Tura pod Golico ali Ekipno kolesarjenje za pokal jeklene klučavn’ce. Na pobudo Andraža je Lojz še mene ”pobasov”, na koncu pa se nam je pridružil še Uroš. Sem si rekel, da bo gotovo lepa tura, če se kolesari med narcisami.
Ne prezgodaj se dobimo na Jesenicah na tanovem placu. Če se človek znajde le na tem placu, bi celo pomislil, da so Jesenice top turistična destinacija, ki po lepoti prekaša marsikatero mesto. In da nikoli ni bilo ”umazano”, železarsko mesto. Zelo lepo urejen trg. Vse pohvale za ta plac!
Vodja Andraž nam je priskrbel številke in seveda kupon za joto na koncu tekme, ki je res teknila. Ekip se ni prijavilo pretirano veliko, kar je dalo sami prireditvi bolj osebno noto in domačnost. Na štartu pogovor s spikerjem in že po par sto metrih smo se zgubili. Na srečo so že navsezgodaj na stojnicah pili svojo pijačo obiskovalci in nas usmerili na pravo pot. Pa se je po naslednjih par sto metrih reč ponovila. Tokrat najdemo rešitev sami. Do cilja ni bilo več težav.
Sledil je dolg vzpon in pa ravno tako lep spust do prve postaje, kjer so nam zabeležili čas. No, nisem povedal, da ta dirka ni dirka na čas, ampak je na koncu zmagovalec tisti, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh ekip. Sledil je prijeten počitek in pa sendvič. Ali pa dva. Ključavnic pa nikjer. Vsaj do zdaj.
Nadaljujemo s spustom nazaj proti Jesenicam, vendar ”le” do odcepa, kjer se zavije na Plavški rovt. Sprva se postavi klanec precej pokonci, potem malo zravna, nato pa bum – skoraj sem se obrnil na hrbet – tako zelo je bil strm klanec skozi vas. No, tukaj nas pa res pozdravijo prve ključavnice. Vzpon se je še kar nadaljeval, ko nas skoraj na vrhu preseneti en možakar, ki je bil takšen kot bi ga iz filma snel. Ampak izpred 100 let. Dolga čupa, v starih cotah, zanemarjen, he he. Možakar nas je poskušal vzet za švercarje in nam podtaknit sol. Pred mnogimi leti so namreč preko meje švercali sol. Ta meja je bila danes le nekaj sto metrov pod vrhom klanca, kjer pa nas je pričakala zapornica in starodobni carinik s puško. Mal smo se pregovarjal, na koncu pa nas je vseeno spustil. Prav pod vrhom pa celi travniki narcis. Nice!
Po dolgem spustu pademo na Dovje. Ugotovimo, da taktika ne deluje, zato smo se za nekaj časa vsedli na klopco ob cesti in uživali v lepih razgledih na Julijce. Čez čas se vseeno poberemo in gremo naprej proti Peričniku, kjer nas je čakala še zadnja postaja oz. kontrola. Kako je prijal obilen krof in domač kompot! Moja rit je bila že dodobra načeta, saj so bili to eni prvih letošnjih kilometrov na biciklu. Pa se je na koncu tudi to vneslo in po slabih petih urah in pol prispemo na cilj. Še pred tem pa smo naredili še en taktični postanek (kar se je kasneje izkazalo, da bi bilo skoraj ”usodno” za drugo mesto, he he) v Time out-u v Mojstrani. Ampak se je splačalo, ker je tisto pivo in minute brez sedeža, delovalo kot balzam.
Kot sem napisal, smo na koncu zasedli drugo mesto. To pomeni, da smo se kot druga ekipa najbolj približali povprečnemu času. Vsi štirje smo bili hudo presenečeni. Najprej na oder spustimo Androta, nato pa še mi stisnemo roko prireditelju in županu Jesenic. Sledil je še srečolov in pa rehidracijo.
Fajn je bilo in priporočam vsem.
