401. Pred poletnim dogajanjem skočim na Oltar

Komaj verjamem, da je od zadnjega prispevka minilo več kot pol leta! Nikar naj ne zgleda, da nič ne migamo. Zadnjič v hribih sem bil včeraj. Sam, odvisen od svojega tempa, s svojimi mislimi, brez ure na roki. 

Parkiram na Poldovem rovtu, kjer je kar nekaj avtomobilov. “Pa ja niso vsi v hribih”, si rečem. Na poti do bivaka II se obračam levo in desno ter preverjam kdo je za menoj. Nihče, le bitje srca je tako glasno…

Na bivaku rečem par besed z mladimi finskimi alpinisti, ki že teden dni iščejo svoje linije v Šplevti in hribih nad Martuljkom. Zagnanost nima meja, kar je prav fajn.

Najprej plan Srednji Rokav

Najprej poskusim srečo pod rokavskim ozebnikom, a ugotovim, da tokrat ne bo kruha iz te moke. Že vstop  v ozebnik je še precej zimski, jaz pa brez derez. Brez obotavljanja se spustim po snežišču do pod stene, ki na vrhu pripelje na sedlo pod Oltarjem. Najprej nekaj lažjega plezanja, nato pa se nad glavo pojavi klin. Tudi stena se malo bolj stavi pokonci. Nekaj cincam levo, desno, levo, pa spet desno, na koncu pa le najdem šibko točko prehoda. Zgoraj si postavim možica, še enega malo višje, za primer sestopa, saj ne vem kaj me čaka zgoraj. 

Oltar vabi

Ko pridem iz stene se mi odpre melišče in kmalu se znajdem na neoznačeni poti. Grem po njej naprej do vrha Oltarja, kjer me pozdravi babje pšeno. Prav nič se ne obiram, le toliko, da naredim par fotk. Hitro sem nazaj na sedlu, kjer dam od sebe vse štiri. Ko se naužijem svobode, jo mahnem naprej proti vznožju in bivaku. Na Jezerih v steni nad sabo zagledam Fince in jim zaželim dobro plezanje.

Pri bivaku skoraj nehote zatisnem oči za pol ure in počutim se ponovno olimpijsko. Zato je bi sestop hiter in sproščen. Do naslednjič – upam da ne čez pol leta :).