Korošica

323. (29.09.2012)

V Bistrici se skoraj zaletiva v Tineta. Pogledava preko njegove glave proti Koglu. Pa ga ne vidiva. Že Gamsov skret je totalno zabasan s črnimi, pretečimi oblaki. Kaj šele Veliki greben. Obrneva avto in se odpeljeva preko mostička nazaj proti Kamniku. Ampak samo do tam, kjer se štarta za Presedljaj. S sabo nisva imela nobenega zemljevida, kaj dosti pojma o sami poti pa tudi nisva imela. Spodaj je bila sicer markacija… Zato sva šla tja, kamor je ta kazala.

Kmalu pa srečava še table na drevesu in te naju usmerijo za Presedljaj. Po dobri uri sva tam (se je vleklo ko pr norcih!). Jugo naju klofta, borovci praskajo po rokah, nogah in obrazu, megle pa se nama smejijo v faco. A so jih dobili nazaj po kakšne 100 ali 200 višincev! Tam jih je veter dodobra nagnal…

Po kakšnih dveh urah in pol sva bila v koči na Korošici. Nekaj ljudi se krepča pred koči, midva pa sva raje pobegnila kar za peč. Pa tudi če je bila ta hladna. Privoščiva si odličen čaj in nekaj za pod zob. Prijazni oskrbnici nama izročita plezalne vodničke za vse tod okoli (Dedec, Vežica, Vršiči, Zeleniške, Ojstrica). Ugotoviva, da je imel Franček svoje prste vmes skoraj pri vsaki smeri. Tam, kjer pa ga ni, so bili zraven vsi ostali znameniteži alpinizma tistega časa.

Ko imava vsega dovolj se pobereva iz bajte še midva. Še prej oskrbnici sporočiva, da se naslednjič vidimo, ko pridemo plezat. ”Kje gre lovska mimo Dedca in Vežice in če jo lahko kje kiksneva?” sva jo še vprašala. Pove, da kmalu zavije s poti in da sva midva videti taki pojavi, da jo ne bi smela zgrešiti. Kljub temu, da veliko ljudi po treh urah prilomasti nazaj in se okrepča ter odide v dolino po markacijah. Prepričana, da ima prav, sva jo pičila z brega v močnem vetru proti Petkovim njivam.

Prav kmalu se megle razpodijo in vsi vršaci so kot na dlani. Do Petkovih njiv je res malo cik caka in pa lomastenja po borovcih. A večjih težav ni. Petkove njive so res lepa travnata ”planota”. Super plac za tabor!! In še lepše izhodišče za plezarijo.

Pot ves čas sledi vznožju sten. Nižje spodaj postane teren eno samo melišče. Še nižje pa se ustaviva tik pod steno iz katere v vetru plapola prusik. V popolnoma gladki in previsni plati. Sicer je smer navrtana, tako kot tudi sosednja, a le kdo se spravi vanju?

Slediva strmi gozdni poti in kmalu prideva do tistega skoka, ki se mi zdi, da sem nekoč in nekje nekaj bral o njem. V žlebu na levi opazim rinko in svedrovec za abzajl. Midva sva pač na drugi strani v gmajne, zato se odločiva, da bova skok preplezala po strmih travah in nekaj platkah. Spodaj uvideva, da bi bilo mnogo lažje skok obdelati po žlebu. Pa drugič! Zdaj veva:)

Na koncu je sledilo še nakaj hoje po gozdu in zgoraj, višje postanek ob tolmunu. Pravi balzam po dolgi hoji, ko sem pomočil noge v vodo. Pa sproščeno sedenje in poslušanje ničesar. No, ja edino Lojz je nekaj klanfal ves čas in motil ta mir :))

Na koncu se je tura razvila v prav lušten kondicijski in sproščujoč izlet, ki je potekal v neznano znanih koncih (mnogokrat sem gledal v ta konec iz Zeleniških).

[Prikaži kot projekcijo]