322. (22.09.2012)
Stare, dobre Zeleniške. A še nikoli niso bile tako obljudene. Zjutraj nisem še nisem vedel kam bi šel. Odločim se za Zeleniške. Ob desetih odrinem proti Bistrici, ob enajstih z Jermance. Čez uro in četrt sem stal na Staničevem vrhu, kjer se v megli srečam z navezo, ki je plezala v platkah pod Staničem. Mi pove, da ves čas kapljajo mimo njega ljudje. In res. Prvedva z vrha vidim na škrbini pod Staničevim vrhom. Na naslednjem vthu se srečamo, pozdravimo in vsak gre po svoje.
Malo gor, malo dol. Vmes se kakšna meglica nekoliko zniža, tako da se vidi kakšen vrh več. Kmalu za tem srečam skupino treh planincev, ki ne vedo kaj bi. Sedijo vsak na svojem koncu in se ne morejo zmenit ali bi šli naprej, nazaj ali kam drugam. Prvega moti ker imajo s seboj štrik, drugi je ves v skrbeh, tretji pa nonstop nekaj ropota. Ahh… Po nekaj brezveznih besed pičim mimo. Pa kmalu srečam naslednje tri hribovce. So mladi fantje. Po nekaj besedah ugotovim, da prihajajo iz Reke. Brez besed plezajo naprej in se ne pustijo motit pri občudovanju narave.
Ostal mi je še zadnji del Zeleniških. Ustavim se pri gurtni, ki jo je očitno nekdo namestil za abzajl. Vsako leto se najde kaj novega. Sam grem mimo gurtne v drugo smer in okoli vogala. Sprva malo zoprn sestop, ampak je nadaljevanje lepo. Ta prehod sem odkril pred dvema letoma in se mi zdi boljši kot tisti na drugi strani.
Po dobri uri prečenja sem na Srebrnem sedlu, kjer mi družbo (brez besed, hvala bogu!) dela planinec, ki je prišel iz Korošice. Sledi obvezni ritual, ko se zleknem v mehke trave in uživam v spokojnem miru in prijetno toplem sončku. Ko se naveličam se dvignem in pospravim šila in kopita ter sestopim nazaj proti dolini.
Zeleniške so še vedno lepo jesensko poplezavanje. Prava uživancija.
