359. (16.04.2014)
Mrzel teden se je napovedoval. In še ena zadnjih priložnosti za plezanje v zimskih razmerah pri nas. Zato se z Bogdanom zmeniva (ni bilo tako lahko, saj se kar nisva mogla odločiti kam bi šla), da se še isti dan zapeljeva v Vrata. Tu parkirava na mestu št. 1; tik pred rampo.
V soju čelnih svetilk se sprehodiva mimo samotnega Šlajmarjevega doma in poiščeva stezo za Bivak IV. Prečiva veliko plazovino, udobno hodiva po snegu do gozda, tega pa prav hitro pustiva za nama, ko se v spremstvu polne lune prebijava čez prva, strma pobočja pod Stenarjem. Čeprav je hoja nižje prav romantična, pa to prekine močan in mrzel severni veter. Ker je snega res ogromno, se bolj slabo znajdem v popolnoma spremenjenem okolju. Bil sem mnenja, da se morava držati bolj levo, a se je to izkazalo kot napaka, zato sem se prav z veseljem usmeril v smer, kjer je hodil Bogdan. Hoja je bila zelo udobna. Sneg je bil popolnoma predelan in zbit. Le višje, že čisto blizu bivaka, se je strmina povečala in sva hodila po sprednjih zobeh. A po dveh urah in pol sva vseeno stala pred vrati bivaka.
Termometer kaže slabe -2°C. Saj ni čudno, saj ni bilo niti gašperčka niti radiatorjev. Ahhh… Nekaj pojeva, popijeva in se pripraviva za spanje. Zjutraj se zbudiva pri -5°C in zaletavanju vetra v bivak. Nič kaj nisem vesel, ko me prime na potrebo. Zunaj se sučem okoli bivaka in iščem čimvečje zavetrje, a nič kaj dosti ne pomaga. Ko še zadnjič slišim prihajajoči val vetra, hitro potegnem hlače na pas in zbežim na udobnih -5°C.
Ob mislih na mrzel veter se nama nič kaj ne mudi na plano. A počasi se je tudi veter umiril in že sva prečila široko pobočje pod Križem in Stenarjem. Najprej zavijeva v Kavkin slap, kjer si privoščiva vsak po en poiskus. Sprva je tako dobro kazalo, a ko sva poskušala preplezati vstopni skok s krhkim ledom, sva se raje odločila, da ostane smer izziv za prihodnje. Odpraviva se bolj proti desni, v smeri Stenarskih vratc, do vstopa v Prevčevo smer.
Sneg je odličen. Cepini grabijo v dolgih prečkah v spodnjem delu. Ko se približava srednjemu delu sva poiskala prehode v skali, med katerimi so bili narejeni lepi ledni trakovi. Na ogromnem snežnem pobočju, že proti vrhu, se je Bogdan odločil, da bo pogledal v shrambo nahrbtnika. Ta čas jaz izkoristim za izvidnico okoli ogromnega stolpa, kjer je v vodničku vrisana originalna smer. Sprva je Bogdan predlagal plezanje po grebenu, meni pa se je zdel obvoz stolpa in s tem pristop precej visoko pod vrh, nekako bolj smiseln. Seveda pod pogojem, da obstaja prehod. In res se izkaže, da se bo dalo splezati na greben, zato sporočim Bogdanu, da naj mi sledi.
Vse do tega, zadnjega raztežaja, sva plezala nenavezana. Tu sva zabila v skalo nad nama jeseničana (če ga kdo rabi naj pride v GORNIK:)), Bogdan pa je začel s plezanjem v zadnjem raztežaju. Sneg ni več optimalen, pokažejo pa se tudi skale. Višje Bogdan zabije še profilca, ki je ostal v smeri, saj ga niti moja močna roka (he he…) ni uspela premakniti niti za milimeter (bravo Bogdan!). Od profilca sva se malenkost spustila in splezala okoli vogala na zadnje strmo snežišče pod grebenom. Na drugi strani grebena me Bogdan varuje. Osupljiv pogled na drugo stran!
Na grebenu, s pogledom na ogromne a prav umetniško narejene opasti, se smer zaključi. Sledi le še krajši vzpon na rob opasti in vrh je bil tu. Razgledi pa veličastni…
