363. (19.07.2014) Comicijev SV raz v Divji Kozi
Tokratni prispevek prihaja iz zahodnih Julijcev; Comicijev SV raz v Divji Kozi. Že kar dolgo me ni bilo v teh koncih… No, še pred tem se je dogajalo marsikaj. Z Bogdanom sva bila ponovno v Paklenici, kjer sva plezala Forma vivo in pa Slovensko. Potem sva bila tudi v V. Draškem vrhu v DKV-ju. Še pred tem v Planjavi v Sobotni. Z Lukom sva bila v Brani v Zajedi. Vmes se je našla luknja, ko nikogar ni bilo nikjer, zato sem šel čez Zeleniške. Tam sem srečal Majo in prijatelje iz Bricotove šole. Najbrž sem bil še kje, pa se ne spomnem več. Ja, se je začelo dogajati…:)
Kje je Comicijev SV raz v Divji Kozi
No, pa nazaj na zadnjo turo, od katere je tudi že minilo dva tedna. Kot rečeno, sva bila z Alešem (AO Kranj) nad Pellarinijem. Tja sva odšla dan prej. Na kočo sva prišla prav, ko se je zvečerilo. Na bajti sva bila midva, oskrnik(i), trije Črnučani in maček Čarli. Takoj ko sva vstopila, je postalo živahno, kjub ničelnemu obisku planincev. S Črnučani izmenjava besede o tem kam so/smo namenjeni. Sprva so imeli oni v mislih Comicijev raz, midva se pa še nisva odločila kaj bova plezala. Na koncu so se premislili in odločili, da gredo pogledat v TKŠ (čeprav se mi zdi, da tega naslednji dan niso plezali), midva pa sva odšla po njihovem prvotnem planu. Torej v Comicijev raz. Smer je ocenjena s skromno četrto stopnjo, a to je treba vzeti s precejšnjo rezervo. Na posameznih mestih je smer dosti težja. Še posebej, ker v drugem delu varovanja praktično ni.
Na vstopu v smer
Da bo pod smerjo snega veliko, so naju opozarjali že v Trbižu. Potem tudi na koči. Nazadnje pa tudi razmere pod steno. Ob steni je globoka krajna zev. Vendar tudi nisva natančno vedela kje se vstopi v smer. Zato spodnji del raza obvoziva po strmem snegu po levi. Prav hitro je začelo ledeno zebsti v prste, ko sva izsekavala poličke za stope. Ko sva se odločila, da je tega dovolj, sva naredila snežno gobo in se spustila v krajno zev, naredila prečko do prusika, ki sva ga maloprej zagledala iz snežnega roba. Tako sva vedela, da sva v smeri.
Comicijev SV raz v Divji Kozi s prvimi raztežaji ne postreže toliko s težavnostjo. Bolj s šodrom, ki je posut na poličkah. No, pa vseeno to ne pomeni, da plezaš v popolni podrtiji. Pač po neki povprečni apnenčasti skali na nivoju naših hribov. Višje gori smer postreže s krasnimi prehodi in večjimi težavami kot spodaj. Veliko je možnosti za varovanje s frendi in jebami. To povem zato, ker je spodnji del relativno dobro opremljen s klini, zgornji pa prav nič. Preko cele smeri srečuješ navrtane svedre (?), vendar brez ploščic. Se pravi, da se varovati na njih ne moreš, pomagajo pa ti toliko, da veš, da si na pravi poti.
Na pol poti
Nekje na sredini, tam kjer se za cela dva raztežaja v levo odcepi smer, sva si privoščila malico. Sonce je že visoko in se je že precej nagnilo na popoldansko stran. To nama pove, da se bova mogla hitro posloviti od sendvičev in oditi naprej. Od tu naprej sta sledila dva strma raztežaja. Drugi postreže z dvema možnima variantama. Ali greš naravnost po majavih luskah, kar je zgledalo precej nagravžno. Ali pa obvoz po desni, ki je bil do stika obeh variant precej boljša odločitev. A prestop nazaj v smer je bil test za psiho. Tudi nadaljevanje je bilo precej navpično. Vse do mesta, kjer se je Aleš s kladivom mahnil po prstih. Ne vem kaj si je tako zameril, da je moral sebe poškodovati, a to že sam ve:) Od tu sem iskal prehode jaz. Kvaliteta skale se je spremenila in plezarija je bila ena sama uživancija.
Nadaljevanje smeri
Sledilo je še precej raztežajev preden sva prišla pod zadnjega. Vmes sva iskala prehode, ki sva jih uspela brez večjih težav najti. Zadnji raztežaj je bil prava poslastica. Naj omenim, da sva skoraj celo drugo polovico varovala na frende, jebe in kline. Prav vsa sidrišča je bilo potrebno nabiti. Zato je ura na Božjih policah neusmiljeno opozarjala, da je treba naprej. Sonce je šlo že za Divjo kozo, le še Corsi je bil videti kot v pravljici.
Sestop
Iz Božjih polic hitro najdeva prehode na drugo stran, kjer stopiva na zavarovano pot Anita Goitan. Se dvigneva v škrbino nad Riofreddom, polno lanskega snega. Malo modrujeva kako in kaj, a na koncu nama dva abzajla ne uideta. Umazana od snega in prahu vrževa štrike v nahrbtnik, čelko v žep in pot pod noge.
Na sestopu dehidrirana, ob vsej tej enormni količini snega, stežka najdeva kakšno kapljico vode. V mraku prideva nazaj do koče. Se posloviva od Čarlija in drušne ter odideva zadnji etapi naproti. Ta pa se vleče in vleče in vleče in vleče… Doma sva malo po polnoči. Tura da se reče!