja krožna tura okoli Durmitorja. Ta se imenuje Durmitorski prstan. Vse se poklopi z informacijami, s katerimi sva v manjši meri že razpolagala. Dobiva orientacijske točke ture, zemljevid in naslednji dan sva bila že na tej turi. Najprej sva se nekaj km vozila po glavni cestni povezavi do Nikšiča. Nato pa sva prav kmalu zavila na stransko cesto, ki je res stranska. A v zelo dobrem stanju. Boljša cesta kot vsaka naša! Itak se po teh cesta nihče ne vozi. Pol leta je pod snegom, v drugi polovici leta pa si ljudje ne morejo privoščiti kaj dosti benza, saj so cene goriva primerljive našim. In tako ostanejo ceste lepe. Nama to povsem odgovarja, saj sva na razdalji več kot 80 km srečala le štiri avtomobile in dva kamiona. Noro! Le približno 13 km ceste je makedamske in dokaj strme. A to gorskih kolesarjev ne moti prav dosti, kajne? Del poti (cirka 20km) nama je turo popestril potepuški pes. Že ko sva bila popolnoma prepričana, da sva se ga otresla, se je vedno znova pojavil ob najinih kolesih. Saj ni bil nadležen, a vseeno je pritiskal na najino vest, če bi se mu kaj zgodilo. Upava, da še živi in da si ni blazinice na tacah popolnoma ”znucal”:) Midva sva se odločila za Durmitorski prstan v smeri urinega kazalca. A bolje bi bilo, če bi se ga lotila v obratni smeri. Tudi domačini so nama povedali, da se ga običajno (jasno, z avtom) lotijo tako. Pa nič zato. Kosilo sva si privoščila nekje na pol poti. Nič kaj zadovoljna s hrano sva se podala naprej v mrzel veter. Kako sva čakala na strm klanec, ki bi naju ogrel!

Ločnico, med zahodnim delom Durmitorja in Žabljakom, predstavlja kanjon Sušice. Gre za zelo globok kanjon (po moji oceni okoli 500 višincev), ki ima v obdobju taljenja snega na dnu jezero. Ima pa tudi Motel, za katerega si ne morem predstavljati, da kdaj sprejme kakšne goste. Saj če nimaš vsaj 4×4 terenca, je bolje, da se v kanjon ne spustiš. Ko prideva na vrh kanjona, sva že dodobra zdelana. Dan se počasi preveša v večer, energija popušča. Pijače pa tudi ni več. Ko prideva do Male Crne gore, vasi na drugem ”planetu”, najdeva na obcestni tabli podatek, da je do Žabljaka še 25 km. ”O porka mad…” si rečeva in pogledava v hrib, kamor se je cesta zajedala kot nekakšen privid. Na sredi klanca naju je zapustilo še sonce. Ko končno prikopljeva na vrh sedla, kjer se cesta na najino srečo ne vzpenja več, prideva do razgledišča na kanjon reke Tare. Na drugi strani ceste pa se vzpenja pobočje proti vrhu gore Štuoc. Na sedlu se oblečeva, saj se je temperatura spustila dokaj nizko. Potrebovala sva tudi rokavice in kapo. Na sredini spusta si želiva nataknit na čelado čelne svetilke, nakar ugotoviva, da jih nimava s seboj. Preostane nama le še spust na srečo in v želji na ugodni razplet do vznožja. Na srečo so ceste res prazne avtomobilov. Po 86 km in cirka 2000 višincih sva se v popolni temi le pripeljala nazaj v bazo. Tu naletiva na Milana (šef gostiteljev), ki naju povabi na pomenek in pijačo. Da kasneje ne bi bilo prevelikih presenečenj, za zdravje zvrneva vsak kakšno rakijo že v najini sobi. Jasno se temu nisva mogla izognit niti kasneje pri Milanu in Radi.

Na Žabljaku sva spoznala tudi Igorja in Robija. Dva Zasavca. Robi postavlja svojo hišico v bližini. Robi pa mu pomaga. Skupaj smo prebili dva večera in kakšno rekli pri Milanu.

Naslednji dan se je uresničila neugodna vremenska napoved. Dež! Kaj pa zdaj? Samo brez panike, sva si rekla. Tako sva si šla pogledat znamenit most čaz Taro, za vsak primer pa sva v avto vrgla še opremo za plezat. Most, ki je imel pomembno vlogo med II. svet. vojno. Most je dolg 365 metrov, 172 m nad reko Taro, zgrajen iz petih kamnitih obokov in je bil v času izgradnje največji, tovrstni most v Evropi. Po ogledu sva se odpravila še v lokalno plezališče, kjer sva zategnila dve smeri. Plezališče je postavljeno v krasen in prijeten prostor. Opremljal pa ga je nek Italijan, ki je smeri opremljal tudi v Paklenici (po spominu).

Ker se vreme ni imelo namena izboljšati, sva se odločila, da bova spakirala kovčke in se odpeljala nazaj proti domu. No, še prej proti Sarajevu in tam na njihove specialitete, ki so nama res manjkale. To sva, po ponovni mukotrpni vožnji, dodobra izkoristila. Pa sprehod po Baščaršiji in obujanje spominov izpred mnogih let, ko smo še s klubom hodili na tekme v te konce. Ko sva imela vsega dovolj, bi morala poiskati prenočišče in prebiti noč. Pa sva se odločila, da jo kar direktno ucvreva nazaj proti domu. Bova pač izmenjaje vozila.

Po spet mnogih, težkih urah vožnje, sva proti jutri prispela domov. Kako se je prilegla domača postelja.

Celotna dogodivščina je bila, z mojega zornega kota, prav prijetna. Seveda bi moral pri vsem tem pozabiti na vožnjo in dogodke na bosanski meji. Poleg tega ne bi imel nič proti, če bi bile cene nekoliko nižje. A vedno se moraš najprej nekaj naučiti, da lahko to potem uspešno uporabiš v svojo korist. Zato mislim, da bo naslednjič še bolje. Vremenu pa se, na srečo, itak ne da ukazovat kako naj se vede.

Veliki Grében

324. Veliki Grében (06.10.2012)

Sobota. Še ne vem kam bi šel. Samo še danes obetajo lep dan. Potem naj bi spet čakali na lepše dni. Prejšnji teden se nama je Veliki Grében izmuznil, zato se mi zdi, da je to pravi cilj. Vprašam še Janeza, če gre zraven. Pa sem prav predvideval, da ne bo imel časa. In sem šel.

Ob devetih (kako pašejo te neprezgodnje ure) sem štartal iz Konca. Hitro se dvignem v Gamsov skret. Ne zavijem pod Kogel, ampak grem desno pod Veliki Grében. V zvezi tega grebena se spomnim dogodka, ko smo ”frišni” matičarji spremljali tek na Grintovec (vreme je bilo takrat bolj slabo za plezanje). Pridružil se nam je star kamniški alpinist (mislim, da je bil to Cene Griljc), ki nam je radovednežem razlagal kako se naglasi Veliki Grében. Tako tudi sam naglašujem ta greben tako, kot so nam pravili domačini.

Pred kakšnim tednom dni sem na spletu naletel na zapis nekega alpinista, ki je opisoval ta greben. Pa je zapisal kje se je sam lotil smeri. Tudi jaz sem upošteval njegove besede, saj mi rušje ni prav nič dišalo. A že začetek po platah in prečkah ter prehodih je bil kar ”tapravi”. Najprej se po lepih platkah dvignem za par deset metrov. Nato sem zakoračil v prečko, kjer sem se moral že malo bolj pretegnit. Pridem na manjšo gredo. Pogledam levo, pa ni videti nič oprijemljivega. Pogledam desno, še slabše. Še najbolje je zgledalo prav nad mano. Začelo se je z gladkimi platami in super prijemi na levi. Desna roka je preprijemala grife s podprijemi, leva pa odlično skalo precej zadaj, tako, da je zgledalo, kot da objemam širok sod. Z nogami pa se opiram v gladke plate. Za vsakim grifom si želim, da bi bil naslednji prav tak. Kmalu se znajdem na naslednji gredi. Pa se vprašanje ponovi. Kam? Tokrat kakšen meter sestopim v desno in poiščem prehod. Ključno se mi je zdelo, da je treba obiti previse nad mano. Zgledalo je, da bi bil prehod lahko le enem mestu. Najprej se dvignem po odličnih grifih in nadaljujem prav pod previs. Potrebna bo prečka v levo. Malo me že vleče navzven in cincam kako postavit noge. Levo dam predse, desno za njo, z desno roko se držim podprijema, z levo roko pa se grabim za grif nad glavo. Ko se potegnem okoli roba pridem na naslednjo gredo, kjer pa se vidi, da so težave za mano. Sledijo krajši skoki in gamsje stečine. Prehodi so bili jasni.

Ko sem prišel na greben sem hrati tudi spoznal, da sem se odločil pravilno. Če bi šel spodaj po stezi naprej na greben, bi ves čas lomastil po borovcih. A povsem se jim nisem mogel izogniti. Že na grebenu sem se jih moral otepati, a na srečo le kakšnih 10 metrov. Potem sem se spet usmeril v skalo in z užitkom poplezaval po izvrstni skali. Greben se je nadaljeval s skalo in pa tudi z odseki strme trave. A gamsi so storili veliko delo in skoraj ves čas poplezavaš po nekakšnih štengah.

Grebenu se tukaj postavi na pot večji vrh v grebenu, ki ga moraš nakako obiti. Gledam zdaj levo zdaj desno. Mislim, da je leva stran malo bolj prehodna, zato se odločim najprej pogledat okoli levega vogala. In glej ga glej! Kdo bi si mislil. Čeprav sem se istočasno tudi spomnil zapiskov z neta, ki so govorili o nekakšnih lovskih žicah. Pa je imel ta pisec najbrž v mislih jeklenico, ki jo je nevem kdo in kdaj tja pritrdil. On pravi da lovci!? Zajla se pojavi še enkrat, ki je bila postavljena na kar pravem mestu (zelo strme trave s kakšno skalo vmes). Ko sem spet stopil na greben sem se ustavil in si dal duška. Lepa in mehka travca ti kar ne pusti nadaljevanja.

Sledil je še kakšne deset minutni vzpon po vrhu grebena z razgledi na vse strani. Nato pa vršni možic in sestop v Žmavcarje. Po travah sestopim na pot, ki vodi na bivak pod Skuto. Tu se vležem v trave in gledam, kako so se iz doline prikradle prve meglice. Čez pol ure je bil greben obdan z gosto meglo, ki ni izginila niti, ko sem se po štirih urah lazenja po hribih, odpeljal nazaj v dolino. Spet en fajn dopoldan.

Korošica

323. (29.09.2012)

V Bistrici se skoraj zaletiva v Tineta. Pogledava preko njegove glave proti Koglu. Pa ga ne vidiva. Že Gamsov skret je totalno zabasan s črnimi, pretečimi oblaki. Kaj šele Veliki greben. Obrneva avto in se odpeljeva preko mostička nazaj proti Kamniku. Ampak samo do tam, kjer se štarta za Presedljaj. S sabo nisva imela nobenega zemljevida, kaj dosti pojma o sami poti pa tudi nisva imela. Spodaj je bila sicer markacija… Zato sva šla tja, kamor je ta kazala.

Kmalu pa srečava še table na drevesu in te naju usmerijo za Presedljaj. Po dobri uri sva tam (se je vleklo ko pr norcih!). Jugo naju klofta, borovci praskajo po rokah, nogah in obrazu, megle pa se nama smejijo v faco. A so jih dobili nazaj po kakšne 100 ali 200 višincev! Tam jih je veter dodobra nagnal…

Po kakšnih dveh urah in pol sva bila v koči na Korošici. Nekaj ljudi se krepča pred koči, midva pa sva raje pobegnila kar za peč. Pa tudi če je bila ta hladna. Privoščiva si odličen čaj in nekaj za pod zob. Prijazni oskrbnici nama izročita plezalne vodničke za vse tod okoli (Dedec, Vežica, Vršiči, Zeleniške, Ojstrica). Ugotoviva, da je imel Franček svoje prste vmes skoraj pri vsaki smeri. Tam, kjer pa ga ni, so bili zraven vsi ostali znameniteži alpinizma tistega časa.

Ko imava vsega dovolj se pobereva iz bajte še midva. Še prej oskrbnici sporočiva, da se naslednjič vidimo, ko pridemo plezat. ”Kje gre lovska mimo Dedca in Vežice in če jo lahko kje kiksneva?” sva jo še vprašala. Pove, da kmalu zavije s poti in da sva midva videti taki pojavi, da jo ne bi smela zgrešiti. Kljub temu, da veliko ljudi po treh urah prilomasti nazaj in se okrepča ter odide v dolino po markacijah. Prepričana, da ima prav, sva jo pičila z brega v močnem vetru proti Petkovim njivam.

Prav kmalu se megle razpodijo in vsi vršaci so kot na dlani. Do Petkovih njiv je res malo cik caka in pa lomastenja po borovcih. A večjih težav ni. Petkove njive so res lepa travnata ”planota”. Super plac za tabor!! In še lepše izhodišče za plezarijo.

Pot ves čas sledi vznožju sten. Nižje spodaj postane teren eno samo melišče. Še nižje pa se ustaviva tik pod steno iz katere v vetru plapola prusik. V popolnoma gladki in previsni plati. Sicer je smer navrtana, tako kot tudi sosednja, a le kdo se spravi vanju?

Slediva strmi gozdni poti in kmalu prideva do tistega skoka, ki se mi zdi, da sem nekoč in nekje nekaj bral o njem. V žlebu na levi opazim rinko in svedrovec za abzajl. Midva sva pač na drugi strani v gmajne, zato se odločiva, da bova skok preplezala po strmih travah in nekaj platkah. Spodaj uvideva, da bi bilo mnogo lažje skok obdelati po žlebu. Pa drugič! Zdaj veva:)

Na koncu je sledilo še nakaj hoje po gozdu in zgoraj, višje postanek ob tolmunu. Pravi balzam po dolgi hoji, ko sem pomočil noge v vodo. Pa sproščeno sedenje in poslušanje ničesar. No, ja edino Lojz je nekaj klanfal ves čas in motil ta mir :))

Na koncu se je tura razvila v prav lušten kondicijski in sproščujoč izlet, ki je potekal v neznano znanih koncih (mnogokrat sem gledal v ta konec iz Zeleniških).