314. (04.08.2012)
Komaj sva se z Gregom vrnila iz zahodnih Julijcev, že se pokam na bicikel, kamor me je ”prisilila” tamala. No, ne ravno prisilila, pač pa sem bil žrtev zarote. Pred časom sem omenil, da bi se lahko skupaj zapeljala na biciklu na morje, vendar je kategorično odvrnila tipično najstniško: ”A si nor?! Midva… Haaa…Kar neki…”. Pa sem rekel. ”Ja, ok, pol pa nič”. Čez kakšen teden ali dva, pa se, tik pred zdajci in ko sem bil potem čisto polomljen od plezarije, spomni, da bi pa vseeno šla s kolesom na morje. Si mislim, pa ne me … A druge ni bilo, kot da se vsedem na svoj bicikel in odrineva novi avanturi naproti.
Že zjutraj je bilo v Ljubljani vroče. Vroče tudi zato, ker sva se na povezavi med Šiško in Brezovico, izgubila. Na koncu sva le prišla do Brezovice in ugotovila, da bo pa danes gužva na cesti. Kolone pločevine se vijejo tako na regionalni (stari) cesti proti Vrhniki kot tudi na avtocesti. A za naju je dovolj prostora ob cesti in se voziva kar mimo avtomobilov. Že tik pred Vrhniko se nama skorajda zgodi neljubi dogodek, ko v mirujočem prometu na cesti ena nepozorna (malomarna) turistka na stežaj odpre avtomobilska vrata, v katera bi se gladko zaletel, če bi pripeljal le malo prej. Od tu dalje sem bil močno pozoren na take turistke.
Kmalu sva pod vrhniškim klancem, ki se mi je tokrat zdel neskončno dolg. Spomnim se ga še iz Frnanje, ko se mi je zdel precej krajši. In tudi nemogoče vroč. Vročina seka na polno. Ko je minil vrhniški klanec sva zapeljala v logaški drevored. In na do konca raz… cesto. Tu naju je dodobra pretreslo in moj predlog je, da naj že enkrat popravijo ta odsek!
Tu narediva prvi postanek. Vročina naju je do sem kar dobro obdelala, zato sva se založila z novo količino pijače. Tudi minute na klopci ob trgovini so zelo prijale. Nadaljevala sva proti Planini, kjer je spet presenetil vzpon proti Postojni. Dolga, vroča pot! V Postojni sledi drugi postanek. Kje drugje kot ob hladilniku v trgovini s pijačo. Zlekneva se na travo v senčko ob pumpi, kjer mene za kakšne pol ure zmanjka. Leta naredijo svoje…:)
Pot, ki je sledila, pa je bila res pasja. Vročina je le še stopnjevala svojo pripeko. A do Podnanosa sploh ni bilo tako slabo. Cesta bolj ali manj prazna, ob njej širna polja in lagodna vožnja. ”Trpljenje” se je ponovno začelo na senožeškem klancu. Tam je bilo pa že resno. Energije ni bilo več, pijača v flaški je bila topla, vročina je pritiskala do konca, klanci nepopustljivi. A vedel sem, da mora biti pod klancem, ki je sledil, najino kosilo. Vsedla sva se v senčko, naročila špagete in veliko pijače. Kako je prijalo!!
Po kosilu sva nadaljevala in zapeljala proti Divači. Jasno je bil vmes klanec. Skupni imenovalec vseh klancev na poti je bil ta, da so prav vsi dolgi in včasih nič kaj položni. V Pivki je sledil kozinški klanec. Spet postaja za pijačo. Enkrat me Pika vpraša koliko je še do Kopra, spet drugič koliko je še do konca. A na srečo sledi kozinškemu klancu le še klanec na Črni kal. Tam pa sva bila nagrajena z dolgim spustom. Čeprav ni bil idealen, ker sva imela veter v prsa, je bil pa to najboljši del ture.
V Dekanih spet naletiva na kolono, a ta naju ne moti več, ker se voziva po kolesarski stezi, ki pelje do Kopra. A tukaj ni bil najin cilj! Mislila sva si, da imava še nekaj malega do Savudrije, saj je le-ta koneckoncev tik ob meji. A sva bila v Kopru na ”srečo” tako na koncu z močmi, da sva si upala poklicati Mojco in vprašati, če je kje v bližini. A imela sva res veliko srečo, saj je bila praktično od naju oddaljena le nekaj kilometrov.
Ko smo v Kopru naložili kolesa in se odpeljali naprej proti Savudriji, me je kar stiskalo pri srcu, ko sem videl, da pa Savudrija vseeno ni prav blizu. Pravzaprav je od Kopra oddaljena še precej klancev in kilometrov.
Pa še eno priporočilo vsem, ki boste šli kdaj na tako turo. Vzemite specialko ali pa na gorca namontirajte ozka kolesa. Sam ne grem nikoli več z gorskim kolesom na tako turo!!
