405. (December 2018) Kranjska poč
V tem trenutku od zime ni kaj dosti. Snega ni, led se na vse pretege trudi zamrzniti, pa ne gre. Mraz pa se že po sedmi uri zjutraj premisli in gre v plus. Tako Tadej predlaga, da greva pogledat nekam kjer je kratek dostop, kratek sestop in ne predolga smer. Kranjska poč v NŠG ima prav take karakteristike.
Kmalu po sedmi odrineva iz parkirišča na Vršiču. Avtomobilov polno, ljudje so že na različnih pobočjih. Midva lagano sportski odrineva proti severni steni NŠG. Nikogar v steni, le po poti na Sleme vidiva veliko planincev.
Vstop v smer
Ponujata se nama dve možnosti. Prvo so izbrali že najini predhodniki, saj so sledi usmerjene v desno. Nama se zahoče leve variante, zato Tadej zarine po žlebu dogodivščinami naproti. Tadej ne skopari z vmesnim varovanjem, kar me navdaja z navdušenjem. Ker pred tem še nisva splezala skupaj nobene smeri, me je prav to zanimalo; ali bo za varovanje nameščen en frend na raztežaj, ali bodo varno na vsakem potrebnem mestu.
Že prvi raztežaj je poskrbel za izdatno telovadbo. Sneg je za ne dre.! Pa še snežne/ledne podlage nobene, zato nama je bilo takoj jasno, da bo precej toolanja.
V drugem raztežaju je zgodba podobna. Skala, praskanje, prhek sneg. Na koncu pa lepo stojišče. Na tem mestu si ogledujeva nadaljevanje smeri. Pogled na navpično zajedo nama ni po godu. Tadeju še nekako, meni pa se kar v glavi vrti:).
Nadaljevanje smeri
Tadej se odloči, da pogleda kakšen je teren za vogalom. Vzpodbudni komentarji pridejo do mene, podrem varovališče in zarinem do Tadeja in njegovega stojišča. Sva tik pod glavnim raztežajem smeri. Vljudno prepustim vodstvo Tadeju. Že od tukaj je videti, da snega v poki ni in se bova morala nekako drugače znajti. Cepini ne bodo kaj prida v pomoč.
Vse skupaj poteka počasi in preudarno. Z varovanjem ni težav, saj na mestih najdeva celo svedrovce. Tudi kakšna poka za frenda ali jebo se najde, tako da je na trenutke plezanje celo “prav fajn”.
Preduh
Nadaljevanje smeri se prične z odločanjem kako preko strmega skoka. Najprej zarinem po krajši rampi pod plato, ki je bila le rahlo prekrita s snegom. Nekaj mi pravi, da bodo v plati težave, zato se obrnem in splezam nazaj v lopo. Si jo podrobno razgledam in najdem precej bolj enostaven prehod skozi preduh.
Pridem do odličnega stojišča, kjer se lepo namestim in počakam na Tadeja. Naslednji raztežaj naju je pripeljal na greben stolpa po katerem sva plezala in naprej v škrbino, ki naju je ločila od vrha.
Zajeda pod vrhom
Zajeda je bila skoraj povsem brez snega. Že v spodnjih raztežajih sva plezala brez rokavic, zato jih tudi tu snamem. Napredovanje je lepo, a strmo. Po previdnem zatikanju cepinov, prstov in konic derez se prebijem do večje zagozdene skale, okoli katere namestim še zadnje varovanje. Od tu pa še vršno pobočje do zadnjega varovališča in že sva iz smeri.
Prijeten dan
V smeri sva imela popoln mir, saj sva bila sama. Sama s svojimi mislimi in slabimi snežnimi razmerami. Običajno je res tako; več kot vložiš napora, večje zadovoljstvo boš žel. Tudi tokrat je bilo tako! Na vrhu sva se usedla na nahrbtnik in vrv ter srebala topel čaj…
