Zeleniške

322. (22.09.2012)

Stare, dobre Zeleniške. A še nikoli niso bile tako obljudene. Zjutraj nisem še nisem vedel kam bi šel. Odločim se za Zeleniške. Ob desetih odrinem proti Bistrici, ob enajstih z Jermance. Čez uro in četrt sem stal na Staničevem vrhu, kjer se v megli srečam z navezo, ki je plezala v platkah pod Staničem. Mi pove, da ves čas kapljajo mimo njega ljudje. In res. Prvedva z vrha vidim na škrbini pod Staničevim vrhom. Na naslednjem vthu se srečamo, pozdravimo in vsak gre po svoje.

Malo gor, malo dol. Vmes se kakšna meglica nekoliko zniža, tako da se vidi kakšen vrh več. Kmalu za tem srečam skupino treh planincev, ki ne vedo kaj bi. Sedijo vsak na svojem koncu in se ne morejo zmenit ali bi šli naprej, nazaj ali kam drugam. Prvega moti ker imajo s seboj štrik, drugi je ves v skrbeh, tretji pa nonstop nekaj ropota. Ahh… Po nekaj brezveznih besed pičim mimo. Pa kmalu srečam naslednje tri hribovce. So mladi fantje. Po nekaj besedah ugotovim, da prihajajo iz Reke. Brez besed plezajo naprej in se ne pustijo motit pri občudovanju narave.

Ostal mi je še zadnji del Zeleniških. Ustavim se pri gurtni, ki jo je očitno nekdo namestil za abzajl. Vsako leto se najde kaj novega. Sam grem mimo gurtne v drugo smer in okoli vogala. Sprva malo zoprn sestop, ampak je nadaljevanje lepo. Ta prehod sem odkril pred dvema letoma in se mi zdi boljši kot tisti na drugi strani.

Po dobri uri prečenja sem na Srebrnem sedlu, kjer mi družbo (brez besed, hvala bogu!) dela planinec, ki je prišel iz Korošice. Sledi obvezni ritual, ko se zleknem v mehke trave in uživam v spokojnem miru in prijetno toplem sončku. Ko se naveličam se dvignem in pospravim šila in kopita ter sestopim nazaj proti dolini.

Zeleniške so še vedno lepo jesensko poplezavanje. Prava uživancija.

Spet čez Pelce

321. (16.09.2012)

Včasih je težko najti pravo turo, še težje pravega soplezalca. Tokrat ni bilo težav z nobeno izmed teh dveh stvari. V soboto popoldan sva se z Lojzom napokala v Micko in pičila najprej na enga kozla v Kranjsko goro (Robi, lahko ti je žal:)), potem na razgledno točko na Vršič, potem pa v Zadnjo Trento. Tam sva prespala.

Medtem ko sva zjutraj v miru pospravljala zajtrk, so se planinci že podajali proti Jalovcu. Ko kasneje, čez kakšne pol ure, odrineva še midva, srečavo to četico planincev par sto metrov nad parkiriščem, ki išče stezo. Kmalu jih pustiva zadaj, le ena ženska pred nama je šibala ko sam vrag… Proti Jalovcu.

Midva pa proti zavetišču pod Špičko. Za markirano pot treh ur in pol, sva rabila uro in tričetrt. Ni slabo, si rečeva, pozdraviva prijazni oskrbnici in po zelo okusnem čaju pičiva naprej proti Škrbini za Gradom. Tukaj naju pošteno prezebe. Jaz nataknem rokavice in kapo. Malo višje pa se začnejo razgledi za bogove. Kakšen lep dan se obeta! Čeprav so nama je prvi del smeri delno zakrivale meglice, so se te kmalu razkrojile in vse je bilo … noro lepo.

Najprej sva splezala na Pelc nad Klonicami ali po domače na Pinjo. Kakšno lepo ime za hrib. Pinja! Tam se za kakšno minutko oddahneva, potem pa naprej proti Velikemu Pelcu. Pri prečenju grebena se v celoti gibaš nad 2300m, Pinja pa presega 2400m. Na grebenu ves čas poplezavaš malo gor, malo dol, malo sem, pa malo tja. Ves čas pa imaš res krasne razglede. Če ni meglic!

Tam okrog Srednjega oz. Zadnjega Pelca te pričaka tudi en spust ob vrvi. Če nočeš komplicirat. Lahko pa ga tudi preplezaš. Proti Zadnjemu Pelcu pa zakorakaš tudi med zelo strme trave. Tako, da ti ne uide niti tisti pregovorni del trentarskega plezanja. Na desni naju spremlja greben Pihavcev, ki res zgleda oster kot britev. Pa lepa dolina Bala. Na drugi strani Morež, pa Briceljk. Kasneje izveva, da sta bila Grega in Janez istega dne prav nevrjetno blizu. V zahodnem grebenu Loške stene.

Na koncu, pod Grivo pa še en skok s krasnimi grifi. Pa prečka in okoli vogala na mamljive trave, ki so premamile tudi naju. In tako sva si privoščila pravo hribovsko pavzo. Zleknila sva se v trave, pomalicala, posončila in rekla kakšno ali dve.

Sledile so strme trave in sestop nazaj v Zadnjo Trento. Sredi popoldneva, po osmih urah, sva bila nazaj pri avtu. To je to. Kaj še hočeš več.

Bavarska v sodri

320. (11.09.2012)

Z Lojzom se dobiva že navsezgodaj na Gorenji Savi. Parkirišče v Vratih je polno, a najdeva en malo prostora čisto blizu rampe:) Ni minilo dve minuti odkar sva se pripeljala, sva že hodila proti Aljažu. Same lučke! Čez prvi prag in pod Bavarsko je kar hitro minilo. Zgodba glede obljudenosti izpred dveh tednov se ni ponovila. Pod steno sva bila popolnoma sama. Kako prijetno. Mudilo se nama ni nič, zato temu primerna frekvenca opravil in ležernost.

Prvi raztežaji potekajo gladko. Spodnji previs obvoziva po desni, kar se mi je zdelo kar strmo. Še nisem plezal tega odseka smeri. Napredovanje proti Črnemu grabnu poteka v znamenju štosov in smeha. In najbrž je to botrovalo, da sva šla na gredini predaleč. Kasneje sem ugotovil, da sva padla v Frančkovo smer Spominčica. Jasno, klinov praktično nič. Višje nekoliko bolje, a le za kakšen klin. Smer je na določenih mestih dokaj napeta; pač Frančkova. Vmes ocena tudi A0. Kmalu pa nama prvič nad glavo zaropota. Pogledava navzgor in ugotoviva, da se je nebo zaprlo. ”Saj res”, pomislim in se spomnim vremenske napovedi, ki je tako bolj v ozadju pisalo, da je možna tudi kakšna ploha v Julijcih. A glej ga hudiča! Kasneje, ko sva prišla nazaj v Aljaža nama povejo, da je doževalo (in to kar pošteno) le v Steni in pri Aljažu. Luknja je bila suha. Prav tako Kriški podi. Midva imava pa res srečo, si rečem.

No, iz Spominčice sva našla (pa ne samo midva, tudi neki starejši prehodniki) prehod v Bavarsko. Tako sva prišla v predzadnji raztežaj. Tukaj pa se je ulila sodra. Prec sva bila mokra kot cucka. Vmes je za kakšno minutko popustilo, potem pa spet.

Na koncu smeri se razveževa in pičiva naprej v Nemško grapo. Nekaj časa greva nenavezana. Tudi višje gori. Tam pa sva se raje navezala. Vse naokrog mokro in teče. Kasneje se raje preobujem še v plezalnike. Pridem do kamina. Pogledam navzgor in nič ne vidim. Špegle mi zasipa sodra. Teče mi za rokave in vrat. V prste me grize mrzla voda.  S težkimi mukami se prebijem čez in upam, da bo štrika še dovolj. Pridem na vrh nekakšnega stolpa. Tukaj pa konec štrika. Nič, vsaj stojim vredu, si rečem in začnem nabijati varovališče. Naravnost slaba skala, desno plata brez razpoke, levo plata, a razpoka se vidi malo višje. Tam mi uspe zabiti dober klin. Ok, zdaj pa vsaj še enega, saj sem vedel, da bo imel Lojz kar dosti dela, da bo prišel čez. Naslednjega zabijem le par centimetrov. Več ne gre. Poskusim še s profilcem. Tudi ta bo držal. Vsaj upam! Kasneje, ko Lojz, zaradi krčov, obvisi na štriku, se to potrdi in si oddahnem. Ko tudi Lojz prefajta ta del, imava pot proti izhodu iz Zimmer Jahna odprto. Sodra pa naju še kar zasipa.

Kot bi se nekdo tam zgoraj delal nora iz naju, je dež prav v zadnjem raztežaju ponehal. Še prej dvakrat pošteno zagrmi. A izstopila sva brez kapuce na glavi, čeprav vseeno v mokri skali.

Na vrhu pogledava na uro in zgroženo opaziva, da je že pozno popoldan. Si rečeva, kamor je šel bik, naj gre pa še štrik. In sva jo počasi odrajžala v dolino.

Stena – Peternel

319. (25.08.2012)

Še dobro, da je bilo potrebno vstati sredi noči, saj se je s tem končalo tudi črvičenje v trebuhu in rahel spanec. Kmalu po mučnem prežvekovanju kosmičev sem brzel čez Sorško polje proti Mojstrani. Na nadvozu pred Kranjem srečam majavega poba, ki je najbrž pogledal pregloboko v kozarec. Moč noči. Pa nič zato, saj smo bili vsi enkrat v teh letih. Za ene se ”dan” končuje, za nas pa je to šele začetek.

V Mojstrani poberem Grega in se postaviva v kolono za Vrata. Na parkirišču zapeljeva mimo šotora! v prvo vrsto (privilegij poznavanja parkirišča). Po obveznem dostopu do pod Bavarske (vstop je enak tudi za Peternela ali pa je ta v neposredni bližini) se znajdeva v množici plezalcev. Eni že navsezgodaj abzajlajo, drugi pa čakajo v vrsti za vstop v smer. Midva se vsemu temu izogneva in še preden zbeživa za rob v mirne konce, naju hoče eden od glasnih ”bavarcev” preusmerit na pravo, njihovo pot. Ker ga najprej ignorirava, on pa se ne da, mu kasneje Grega jasno in glasno pove, da midva nisva namenjena v Bavarsko, pač pa v Peternela. Potem je dal mir.

Po dveh raztežajih splezava na nekakšen steber. Odličen plac za varovanje. Tu pa se stena postavi povsem pokonci (no, čez slabih deset metrov) in začne se precej resna plezarija. Na tem stojišču ugotoviva, da ne bova edina v smeri. Ko Grega nad prvo šetico in en plus zraven zavpije, da varuje, pridem na vrsto jaz. Pod rahlim previsom postojim in poskušam dobiti pravo kombinacijo prijemov. Po nekaj študiranja zaplezam v plato in ugotovim, da so grifi dobri, le mišice je treba kar dobro napet. Nahrbtnik me že v tem raztežaju pošteno vleče nazaj, a drugega kot se sprijazniti s tem, ne gre.

Naslednji raztežaji so bolj ko ne tudi pokonci, le da ne tako težki. Vmes se najde tudi kakšen, ki je bolj dostopne narave do pod težav. A ti so kratki. Z Gregom sva se dogovorila, da bo težje raztežaje podelal on. Vmes pa sem tudi sam splezal kakšnega naprej. Tako je Gregu pripadel tudi tisti bolj krušljivi raztežaj, ki je bil že na pogled res nagravžen. A se je izkazalo, da se ob bolj natančni izbiri skale in nekaj sreče, lahko izpleza v višji nivo tudi brez večjih težav. Kmalu za tem sva bila pod zajedo, ki je najtežje mesto v smeri. Gre za zelo strmo plezanje, ki postane pred izstopom iz nje, previsna. Grifi v zajedi so dobri. Opremljenost je odlična, če izvzamemo dejstvo, da v zajedi tiči precej starih klinov, ki so pošteno v letih. Najtežji del v zajedi je mesto tik preden se zajeda prevesi. Tu gre za igro z ravnotežjem in opornim plezanjem. Na dnu zajede poteka ozka poka, ki pa se jo da uporabit le na nekaj mestih. V spominu imam, da sem si lahko pomagal le z zatikom dveh prstov, preden sem se uspel dvignit. V nadaljevanju postane poka precej bolj uporabna. Le do tja je treba priti:). Pa tudi previs se vnese. Meni sta za napredovanje v najtežjem delu pomagala dva kompleta, ki sta si bila narazen kakšen meter, Grega pa je uspel na frej. Skala pa je tekom cele zajede odlična. Še posebej tam, kjer se začne tista poka.

Tudi v nadaljevanju smer ne popusti. Najprej preplezava strme plate, nato pa kmalu prideva do naslednje šestice. Oba greva brez težav preko. Naslednje in zadnje težje mesto v smeri pa se začne v kaminu, kjer ti nad glavo visi zagozdena večja skala. Da so tukaj že iskali različne rešitve nadaljevanja, nama je dal vedeti klin, ki je bil nabit nad kaminom in na drugi strani najinega kasnejšega nadaljevanja. Midva sva se odločila za najbolj logično varianto, ki se je izkazala kot pravilna. Le izstop iz kamina je bil malce bolj tako tako. Nadaljevanje pa je bilo sploh bolj tako tako, saj je vrv povzročala, da so v dolino leteli pravi konkretni izstrelki. Pa koliko jih je bilo. Upal sem le, da je z navezo pod nama vse vredu (kasneje sta nama povedala, da sta bila povsem ven od vpadnice).

Do stika s Skalaško je bil le še en raztežaj zmernega plezanja. Težave so bile za nama. Pred nama pa odločitev o nadaljevanju poteka dogodkov. V prvotnem načrtu sva imela še Čopa, a pogled na uro nama je dal vedeti, da bo moral Čop pozabiti na najin obisk. Ladja pa naju ni premamila. Tako sva se ob vrvi spustila po Skalaški. Zapisati moram, da sem bil prav vesel, da sva se na ta način izognila mučnemu sestopu preko Plemenic.

Po moji oceni je smer zelo konkretna in precej težka, še posebej z vidika orientacije, saj je precej vijuganja v delih smeri, ki ni (včasih povsem) nič opremljena. Z največjimi težavami, ki so bile po moji percepciji in z nahrbtnikom na plečih kar velike, je opravil Grega. Kar pa se skale tiče je ta zelo dobra, le v zadnjem delu predzadnjega raztežaja, ki je ocenjen z II, temu ni tako. Skupna ocena – lepa in napeta avantura.

Pa še eno moje mnenje moram napisat. Po nekaj dneh sem na forumu ferajna, katerega člana sta bila fanta iz naveze pod nama, prebral, da sta se tudi ona morala odpovedati Čopu, ker sta bila pozna. Nič takega, če ne bi bilo iz zapisanega razbrati, da sta bila pozna zaradi naveze spredaj. Spodaj sta bila fanta res hitra, a kar nekajkrat sta si na ključnih mestih pomagala z najino orientacijo (tudi s klici v smeri), ki je v Peternelu kar precej zahtevna. Ves čas se sprehajaš levo in desno. Poleg tega jima je, glede na spodnji del, tempo v zgornjem delu smeri precej padel, saj sta izplezala dosti kasneje, kot pa sta bila v spodnjem delu za nama. Zato bi bilo fajn, če bi bila fanta malo bolj samokritična. Ali pa bi prej vstala! Pa brez zamere.