319. (25.08.2012)
Še dobro, da je bilo potrebno vstati sredi noči, saj se je s tem končalo tudi črvičenje v trebuhu in rahel spanec. Kmalu po mučnem prežvekovanju kosmičev sem brzel čez Sorško polje proti Mojstrani. Na nadvozu pred Kranjem srečam majavega poba, ki je najbrž pogledal pregloboko v kozarec. Moč noči. Pa nič zato, saj smo bili vsi enkrat v teh letih. Za ene se ”dan” končuje, za nas pa je to šele začetek.
V Mojstrani poberem Grega in se postaviva v kolono za Vrata. Na parkirišču zapeljeva mimo šotora! v prvo vrsto (privilegij poznavanja parkirišča). Po obveznem dostopu do pod Bavarske (vstop je enak tudi za Peternela ali pa je ta v neposredni bližini) se znajdeva v množici plezalcev. Eni že navsezgodaj abzajlajo, drugi pa čakajo v vrsti za vstop v smer. Midva se vsemu temu izogneva in še preden zbeživa za rob v mirne konce, naju hoče eden od glasnih ”bavarcev” preusmerit na pravo, njihovo pot. Ker ga najprej ignorirava, on pa se ne da, mu kasneje Grega jasno in glasno pove, da midva nisva namenjena v Bavarsko, pač pa v Peternela. Potem je dal mir.
Po dveh raztežajih splezava na nekakšen steber. Odličen plac za varovanje. Tu pa se stena postavi povsem pokonci (no, čez slabih deset metrov) in začne se precej resna plezarija. Na tem stojišču ugotoviva, da ne bova edina v smeri. Ko Grega nad prvo šetico in en plus zraven zavpije, da varuje, pridem na vrsto jaz. Pod rahlim previsom postojim in poskušam dobiti pravo kombinacijo prijemov. Po nekaj študiranja zaplezam v plato in ugotovim, da so grifi dobri, le mišice je treba kar dobro napet. Nahrbtnik me že v tem raztežaju pošteno vleče nazaj, a drugega kot se sprijazniti s tem, ne gre.
Naslednji raztežaji so bolj ko ne tudi pokonci, le da ne tako težki. Vmes se najde tudi kakšen, ki je bolj dostopne narave do pod težav. A ti so kratki. Z Gregom sva se dogovorila, da bo težje raztežaje podelal on. Vmes pa sem tudi sam splezal kakšnega naprej. Tako je Gregu pripadel tudi tisti bolj krušljivi raztežaj, ki je bil že na pogled res nagravžen. A se je izkazalo, da se ob bolj natančni izbiri skale in nekaj sreče, lahko izpleza v višji nivo tudi brez večjih težav. Kmalu za tem sva bila pod zajedo, ki je najtežje mesto v smeri. Gre za zelo strmo plezanje, ki postane pred izstopom iz nje, previsna. Grifi v zajedi so dobri. Opremljenost je odlična, če izvzamemo dejstvo, da v zajedi tiči precej starih klinov, ki so pošteno v letih. Najtežji del v zajedi je mesto tik preden se zajeda prevesi. Tu gre za igro z ravnotežjem in opornim plezanjem. Na dnu zajede poteka ozka poka, ki pa se jo da uporabit le na nekaj mestih. V spominu imam, da sem si lahko pomagal le z zatikom dveh prstov, preden sem se uspel dvignit. V nadaljevanju postane poka precej bolj uporabna. Le do tja je treba priti:). Pa tudi previs se vnese. Meni sta za napredovanje v najtežjem delu pomagala dva kompleta, ki sta si bila narazen kakšen meter, Grega pa je uspel na frej. Skala pa je tekom cele zajede odlična. Še posebej tam, kjer se začne tista poka.
Tudi v nadaljevanju smer ne popusti. Najprej preplezava strme plate, nato pa kmalu prideva do naslednje šestice. Oba greva brez težav preko. Naslednje in zadnje težje mesto v smeri pa se začne v kaminu, kjer ti nad glavo visi zagozdena večja skala. Da so tukaj že iskali različne rešitve nadaljevanja, nama je dal vedeti klin, ki je bil nabit nad kaminom in na drugi strani najinega kasnejšega nadaljevanja. Midva sva se odločila za najbolj logično varianto, ki se je izkazala kot pravilna. Le izstop iz kamina je bil malce bolj tako tako. Nadaljevanje pa je bilo sploh bolj tako tako, saj je vrv povzročala, da so v dolino leteli pravi konkretni izstrelki. Pa koliko jih je bilo. Upal sem le, da je z navezo pod nama vse vredu (kasneje sta nama povedala, da sta bila povsem ven od vpadnice).
Do stika s Skalaško je bil le še en raztežaj zmernega plezanja. Težave so bile za nama. Pred nama pa odločitev o nadaljevanju poteka dogodkov. V prvotnem načrtu sva imela še Čopa, a pogled na uro nama je dal vedeti, da bo moral Čop pozabiti na najin obisk. Ladja pa naju ni premamila. Tako sva se ob vrvi spustila po Skalaški. Zapisati moram, da sem bil prav vesel, da sva se na ta način izognila mučnemu sestopu preko Plemenic.
Po moji oceni je smer zelo konkretna in precej težka, še posebej z vidika orientacije, saj je precej vijuganja v delih smeri, ki ni (včasih povsem) nič opremljena. Z največjimi težavami, ki so bile po moji percepciji in z nahrbtnikom na plečih kar velike, je opravil Grega. Kar pa se skale tiče je ta zelo dobra, le v zadnjem delu predzadnjega raztežaja, ki je ocenjen z II, temu ni tako. Skupna ocena – lepa in napeta avantura.
Pa še eno moje mnenje moram napisat. Po nekaj dneh sem na forumu ferajna, katerega člana sta bila fanta iz naveze pod nama, prebral, da sta se tudi ona morala odpovedati Čopu, ker sta bila pozna. Nič takega, če ne bi bilo iz zapisanega razbrati, da sta bila pozna zaradi naveze spredaj. Spodaj sta bila fanta res hitra, a kar nekajkrat sta si na ključnih mestih pomagala z najino orientacijo (tudi s klici v smeri), ki je v Peternelu kar precej zahtevna. Ves čas se sprehajaš levo in desno. Poleg tega jima je, glede na spodnji del, tempo v zgornjem delu smeri precej padel, saj sta izplezala dosti kasneje, kot pa sta bila v spodnjem delu za nama. Zato bi bilo fajn, če bi bila fanta malo bolj samokritična. Ali pa bi prej vstala! Pa brez zamere.
