Gledam skozi okno. Dežuje. Nebo je sivo. Iz dimnikov hiš se vali tisti značilni zimski, težki dim. Na tak dan se vprašaš ali je zadnji. Ob računalniku mi igra italijanski remix Felicita. Spomni me na kolesarski vzpon na Tourmalet. Ko so navijači, z zvočniki ob cesti ustvarjali nepozabne prizore. Vsi smo se zlili v eno. In vera v življenje in svet se vrne. Ta svet je tako lep!
Po hribih se podimo že dolgo. Nazadnje sem se s smučmi vzpenjal proti Jalovcu – v Jalovčev ozebnik. Še nikoli nisem videl tako velike množice na smučeh. Kaj šele v hribih. Res da ne hodim na smučišča, pa vseeno. No, tega tudi nimam za hribe. Še tekačev v Planici je bilo manj. Na točki, kjer sem si obrisal smrkav nos, sem v ozebniku preštel 38 smučarjev, ki so se vzpenjali. Več jih je že odsmučalo mimo mene, nekaj jih je smučalo v ozebniku, še več pa jih je bilo še na vrhu. Tistih, ki so odšli na Kotovo sedlo nisem štel. Dan je bil pasje mrzel. Neka punca se je na vrhu ozebnika od silnih bolečin zanohtanih prstov jokala. Prav mučno jo je bilo gledati.
Snega ni veliko, a očitno vseeno več kot pri sosedih Italijanih in Avstrijcih. V gozdu ga je za silo. Preverjam kje moram posebej paziti pri spustu nazaj proti bajti. Špura je spodobna. Višje iz snega gledajo balvani; tudi tisti, ki jih običajno ne vidiš. A gre; brez težav se vzpenjava. Na več točkah se želim ustaviti in narediti požirek ali dva. Zadihan nadaljujem, saj nahrbtnika ne želim postaviti na človeške/živalske tekočine. Vprašam se ali je uriniranje kako povezano z etiko? Očitno velja neko pravilo, če te prime, potem to narediš čimprej in po možnosti na špuro. Pač udobno.
Danes je udobje pomembno. Vse naredimo, da nam je udobno. Na srečo lahko narava to hitro demantira. Kot sem napisal je bilo danes precej mraz. Na 2000m po napovedi -18°C, pri vetru je bilo krepko pod -20°C. Če ne drugega, je ob takem mrazu potrebno hlače hitro potegniti nazaj na pas. Vsaka stvar je za nekaj dobra. A vendar, tudi mraza je vedno manj.
V ozebniku naletiva na nasvet, da naj raje obrneva, da je bojda zgoraj nemogoče smučati. Krive naj bi bile grbine. Aja? Zahvaliva se za nasvet; vseeno nadaljujeva. Nazaj grede ugotoviva, da bo poba potreboval še veliko izkušenj; razmere so bile dobre! Nadaljujeva s smučanjem po pobočju pod ozebnikom. Tudi tukaj ni bilo slabo. Sem ter tja zadeneš v kakšen kamen. Pa saj to je normalno! Počakaj, to ni normalno. Le standardi in norme se nam znižujejo. Kot da nočemo priznati, da to ni normalno za sredino januarja.
Čez dva dni sem se ponovno odpravil v isto špuro, le da sem tokrat zavil na Kotovo sedlo. Pravzaprav ne čisto do vrha. Zakaj? Pač, ni bilo snega. Žalostno ugotovim, da je to nova realnost. Kaj bi lahko bil vzrok temu? Najbrž ima vsak svoj razlog, odkar se ne verjame ljudem, ki se s tem ukvarjajo. Branko Grims bi najbrž dejal, da naj neham nakladat, saj imamo ogromno snega celo v dolinah. Kakšno globalno segrevanje neki! Pogledam skozi okno pisarne in … ne boste verjeli. Res vidim sneg! Veliko snega. Malo je umazan in v kupih od kidanja sredi zelenih površin, a vendar je res. Sneg je! In to sredi januarja.
